Ostrovrharjeva pot

Prejšnji teden se nama je primeril še en neoster Ostri vrh. Ko sva tuhtala, kam v sredo popoldne, sem se spomnila starega izrezka iz časopisa: Kulturno društvo Podgrad, Viteška sekcija Ostrovrhar, in Turistično društvo Zalog od leta 2007 prirejata aprilski pohod po Ostrovrharjevi poti. Za Ostrovrharja ste slišali vsaj v šoli, ko ste se učili o Prešernovi Turjaški Rozamundi: »Ostrovrhar, ki so boji mu igrače«, je vnel Rozamundino srce. Z njim sva se srečala že spomladi, ko sva se potikala po zasavskih strminah; tudi tam imajo Ostri vrh.

Iz Ljubljane sva se odpeljala skozi Zalog v Podgrad in onkraj mostu čez Besnico zavila desno pod železniški most. Ko sva se pretaknila skozi ožino pri nekdanji tovarni Arbo, sta naju na levem ovinku, za katerim se konča Podgrad, pričakala na levi strani ceste majhno parkirišče, na desni pa kolovozni odcep. Ob njem stoji začetna tabla Ostrovrharjeve poti s kratkim opisom, zemljevidom in slikami, kmalu zatem pa še prva smerna tablica, na kateri je grb z mlinskim kamnom, znakom za bržčas največjo zanimivost ob poti.

Vzpenjala sva se po kolovozu in se na vrhu označene strme bližnjice ustavila pri naslednji obvestilni tabli, za Grad (Osterberg). Na njej je opozorilo Pozor: Zasebna lastnina - dostop ni dovoljen!! Previdno sva si ogledala, kar je bilo mogoče videti od daleč: staro stopnišče ob hišah, zakritih z drevjem, od koder naju je odganjal še napis Pozor hud pes. Upam, da je vsaj na dan pohoda v aprilu dovoljen ogled malo pobliže. Od tam je šlo prav živahno gor in dol do Ostrovrharjevega studenca (voda je dobra, o uporabi »priloženega« kozarca pa nisem tako prepričana). Oznake niso ravno goste; držala sva se glavne(jše) poti. Razcep takoj za studencem je označen v obe smeri. Desna pot naju je pripeljala do obvestilne table za Stari grad. Na uravnavi je miza s klopema. Od tu vodita levo kolovoz pod grajskim hribom in steza nanj, desno pa markirana pot. Povzpela sva se po stezi k ostankom prvega tukajšnjega Ostrovrharjevega gradu. Nato sva se spustila levo pod hrib, zavila desno okoli njega in si ogledala razvaline še od spodaj. Sem pripelje tudi omenjeni kolovoz z uravnave.

Izpod gradu sva se spuščala dalje in se držala grebenske potke, dokler naju ni oznaka usmerila desno navzdol. Bolj po naključju sva pod potjo zagledala prvi del kamnoloma mlinskih kamnov. Če ga ne bi bila videla na sliki, ne bi bila vedela, kaj je, saj tu ni še nobenih oznak in pri drugem delu kamnoloma je enako, šele pri tretjem stoji obvestilna tabla. Na njej piše, da je eden redkih ohranjenih na Slovenskem ter da je zaščiten in uvrščen v seznam evropske kulturne dediščine. Torej jih je še več! Sploh nisva vedela, da kaj takega obstaja. Pobrskala sem po spletu in našla prav zanimiv zapis*. Ta »najdba« naju je res navdušila. Pri kamnolomu se pot konča, vsaj midva nisva našla nadaljevanja, čeprav po zemljevidu nisva pričakovala nič takega (na njem je narisana krožna pot). Vrnila sva se na uravnavo pod Starim gradom (to pot ne čez vrh z razvalinami, ampak ves čas po kolovozu) in od tam po stezi, označeni s Knafelčevimi markacijami, upajoč, da vodi na Debenji vrh (tako Atlas Slovenije, zemlejvid Ostrovrharjeve poti Deben, sicer tudi Debni; 530 m, najvišji vrh Kašeljskega griča). Ob njej je obilo borovničevja. Na Debenjem vrhu stoji lesen razgledni stolp. Okoli njega so klopce in razgledna plošča. Po različnih poteh je prihajalo gor precej pohodnikov in njihovih pasjih prijateljev.

Do uravnave in razcepa pod njo sva se vračala po poti vzpona, tam pa sva nadaljevala desno po kolovozu pod Ostrim vrhom (ne levo mimo studenca). Po njem sva se spustila v dolino Besnice in po Brvi Rjavega brega čez njo prišla do asfaltne ceste, jo prečkala, po daljšem vzponu dosegla greben in zavila levo na širok kolovoz. Ob njem sta tabli Naravne zanimivosti na Ostrovrharjevi poti in Borovničeva pohodna pot. Slednja naju je pripeljala do Lazarjeve domačije, od koder sva se spustila nazaj v Podgrad, kjer naju je pričakal še Ostrovrharjev spomenik.

Pot je zelo prijetna, najbrž še posebej poleti, ker je lepo senčna in radodarna z borovnicami. Je dovolj razgibana in ob njej je marsikaj videti, kamnolom mlinskih kamnov pa je zares nekaj posebnega. Vse skupaj je trajalo dobre tri ure.

* Ker ta spletna stran "nagaja", dodajam 2. 2. 2016 novo: http://www.podgrad-lj.si/index.php/znamenitosti/91-kamnolom-mlinskih-kamnov.html.