Za Levstikom iz Litije do Čateža

V soboto sva se odpravila na popotovanje iz Litije do Čateža (letos je bilo 23.), enega naših najbolj množičnih pohodov. Začeti ob šestih zjutraj, v temi, se nama ni zdelo smiselno. To je za tiste, ki imajo dnevnik za spominske žige že precej poln, saj bi se verjetno znašli tudi miže, sploh pa so že vse videli. Da se nama vsaj po cesti ne bi bilo treba gnesti, sva se odločila za pot Dob–Moravče–Kandrše–Vače in se ves čas vozila sama. Šele v Spodnjem Hotiču sva se vključila v kolono na glavni cesti. Ob sedmih je bilo parkirnega prostora še dovolj, le poiskati ga je bilo treba (pri tem nama organizatorji niso bili ravno v pomoč).

Na spletni strani Levstikove poti piše na enem mestu, da je izhodiščna točka v Litiji Valvasorjev trg, in na drugem, da je Levstikova ulica. Ne bodimo malenkostni, saj sta blizu skupaj. Samo malo težko sva našla (ne edina), ker ni bilo ne redarjev ne napisov. Po prijavi (za 3 evre sva dobila eden letošnjo in drugi lansko knjigo o Levstikovi poti, eden letošnjo in drugi lansko kapo z logotipom poti ter vsak svoj dnevnik za žige; pametno si je tudi že ob prijavi kupiti vozovnico za avtobus nazaj na izhodišče) sva morala samo še »zadeti« Frtico, kjer se pohod začne, in odtlej slediti drugim.

Iz Litije smo se napotili v Šmartno pri Litiji; mimo cerkve sv. Martina in rojstne hiše Slavka Gruma smo se povzpeli na Slatno, skozi Jelšo ter mimo cerkve sv. Mohorja in Fortunata in zaščitene sušilnice za sadje na Libergi do tamkajšnje kontrolne točke. Kakor je bilo teh točk malo (med začetno in končno le dve, če ne upoštevam spominskega žiga pri Sotlarjevi zidanici, od katere sva zaradi hrupa hitro pobegnila), pa takih z jedačo in pijačo ni manjkalo. V Preski nad Kostrevnico (po dveh urah) je bilo konec skupne poti in se je bilo treba odločiti za severno (res Levstikovo) ali južno (nekoliko krajšo, lažjo in baje slikovitejšo; o tem se k sreči ne prepirajo več in »veljata« obe). Midva sva se seveda za »pravo«. Ustavila sva se na Gobniku pri Bajčevi (Bojčevi) zidanici, kjer je nastala glavnina Levstikovega potopisa Popotovanje iz Litije do Čateža. Tam naj bi nas razveseljeval ljudski godec in pevec, a sta bila njegovo godenje in petje premalo ljudska in preveč ozvočena. Malicala sva pri Weissovi zidanici; članice Društva podeželskih žena Gabrovka znajo speči več potic, kot sem si jih jaz zmožna izmisliti. In kako dobre! V Moravčah pri Gabrovki sva dobila še en žig ter si ogledala muzej v Tonini hiši (Tona je bila Levstikova nesojena ljubezen) in kosila v Resn'kovi kašči. Njihov jabolčni sok (bila sva prehlajena in nisva »popivala«) je tako dober, da sva ga prinesla še domov.

Če se ne bi bila nič ustavljala, bi za severni del poti porabila dobri dve uri. Kljub ne ravno zglednemu tempu je bilo dovolj vzponov in spustov, da se uvrstijo v tale dnevnik, le tavali nismo nič. Malo pred pol drugo uro smo zaslišali cilj: oglasila se je godba na Čatežu. Ravno ko sva prisopihala na cesto, je iz zvočnikov zadonelo »Dobrodošli!« Vse sva ujela: himno, govore predsednikov občin pokroviteljic in organizatorjev, petje in igranje ter celo predsednika države (poleg preštevilnih drugih korifej, ki jih zna oponašati Marjan Šarec).

Taki pohodi niso ravno po najini meri, vendar nama ni žal, da sva šla. Navsezadnje je zanimivo opazovati ljudi in poslušati vsa ta naša narečja. Ne vem pa, ali bo kaj iz mojega prvotnega navdušenja, da bi po teh prikupnih, mehko zaobljenih gričih na kak sončen dan sama napravila krog: po severni poti gor in po južni dol. Pot ni ravno zgledno označena, predvsem pa je preveč asfalta.