Danes teden sva se odpravila pod Olševo na avstrijsko stran. Pod Uschowo torej. Pod? Pod. S "senčne strani". Na Jezerskem naju je pričakal prvi sneg, a k sreči ne na vozišču. Zapeljala sva se v Belo (Vellach) in pri gostilni Podobnik zavila desno ob potoku Remšeniku (Remcshenigbach) v Remšenik (Remschenig). Že ob
tej cesti sva opazila deščice s številko 12, označbo za Kupčevo sotesko/Savske tesni (Kupitzklamm). Parkirala sva nasproti turistične kmetije
Kupic (Kupitz), kjer obvestilna tabla dvojezično (v slovenščini krajše) predstavlja sotesko Remšenikovega pritoka Save (Tomaschitzbach). Gospodinja ni kazala znamenj, da bi razumela, kaj šele govorila slovensko, a naju je zavzeto svarila, da je pri sv. Lenartu pol metra snega.
Onkraj Kupčevega dvorišča se v levo že vidi most čez Savo, ob katerem plapola evropska zastava. Nisva dognala, ali je to v Klinarjevem vodniku
Karavanke omenjeni Hudičev most. Številki 12 se pridružita rumeno-zelena okrogla markacija in "najina" 611. Pred sotesko stoji steklen valj, v katerem so na ogled tamkajšnje kamnine. Razlage o življenjskem okolju (vodi), obmejnem območju in poti po njem (40 km) ter podatek, da je
Kupčeva soteska odprta vse leto, in nasveti pohodnikom so samo v nemščini. Soteske je komaj kak kilometer. Čez živahno vodo, ki teče med skalnimi stenami, vodi več
mostičkov, ki so bili ob najinem obisku že zasneženi in kar nevarno poledeneli. Pot je tudi naprej prijetno razgibana in primerno označena. Najprej pripelje pod Spodnjega Tomažiča; hiša in gospodarska poslopja so prazni in v zelo slabem stanju. Mimo razpela in še ene (obljudene) domačije, odmaknjene desno od poti,
sva dosegla dobro gozdno cesto in zavila levo nanjo. Uživala sva v pogledu na otoke pisanih jesenskih barv nad meglenim morjem, ki je zalivalo dolino. Takoj se odcepi pot desno v breg. Zaradi čedalje debelejše snežne odeje sva si nataknila gamaše. Gozdno cesto sva dosegla drugič pri
Zgornjem Tomažiču.
Tudi tam ni bilo nikogar, tri nova okna pa kažejo, da se to utegne spremeniti. Za hišo je mogočno "okostje" nekdanjega kamnitega poslopja, a zaradi ozadja – v jesenskih barvah žarečega Tomažičevega vrha (Kuratkogel) – vse skupaj sploh ni bilo videti preveč žalostno.
Po našem zemljevidu se pot nadaljuje po bližnjici, po avstrijskem pa naokrog po cesti in ta je tudi res markirana. Iznad Tomažičeve domačije se lepo vidi
Obir, čisto levo od njega, že malo skrit za bližjimi hribi, pa se dviga
Pristovški Storžič (z daljnogledom sva "izsledila" križ na njem). Na Železnikovem sedlu (Schelesnigsattel) je križišče. Med gozdnima cestama se požene v breg stezica proti sv. Lenartu in Olševi (611). Čez čas postanejo markacije precej redke. Dosegla sva na debelo zasneženo gozdno cesto, na kateri so bile samo živalske sledi. Zadnji "raztežaj" (od že precej oddaljene zadnje markacije do ceste) sva prehodila kar na pamet, bolj položno v desno, ne navpik proti cesti, ki sva jo slutila nad seboj. Prečkala sva jo in se povzpela do poseke z razpelom. Ko sva
naslednjič prišla do ceste, je sneg segal že čez gamaše. Tudi tam nama je pokazalo smer razpelo, poleg njega pa kažipoti – kot povsod na ključnih mestih. Do jase s cerkvijo
sv. Lenarta, mežnarijo, odprto lopo (v njej sva pomalicala, da nama ni bilo treba stati v snegu, klopi na prostem pa so imele seveda bele "blazine") in straniščema ni bilo več daleč. Lenart je kot
naš pod Velikim Rogatcem opasan z verigo. Nad kažipoti sva spet stopila v gozd in se mimo izvira podala gor in dol po poti, čez katero se razlivajo številni potočki. Tam nekje se že
pojavijo mejne markacije (Knafelčeve z zeleno obrobo). Preden sva spet prečkala cesto, sva stopila nekaj korakov levo po njej, ker je od tam lepo videti Olševo. Kmalu po tistem, ko sva prišla do ceste naslednjič, so se markacijam pridružili mejni kamni. Nekoliko pred Sedlom sv. Duha (moj "
prosti prevod" Heiligengeistsattel, 1432 m; edino "slovensko" ime
Sv. Duh Sedlo na smernih tablicah me namreč ni zadovoljilo) naju je ustavil pogled na
Olševo, ki se je kopala v soncu (kakšna "senčna stran" neki!).
Sedlo sv. Duha ni razgledno. Na njem stojijo kažipoti in mejna kamna. Naprej se nadaljuje pot k Svetemu Duhu, levo pa na Olševo.
Vrnila sva se po isti poti. Nazaj grede sva opazila
ob Savi predor, očitno delo človeških rok. Le kakšne namene so imeli z njim? Tri ure in pol do sedla, dve uri dol. Zdi se, da Avstrijci ne planinarijo radi v snegu. Sva pa zato srečala pet Slovencev. S "sončne strani" (od Svetega Duha) so prišli in se čudili tolikšnemu snegu. Družno smo preložili Olševo na kopne dni.
Danes teden sva se odpravila pod Olševo na avstrijsko stran. Pod Uschowo torej. Pod? Pod. S "senčne strani". Na Jezerskem naju je pričakal prvi sneg, a k sreči ne na vozišču. Zapeljala sva se v Belo (Vellach) in pri gostilni Podobnik zavila desno ob potoku Remšeniku (Remcshenigbach) v Remšenik (Remschenig). Že ob 
tej cesti sva opazila deščice s številko 12, označbo za Kupčevo sotesko/Savske tesni (Kupitzklamm). Parkirala sva nasproti turistične kmetije Kupic (Kupitz), kjer obvestilna tabla dvojezično (v slovenščini krajše) predstavlja sotesko Remšenikovega pritoka Save (Tomaschitzbach). Gospodinja ni kazala znamenj, da bi razumela, kaj šele govorila slovensko, a naju je zavzeto svarila, da je pri sv. Lenartu pol metra snega.
Onkraj Kupčevega dvorišča se v levo že vidi most čez Savo, ob katerem plapola evropska zastava. Nisva dognala, ali je to v Klinarjevem vodniku Karavanke omenjeni Hudičev most. Številki 12 se pridružita rumeno-zelena okrogla markacija in "najina" 611. Pred sotesko stoji steklen valj, v katerem so na ogled tamkajšnje kamnine. Razlage o življenjskem okolju (vodi), obmejnem območju in poti po njem (40 km) ter podatek, da je Kupčeva soteska odprta vse leto, in nasveti pohodnikom so samo v nemščini. Soteske je komaj kak kilometer. Čez živahno vodo, ki teče med skalnimi stenami, vodi več 
mostičkov, ki so bili ob najinem obisku že zasneženi in kar nevarno poledeneli. Pot je tudi naprej prijetno razgibana in primerno označena. Najprej pripelje pod Spodnjega Tomažiča; hiša in gospodarska poslopja so prazni in v zelo slabem stanju. Mimo razpela in še ene (obljudene) domačije, odmaknjene desno od poti, 
sva dosegla dobro gozdno cesto in zavila levo nanjo. Uživala sva v pogledu na otoke pisanih jesenskih barv nad meglenim morjem, ki je zalivalo dolino. Takoj se odcepi pot desno v breg. Zaradi čedalje debelejše snežne odeje sva si nataknila gamaše. Gozdno cesto sva dosegla drugič pri Zgornjem Tomažiču. 
Tudi tam ni bilo nikogar, tri nova okna pa kažejo, da se to utegne spremeniti. Za hišo je mogočno "okostje" nekdanjega kamnitega poslopja, a zaradi ozadja – v jesenskih barvah žarečega Tomažičevega vrha (Kuratkogel) – vse skupaj sploh ni bilo videti preveč žalostno.
Po našem zemljevidu se pot nadaljuje po bližnjici, po avstrijskem pa naokrog po cesti in ta je tudi res markirana. Iznad Tomažičeve domačije se lepo vidi Obir, čisto levo od njega, že malo skrit za bližjimi hribi, pa se dviga Pristovški Storžič (z daljnogledom sva "izsledila" križ na njem). Na Železnikovem sedlu (Schelesnigsattel) je križišče. Med gozdnima cestama se požene v breg stezica proti sv. Lenartu in Olševi (611). Čez čas postanejo markacije precej redke. Dosegla sva na debelo zasneženo gozdno cesto, na kateri so bile samo živalske sledi. Zadnji "raztežaj" (od že precej oddaljene zadnje markacije do ceste) sva prehodila kar na pamet, bolj položno v desno, ne navpik proti cesti, ki sva jo slutila nad seboj. Prečkala sva jo in se povzpela do poseke z razpelom. Ko sva 
naslednjič prišla do ceste, je sneg segal že čez gamaše. Tudi tam nama je pokazalo smer razpelo, poleg njega pa kažipoti – kot povsod na ključnih mestih. Do jase s cerkvijo sv. Lenarta, mežnarijo, odprto lopo (v njej sva pomalicala, da nama ni bilo treba stati v snegu, klopi na prostem pa so imele seveda bele "blazine") in straniščema ni bilo več daleč. Lenart je kot naš pod Velikim Rogatcem opasan z verigo. Nad kažipoti sva spet stopila v gozd in se mimo izvira podala gor in dol po poti, čez katero se razlivajo številni potočki. Tam nekje se že 
pojavijo mejne markacije (Knafelčeve z zeleno obrobo). Preden sva spet prečkala cesto, sva stopila nekaj korakov levo po njej, ker je od tam lepo videti Olševo. Kmalu po tistem, ko sva prišla do ceste naslednjič, so se markacijam pridružili mejni kamni. Nekoliko pred Sedlom sv. Duha (moj "
prosti prevod" Heiligengeistsattel, 1432 m; edino "slovensko" ime Sv. Duh Sedlo na smernih tablicah me namreč ni zadovoljilo) naju je ustavil pogled na Olševo, ki se je kopala v soncu (kakšna "senčna stran" neki!). Sedlo sv. Duha ni razgledno. Na njem stojijo kažipoti in mejna kamna. Naprej se nadaljuje pot k Svetemu Duhu, levo pa na Olševo.
Vrnila sva se po isti poti. Nazaj grede sva opazila ob Savi predor, očitno delo človeških rok. Le kakšne namene so imeli z njim? Tri ure in pol do sedla, dve uri dol. Zdi se, da Avstrijci ne planinarijo radi v snegu. Sva pa zato srečala pet Slovencev. S "sončne strani" (od Svetega Duha) so prišli in se čudili tolikšnemu snegu. Družno smo preložili Olševo na kopne dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar