Zimske radosti

Nekaj trenutkov za pisanje sem si utegnila vzeti komaj še pravi čas, da vam povem, kam »morate« jutri, ko bo lep dan in temperaturna inverzija in kaj vem, kaj še vse, kar vam bo polepšalo dan. V nedeljo sva se napotila na Uskovnico, kjer sva bila že pred tremi leti. Takrat sem posnela eno (zame) najlepših zimskih fotografij. Tistikrat sva začela v Stari Fužini, tokrat pa na Rudnem polju. Ker je od tam pot kar prekratka, sva si omislila velik »ovinek« in ga priporočam tudi vam: čez planino Konjščico do krnice Jezerce in nazaj.

Na Rudnem polju je bilo tako mrazzz, da je Janija skrbelo, ali bova sploh lahko hodila. Napotila sva se levo od gradbišča biatlonskega stadiona in po širokih »cestah«, namenjenih smučarjem tekačem. Zjutraj jih še ni bilo, zato pa kar nekaj turnih smučarjev, ki so pridno »investirali« v užitke spusta. Po četrt ure sva zavila desno po gozdni cesti; levo je kažipot za Uskovnico in tam sva se sklenila vrniti. S parkirišča čez 20 minut sva se povzpela desno v gozd. K sreči so bile gazi in smučine razločne, kajti kljub rdeči črti na zemljevidu nisva videla niti ene markacije. V pol ure sva prigazila na planino Konjščica. Kako so mi všeč hiške do oken v snegu in z debelimi kapami na strehah! S planine je tričetrt ure kar strmega gaženja do krnice Jezerce pod Viševnikom, kjer se je za naju vzpon končal. Naprej je le za take s cepini, pravimi derezami in znanjem za zimske vzpone. Pa nisva bila nič prikrajšana: bela krnica, obdana z zasneženimi Ablanco, Draškima vrhovoma, Viševnikom, nazobčanim Srenjskim prevalom na desni in Studorskim na levi, je bila prelepa. Tudi zeblo naju ni več – ogrela sta naju hoja in sonce.

Vrnila sva se na Konjščico, od tam pa sva se napotila po gazi mimo znamenja proti gozdu, kjer naju je čez čas kar presenetila prva markacija ta dan. Po urici prijetnega spusta sva se na Uskovnici najedla žgancev, zabeljenih z ocvirki in zvoki frajtonarce (to ni ravno moja glasba, ampak harmonikar je bil dober in ko to pišem, se Golica veselo razlega iz mojega diktafončka), nato pa sva se po cesti še kako uro zložno vzpenjala do avta. Popoldne so tekaške proge zelo oživele in na izhodišču se je kar trlo pločevine. Najbrž bo tudi jutri tako, a ko zapustite parkirišče, je dovolj prostora, da boste našli prostor zase, svoj mir in tišino za premišljevanje. V takem je celo »misliti na nič« prijetno!