Jesen pod Pohorjem

Prejšnjo soboto sva se odpravila k Trem kraljem na Pohorje iz Slovenske Bistrice. V mestu sva pri cerkvi sv. Marije zavila na Partizansko ulico in v krožišču proti Bistriškemu vintgarju. V Zgornji Bistrici sva ob cesti opazila prve markacije. Skoraj sva prezrla levo v grmovju skrita most čez Bistrico in kažipot 3 kralji. Tam je prikladno majhno parkirišče, kjer se začneta/končata poti skozi Tinje in skozi Bistriški vintgar, tako da lahko napravimo lep krog.

Napotila sva se naprej po cesti. Pri čistilni napravi je je konec, v desno pa se odcepi steza v Bistriški vintgar. Markirana pot zavije levo po mostičku čez Bistrico. Po naslednjem mostu (pozor, ograja ima precejšnjo »amplitudo«!) sva se spet preselila na drugo stran vode, k slikovitemu rimskemu kamnolomu, v katerem naj bi bili pridobivali beli marmor za nekropole na Štajerskem. Nato sva se vrnila čez most na pot, čeprav naj bi se ta po zemljevidu nadaljevala kar od kamnoloma. Naslednji kažipot naju je usmeril desno k Bistriškemu šumu. Sploh se nama ni zdelo, da bi slap padal 13 m, kot pravi vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije, saj je precej položen. Ker sva si ga hotela bolje ogledati, sva se vrnila kos poti in našla boljše razgledišče. Če se boste pred prvo jeklenico (ob tej poti je namreč na dveh mestih napeta jeklena vrv) spustili z označene poti desno k strugi in nekaj korakov po njej navzgor (nič težavnega, le skale so zelo spolzke; sploh je večina te poti precej vlažna in blatna), boste imeli res lep pogled na slap.

Od tam, do koder pripelje k slapu označena pot, sva se povzpela strmo v breg po skalah in stopnicah ter se vrnila na glavno pot. Rečica je zelo živahna in ni čudno, da je bilo ob njej nekoč menda kar osemnajst mlinov in žag. Videti je veliko njihovih razvalin, a pri večini ni več očitno, ali se je tam nekoč mlelo ali žagalo. V enem primeru pa je še »ohranjeno« mlinsko kolo. Kakih 5 minut nad njim vas utegne zmesti puščica v strmini (naju je) – kaže naravnost navzgor, pot pa v resnici teče levo. In čez 5 minut spet: markacija je narisana na skalni konici, ki kaže navzgor, a je tudi tam treba levo. Za slapičem Žleb sva se znova približala vodi. Propadajoče klopce in ograje pričajo, da je bila pot nekoč dobro opremljena, zdaj pa je potrebna temeljite obnove. Razmeroma dobro ohranjen je Štampoharjev mlin (na planinskem zemljevidu Štanpohar), v katerem so še mlinske naprave, ob njem pa sameva os brez mlinskega kolesa. Reka se tam umiri in teče skoraj po ravnem. Pot je mokra in blatna, zato je na njej veliko mostičkov ali pa le čez blatna mesta položenih lat, okroglic in brun, ki nekateri tudi že jemljejo konec. Dobre četrt ure za Štampoharjem naj bi stala znamenita Maroltova jelka, stoji pa le še obvestilna tabla; nekdaj mogočno drevo (lahko »izbirate« med podatkoma, da je imelo obseg 605 cm ali 5,90 m) trhlo in ožgano leži onkraj vode. Od tam je mogoče zaviti levo k sv. Urhu, a midva sva se namenila k Trem kraljem.

V naselju Smrečno sva stopila na makadamsko cesto in zavila levo po njej, na prvem razcepu pa po desnem kraku. Pod Močnikom sva bolj po naključju zagledala slabo opazen kažipot desno s ceste. Zamenjala sva lepo število kolovozov, a oznake so k sreči dovolj pogoste. Pri studenčku sva malo posedela in se odžejala. Kmalu po prečkanju asfaltne ceste sva prišla na stičišče najine poti in tiste skozi Tinje. Do Treh kraljev ni bilo več daleč. Tam je pravo gradbišče; prenavljajo nekdanji Štuhecov dom, zdaj penzion Jakec, in PD Slovenska Bistrica gradi planinsko kočo; po zidarjih in pleskarjih pa kliče tudi sicer mogočna, a precej zdelana cerkev sv. Treh kraljev. Nazadnje sva bila tu na poti na Veliki vrh, a naju ni posebno navdušil.

Vračala sva se po poti skozi Tinje. Na njej ni toliko zanimivosti kot med vzponom, je bilo pa toliko bolj »razburljivo« zaradi slabe označenosti. Na Planini pod Šumikom sva po zemljevidu pričakovala, da bo treba zaviti desno, a sva k sreči vprašala in je bilo treba ravno v nasprotno stran, proti kapelici. Na lipi pred njo je markacija, vendar je treba imeti oči zadaj. Pri Repu sva se spopadla z zmešnjavo vejevja in podrtih debel. Kar ni bilo zasuto ali razrito, je bilo zagrajeno z žično ograjo. Splezala sva čeznjo in se spustila po levem robu travnika mimo nenavadne kapelice. Že izurjena sva v Velikem Tinju uganila, da je treba levo na cesto, od cerkve mimo stare šole in naprej do konca asfalta pa so nama pomagali prijazni domačini. Okoli Tinjskega kugla tečeta vsaj dva kolovoza in čeprav nisva »zadela« tistega z zemljevida, sva srečno prišla v Turiško vas na Pohorju, iz nje pa šele v drugem poskusu, saj naju je pod naseljem markacija zapeljala na pot v desno, ki ne vodi nikamor (treba je naravnost navzdol). Edina korist od te stranpoti je bila, da sva z roba gozda lepo videla Tinjski kugel in na njegovem pobočju kapelico, mimo katere teče markirani (?) kolovoz v Turiško vas.

Naslednji stik s civilizacijo sva doživela v Visolah. Že od daleč vidni visoki spomenik žrtvam druge svetovne vojne je ograjen, a po ključ k Pliberšeku /Lebart/ ni bilo treba, ker je bila ograja odprta; gredica ob njem je zanemarjena, še bolj pa ga kazi nasmetena podrtija, ki je bila nekoč najbrž bife. Po zemljevidu sva pričakovala označen odcep levo. Res sva ga našla, a to je bilo vse. Pot je izginila in vrnila sva se v vas. Domačini so nama povedali, da je niže še en odcep. Tako sva nadaljevala po (markirani) asfaltni cesti navzdol. Ob njej se vrstijo vinogradi in v njih so neutrudno peli klopotci. Res sva našla odcep. Toda takoj za njim pot nepričakovano zavije levo navzgor, steza desno navzdol pa ni označena. Na prvi pogled. Ko sva se spustila nekaj korakov po njej, sva se ozrla in zagledala markacijo na »napačni« strani. Na travniku sva bila spet v zagati: katero izmed treh poti izbrati? Nisva se odločila prav, a ni bilo hujšega, kot da sva prišla do avta po neoznačeni poti namesto po označeni. Dobre tri ure in pol gor, dve uri in pol dol (brez »tavanja«).

Ne vem, kakšen je Bistriški vintgar v drugih letnih časih, a jeseni je čaroben. Tudi če se sprehodite samo po njem, se je vredno odpeljati pod Pohorje. Čeprav je bila pot nazaj najbrž najslabše markirana, kar sva jih prehodila v svoji kratki planinski »karieri«, in je v Visolah dosegla višek, pa si bom to vasico zapomnila po čudovitem večeru, ko je sonce rdelo za brajdami in je klopotec pel samo za naju, saj ni imel koga odganjati od obranih trt. Kar stala sva tam in poslušala.

Ostrovrharjeva pot

Prejšnji teden se nama je primeril še en neoster Ostri vrh. Ko sva tuhtala, kam v sredo popoldne, sem se spomnila starega izrezka iz časopisa: Kulturno društvo Podgrad, Viteška sekcija Ostrovrhar, in Turistično društvo Zalog od leta 2007 prirejata aprilski pohod po Ostrovrharjevi poti. Za Ostrovrharja ste slišali vsaj v šoli, ko ste se učili o Prešernovi Turjaški Rozamundi: »Ostrovrhar, ki so boji mu igrače«, je vnel Rozamundino srce. Z njim sva se srečala že spomladi, ko sva se potikala po zasavskih strminah; tudi tam imajo Ostri vrh.

Iz Ljubljane sva se odpeljala skozi Zalog v Podgrad in onkraj mostu čez Besnico zavila desno pod železniški most. Ko sva se pretaknila skozi ožino pri nekdanji tovarni Arbo, sta naju na levem ovinku, za katerim se konča Podgrad, pričakala na levi strani ceste majhno parkirišče, na desni pa kolovozni odcep. Ob njem stoji začetna tabla Ostrovrharjeve poti s kratkim opisom, zemljevidom in slikami, kmalu zatem pa še prva smerna tablica, na kateri je grb z mlinskim kamnom, znakom za bržčas največjo zanimivost ob poti.

Vzpenjala sva se po kolovozu in se na vrhu označene strme bližnjice ustavila pri naslednji obvestilni tabli, za Grad (Osterberg). Na njej je opozorilo Pozor: Zasebna lastnina - dostop ni dovoljen!! Previdno sva si ogledala, kar je bilo mogoče videti od daleč: staro stopnišče ob hišah, zakritih z drevjem, od koder naju je odganjal še napis Pozor hud pes. Upam, da je vsaj na dan pohoda v aprilu dovoljen ogled malo pobliže. Od tam je šlo prav živahno gor in dol do Ostrovrharjevega studenca (voda je dobra, o uporabi »priloženega« kozarca pa nisem tako prepričana). Oznake niso ravno goste; držala sva se glavne(jše) poti. Razcep takoj za studencem je označen v obe smeri. Desna pot naju je pripeljala do obvestilne table za Stari grad. Na uravnavi je miza s klopema. Od tu vodita levo kolovoz pod grajskim hribom in steza nanj, desno pa markirana pot. Povzpela sva se po stezi k ostankom prvega tukajšnjega Ostrovrharjevega gradu. Nato sva se spustila levo pod hrib, zavila desno okoli njega in si ogledala razvaline še od spodaj. Sem pripelje tudi omenjeni kolovoz z uravnave.

Izpod gradu sva se spuščala dalje in se držala grebenske potke, dokler naju ni oznaka usmerila desno navzdol. Bolj po naključju sva pod potjo zagledala prvi del kamnoloma mlinskih kamnov. Če ga ne bi bila videla na sliki, ne bi bila vedela, kaj je, saj tu ni še nobenih oznak in pri drugem delu kamnoloma je enako, šele pri tretjem stoji obvestilna tabla. Na njej piše, da je eden redkih ohranjenih na Slovenskem ter da je zaščiten in uvrščen v seznam evropske kulturne dediščine. Torej jih je še več! Sploh nisva vedela, da kaj takega obstaja. Pobrskala sem po spletu in našla prav zanimiv zapis*. Ta »najdba« naju je res navdušila. Pri kamnolomu se pot konča, vsaj midva nisva našla nadaljevanja, čeprav po zemljevidu nisva pričakovala nič takega (na njem je narisana krožna pot). Vrnila sva se na uravnavo pod Starim gradom (to pot ne čez vrh z razvalinami, ampak ves čas po kolovozu) in od tam po stezi, označeni s Knafelčevimi markacijami, upajoč, da vodi na Debenji vrh (tako Atlas Slovenije, zemlejvid Ostrovrharjeve poti Deben, sicer tudi Debni; 530 m, najvišji vrh Kašeljskega griča). Ob njej je obilo borovničevja. Na Debenjem vrhu stoji lesen razgledni stolp. Okoli njega so klopce in razgledna plošča. Po različnih poteh je prihajalo gor precej pohodnikov in njihovih pasjih prijateljev.

Do uravnave in razcepa pod njo sva se vračala po poti vzpona, tam pa sva nadaljevala desno po kolovozu pod Ostrim vrhom (ne levo mimo studenca). Po njem sva se spustila v dolino Besnice in po Brvi Rjavega brega čez njo prišla do asfaltne ceste, jo prečkala, po daljšem vzponu dosegla greben in zavila levo na širok kolovoz. Ob njem sta tabli Naravne zanimivosti na Ostrovrharjevi poti in Borovničeva pohodna pot. Slednja naju je pripeljala do Lazarjeve domačije, od koder sva se spustila nazaj v Podgrad, kjer naju je pričakal še Ostrovrharjev spomenik.

Pot je zelo prijetna, najbrž še posebej poleti, ker je lepo senčna in radodarna z borovnicami. Je dovolj razgibana in ob njej je marsikaj videti, kamnolom mlinskih kamnov pa je zares nekaj posebnega. Vse skupaj je trajalo dobre tri ure.

* Ker ta spletna stran "nagaja", dodajam 2. 2. 2016 novo: http://www.podgrad-lj.si/index.php/znamenitosti/91-kamnolom-mlinskih-kamnov.html.

Ojstrnik, prijazen dvatisočak

Po petih vremensko klavrnih koncih tedna in enem lepem, prebitem v deželi, katere najvišji vrh štrli komaj 179 m nad morje, je bil skrajni čas za pravo goro. Ojstrnik sta nama priporočila slovenska kolesarja, ki sva ju srečala na Blekovi planini. Menda je iz nekaterih krajev celo res videti »oster«, a midva sva ga spoznala kot čokatega dobrodušneža. Če niste malenkostni, vas ne bo motilo, da naš planinski zemljevid zahodnega dela Julijcev, Kompassov 60 in Stanko Klinar (Sto slovenskih vrhov) pravijo, da je visok 2052 m, Tabaccov zemljevid 019 in Andrej Mašera (Čudovite Alpe) pa 2050. Tokrat sva se prvič podala v Karnijske Alpe. Najin cilj ima sicer še nemško (Oisternig) in italijansko (M. Osternig) ime, vendar zvenita precej slovensko.

Slovensko-italijansko mejo sva prestopila pri Ratečah, se po stari cesti (ne po avtocesti) proti Vidmu odpeljala v Ukve (Ugovizza) in tam zavila desno. Po 7 km večinoma (pre)ozke ceste sva parkirala na koncu asfalta ob temeljito regulirani Ukvi (po uničujočem neurju leta 2003 so se najbrž odločili, da si čez 100 let ne želijo še ene ponovitve – podobna ujma je bila namreč že leta 1903). Poškodovane stavbe nad parkiriščem obnavljajo, zavetišča Fratelli Nordio e Riccardo Deffar, ki je bilo v neurju uničeno in se v vseh mojih virih omenja kot izhodišče, pa ni več in ne vem, kje natanko je stalo. Novega gradijo kake pol ure hoda više in naj bi ga odprli naslednje leto. Pred gradbiščem je razcep: desni krak (507, »direktna« pot na Ojstrnik) je zaprt, odcep pa je prestavljen nad novo kočo.

Midva sva se odločila za pot čez sedlo Lom (Sella Lom, Lomsattel), zato sva nadaljevala naravnost po levem kraku, gozdni cesti levo od gradbišča. Alpen-Gasthaus Starhand na Lomu je bil zaprt, stranišče zadaj na koncu ganka pa odprto (premore vse, kar je nujno – umivalnik, brisačo, toaletni papir – in še kaj povrhu: še pravi čas sem odkrila pajka na spodnji strani papirja!). Takoj onstran sedla leži planina Dolinca (Dolinza Alm, na našem zemljevidu napačno Dolnica). Po sedlu se nas je hkrati motalo šest: Avstrijca sta se pripeljala z avtom, Italijana sta pririnila gor s kolesoma, midva pa peš. Ker smo bili ravno 10. 10. 10 (90 let od koroškega plebiscita), se nama je zdelo še posebno primerno pozdravljati slovensko.

V bregu nasproti gostilne se na levem cestnem ovinku odcepi pot 403. Po njej sva bila brž spet v Italiji. Pretaknila sva se skozi leso in stopila v temen smrekov gozd na skalnato in koreninasto blatno potko. Kmalu se nama je z desne priključila »direktna« 507. Ko se je steza zravnala in gozd razredčil, sva bila že na Bistriški planini (Alpe Bistrizza, Feistritzer Alm). Krasile so jo srebrne bodeče neže, tu in tam kaka zvončica, rumene košarnice, smetlike, drobcene zlatičnice. Pravcata vasica se ponaša z lepimi razgledi. Sledila sva kažipotu za Ojstrnik in prišla do dveh enakih (z rdečo piko in napisom Oisternig 1h), le da je imel levi številko 481, desni pa 482. Na našem zemljevidu je samo leva pot in na robu začetek desne, na italijanskem pa sta obe, a je oštevilčena le leva, 481. Vsi meni znani opisi napotujejo na levo in tako sva se povzpela po njej med avstrijskimi sviščevci in tržaškimi svišči (pa nobene slovenske ali kranjske cvetke!). Na razcepu, kjer levi krak vodi naravnost na vrh, desni pa mimo križa, sva zavila na desnega, ki naj bi bil razglednejši. Mimo bunkerjev in trijezične razgledne table ter meteorološke postaje sva bila kmalu pri križu. Dobrač, naši in italijanski Julijci, z glavnega vrha pa tudi Visoke Ture (Hochalmspitze) so bili kot na razstavi. Spet sva bila edina Slovenca med precej Avstrijci in nekaj Italijani. Večina se je zadrževala pri križu, morda zato, ker si je najvišjo točko drobnica izbrala za stranišče.

Vrnila sva se h križu, od tam pa sva se spustila po markirani stezici v smeri Dobrača (to naj bi bila pot 482, čeprav nič ne piše). Po precej skalnati potki je šlo posebno na začetku zelo strmo, zato jo bolj priporočam za vzpon. Ko sva stopila iz ruševja na travnik, sva zavila desno in nato spet desno na prečno pot. Lesen kažipot, odpadel od kdo ve kje, leži na tleh in ne sporoča ničesar več. Če se boste tu vzpenjali, bodite pozorni na sicer jasno markacijo, ki usmerja levo v breg, in naj vas ne zapelje pot naprej, v smeri Dobrača. Prečkala sva manjše melišče in tik pred Bistriško planino nama je edina oštevilčena markacija potrdila, da sva se res vračala po poti 482.

Na planini sva si v koči, na kateri nič ne piše, da je, kar je, razen opozorila, da si moramo postreči sami, privoščila brettljause – narezek, ki ga je dovolj za dva zmerno lačna ali za enega sestradanega. Nato sva zlezla še na Gozman z bunkerjem na vrhu in razgledno tablo pod njim ter se čez njegova leva soseda sprehodila k Mariji Snežni (Madonna della Neve, Maria Schnee). Tam sva končno zaslišala slovenski pozdrav. Okoli kapele je bilo toliko naših fantov in koles, kot bi bila posvečena zavetnici (slovenskih) gorskih kolesarjev. Markacije so naju vodile na sedlo Pleča (Sella Pleccia), nad katerim je prikupna Zahomska planina (Achomitzer Alm) z lovsko kočo. Na sedlu sva zapustila pot 503 in zavila desno (Bivio 507/a). Pot čez travnik se komaj opazi, naprej po smrekovem gozdu pa je celo v suhem vremenu mokra in blatna, saj po njej tečejo številni »potočki«. Spuščala sva se nad potokom Pleča ter mimo brunarice na majhnem rovtu in podrte lesenjače prispela na gozdno cesto. Malo pred njo sem prvič videla (ali vsaj prvič opazila) brkato zvončico. Kdor bi šel tu v nasprotno smer, bi morda nekoliko ugibal, kaj hoče povedati markacija na smreki: ob reguliranem potoku se namreč cesta razcepi v dva kraka in pravi je levi, ne tisti ob potoku.

Zjutraj sva bila na parkirišču sama, ob vrnitvi pa je bilo kar polno. Tudi drugi so izkoristili lepo nedeljo. Ojstrnik je kljub imenu zelo prijazen dvatisočak, saj se manj utrjeni in manj pridni lahko pripeljejo kar visoko, z avstrijske strani še više kot z italijanske, tako da ostane dosti časa za pohajkovanje, razgledovanje in lenarjenje, pot pa je lepa in ne posebno naporna (slabi dve uri in pol gor in malo več po daljšnici dol).