Kriška gora – vrh in greben

Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo na Golniku je na lepem kraju, ampak če si v bolniški postelji ali na obisku pri bolniku, nimaš veliko od tega. Ko je Jani zahajal tja po neprijetnih "opravkih", pa si je zapomnil tudi nekaj za lepše dni: smerno tablico PD Križe, ki vabi na Kriško goro, Veliko Poljano in Storžič. Spodaj ob cesti je dovolj parkirnih prostorov tudi za planince, prav k bolnišnici pa z avtomobilom res ni treba riniti, če nimate nič opraviti v njej. V nedeljo zjutraj Kriška gora iz doline ni bila videti posebno gostoljubna: oblačno kapo si je potegnila globoko čez oči. Začela sva torej pri smerni tablici nad bolnišnico. Puščica na škarpi naju je usmerila navzgor ob vrtni ograji. Pot je odlično označena; vidi se od markacije do markacije in vse so dovolj visoko na drevesih, da bi bile zanesljive vodnice tudi v snegu. Le 20 minut od izhodišča je izjema (pa gotovo samo zato, da potrjuje pravilo!): odcep desno na koreninasto pot je sicer uhojen, oznake pa ni nobene. Zato sva samoumevno nadaljevala po kolovozu, a ker nenavadno dolgo ni bilo markacije, sva se vrnila in poskusila po omenjeni poti. Nedaleč od odcepa sva opazila knafelčka za nazaj in tako ugotovila, da sva zadela pravo. Morebiti je usmerjevalna markacija padla s katerim od posekanih dreves. Sicer se na gozdarstvo ne spoznam in tudi Vinetuja sem brala že pred skoraj pol stoletja, vendar se mi štori niso zdeli ravno sveži ... Po kolovozih in označenih bližnjicah sva se nato kar naglo vzpenjala. Ko se nama je ponudil razgleden pomol, sva se spustila desno nanj in bilo je vredno: nad naselji v dolini so lebdele meglice, iznad njih pa so se iz oblakov dvigali Julijci kot čudovite podobe iz nekega drugega sveta. V vasi Gozd sva stopila na makadamsko cesto (nazaj grede je treba ob ograji hiše Gozd 2 – markacija na nizki skali od daleč ni vidna). Pri hiši s ploščo v spomin Tržiški partizanski četi sva najprej zavila levo mimo cerkvice sv. Miklavža, pri kateri je precejšnje parkirišče za "osvajalce" Kriške gore, in po makadamski cesti do Zavetišča v Gozdu (do tja pripelje tudi cesta iz Tržiča). To je bilo za naju nemajhno presenečenje: pravcata gostilna z več objekti, z otroškim igriščem, s klopmi in mizami pod nadstreškom in s še večjim parkiriščem – nič zasilnega in majhnega, kot bi pričakovala od zavetišča. Kremšnite se nama niso zdele ravno hribovska malica, za kuhano vino je bilo pa čisto pretoplo. Vrnila sva se k hiši s spominsko ploščo in pred njo zavila levo proti partizanskemu spomeniku, ki spominja na boj Kokrškega odreda in okupatorjevo maščevanje (prebivalce so pregnali, vas pa požgali). Na označenem razcepu nad vasjo, s katerega se na najvišji vrh Kriške gore Tolsti vrh (1715 m) pride po obeh krakih, so drugi planinci zavili na levi kolovoz, midva pa desno po razriti vlaki (nekateri parkirajo celo tu – težko, ampak se "potrudijo"). Povzpela sva se do Pavletove apnence (le do napisa, apnenice nisva našla). Od Gozda do nje so markacije redkejše (sicer ni kam zaiti), od tam pa spet vzorne. Najprej se je bilo treba ugrizniti v kolena, potem pa je poti skoraj zmanjkalo. Po slabi stezici in nekaj stopnicah čez vlažno, spolzko strmino sva prisopihala iz gozda. Skupaj s potko sva vijugala po strmem travnatem pobočju od roba do roba. Na prvem naju je pričakala klopca za razgled in za premislek ob spominski plošči Saški, katere življenje je ugasnilo tu drugi dan leta, v katerem bi bila morala upihniti osmo svečko na torti. Na drugem robu naj bi se pokazal Storžič – in tudi se, če ni oblakov ali megle. Tokrat ga nisva videla. Po skalnato-travnati potki sva dosegla greben, kjer edino proti Tolstemu vrhu (levo) ne kaže noben kažipot. Med ruševjem so se pojavile prve zaplate snega. Samo dva planinca sva srečala vso pot in eden je poročal, da je zgoraj "tako vreme, da še ptiči peš hodijo". Na vrhu je ograjen prostor z nekaj klopcami in "hiško" za vpisno knjigo. Ograja je koristna meja med živalskim straniščem in človeškim počivališčem, ni pa v okras, ker je vegasta in napol podrta. Razgled je lep: vidijo se Julijci s Triglavom, vasi, skozi katere sva hodila, in Storžič; tako sem si zapisala pred osmimi leti. Tokrat sva navlekla nase, kar sva imela s seboj, ker je mrzlo pihalo, in pomalicala v popolnem miru: ni bilo ne ljudi ne ptičjih pešcev in tudi razgleda ne. Šele ko sva se odpravila, je do naju pribodlo nekaj žarkov in prijadralo nekaj kavk. Namenila sva se še h Koči na Kriški gori, zato sva se spustila proti zahodu. Tam je bilo nekoliko več snega. Najprej sva se povzpela čez naslednji vrh po zelo sitni – strmi in spolzki – poti in pristala na travnikih pod njim. Na desni zija več slikovitih prepadov in vso pot po grebenu ali pod njim sva občudovala osončene doline na obeh straneh. Potem pa se je sonce nasmejalo tudi nama. Ko sem se ozrla, bi bila najraje šla še enkrat na vrh, a Jani je bil neomajno trezen. Kmalu za Klopco hribovske mornarice sva bila pri koči. Po čaju sva nadaljevala po precej strmi poti proti Gozdu, zavarovani z jeklenico in ukročeni s stopnicami, mimo Štefanove klopce, napisov, ki spodbujata planince k prinašanju kuriva v kočo (očitno uspešno, saj polen ni bilo več), Klopi kovača Pajota, Dohtarjeve klopce in Ivanine klopce (toliko umetelnih in poslikanih napisov in kažipotov pa še ne!) do razcepa, kjer sva zjutraj edina zavila desno. Tako sva zašpilila klobaso in se po že znani poti vrnila k avtu. Približno tri ure na vrh, dobro uro do koče in poldrugo uro dol. Prezračena in razmigana.