Pohorska sobota

Prejšnjo soboto sva se spet odpravila na Pohorje. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Slovenske Konjice in se skozi Oplotnico zapeljala v vas z nenavadnim imenom Kebelj, za katero dotlej še nisva slišala, pa naju je zelo prijetno presenetila: kar dva gradova ima, gostoljubno parkirišče, svojo transverzalo in naravoslovno učno pot ter druge zanimivosti, ki jih obiskovalcem predstavlja nadvse dejavno turistično društvo. Mimo Zajčevega gradu sva sledila Knafelčevim in domačim (zeleno-rumenim) markacijam ter kažipotom za Tri kralje, Črno jezero in Osankarico skozi Nadgrad (tam cveto posebno lepe navadne kukavice) v Kot na Pohorju. Nekaj odsekov je speljanih po cesti.
Do Treh kraljev je dobra ura. Tamkajšnji dom je Štuhecov le še na starih zemljevidih in v knjigah, spomenik nekdanjemu oskrbniku, čigar ime je nosil in ki so ga pokončali gestapovci, pa tudi ni v najboljšem stanju. Mogočna cerkev in klopce in brunarice so samevale, pa sva jo še midva hitro ucvrla naprej. Po smučiščih sva se povzpela na strmi Veliki vrh. Pobočja so razrita, skoraj brez trave ali pa je vsa suha. Ali smučišča takrat, ko ni snega, res ne morejo biti lepa? Pa vendar sva bila deležna tudi čudovitega presenečenja: še nikoli nisva videla zasavskih konopnic in pod vrhom je cvetelo nekaj zelo lepih. Zgoraj so klopca, žičnica in betonski stebriček, ki označuje najvišjo točko.

Spustila sva se nazaj na pot in mimo Urškinega križa kmalu prišla do prvih mostnic, ki na tem močvirnem območju pomagajo ohraniti obutev suho. Pripeljale so naju do Črnega jezera (tričetrt ure od Treh kraljev). V njem menda živi povodni mož; ti pohorski jezerniki skrbijo, da je na Pohorju dovolj vode. Jezero je res skoraj črno in tudi potok Črnava, ki odteka iz njega, je temne rjasto rjave barve. Tam je lepo in mirno, človek bi kar obsedel in sanjaril. Pa sva le odšla še na sprehod do Osankarice (20 minut). Po kosilu sva si ogledala razstavo in film o Pohorskem bataljonu, potem pa sva se vrnila k jezeru. Od tam sva si izbrala novo pot, desno (kažipot Oplotnica). Tamkajšnji gozd je silno neurejen, pot pa tako razrita, da so ponekod traktorske kolesnice globoke več deset centimetrov; v mokrem je gotovo neprehodno. Rož ni bilo prida, le trilistnih penuš v izobilju. V Kotu na Pohorju nasproti številke 18 sva spet prišla na že znano pot in se mimo Zajčevega gradu v dveh urah in četrt vrnila k avtu.