Silna Sivnica

Prejšnji teden naju je Norah Jones s svojim posebnim glasom zvabila v Lucco in ko sva bila že tam, sva koncertu in ogledu tega prikupnega mesteca dodala še hribolazenje. Pania di Corfino ne sodi v ta (slovenski) dnevnik, a tako in tako imam še neporavnan dolg: 4. julija sva si "privoščila" ta kratko popoldansko. Ni bil ravno hrib, bil pa je slovenski: balvan Sivnica.

Ko sva bila na Lepem kamnu, sva po komentarju nekega bralca tega dnevnika v knjižici Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-savinjskih Alp na Kamniškem območju poiskala zapis o še enem znamenitem balvanu. "Izmed krošenj dreves se dviga velika siva gmota – Sivnica," piše avtor, kakor bi namigoval, da ima balvan ime po sivi barvi. Toda ne: "Ime verjetno izvira iz nje same, ker je tako silna, oziroma se sili navzgor ..." povzema po Vlastu Kopaču. To naj bi bila "/n/ajvečja ledeniška klada (balvan) v Kamniških Alpah v vznožju jugozahodnega pobočja Brane, nmv približno 920 m". To nama je vzbudilo radovednost.

Parkirala sva pri Domu v Kamniški Bistrici, na malem parkirišču nad njim pa sva sledila kažipotu za Kamniško sedlo desno v breg. Mimo konglomeratnih previsov Galerij, po novih stopnicah in ob jeklenicah sva se povzpela k spodnji postaji tovorne žičnice na Kamniško sedlo  in zavila levo. Mimo odcepa desno na Kamniško sedlo sva se po neoznačeni gozdni cesti sprehodila do Jakovega ovinka (kup kamnov s svečko in tablico Jak † 6.5.95) na glavnejši gozdni cesti (tam z leve priteče še markirana pot iz Kamniške Bistrice; spoznala sva jo, ko sva šla na Jermanco) in zavila desno navzgor po njej. Po dobrih 5 minutah sva na razcepu izbrala desni (neoznačen) krak (levo kažipot Cojzova koča na Kokrskem sedlu). Takoj zatem se levo odcepi kolovoz k Lepemu kamnu, desno pa se nadaljuje gozdna cesta na Jermanco. Nadaljevala sva po kolovozu, ki čez kakih 30 m napravi najprej desni ovinek, čez približno 50 m pa še levega in tam se v desno odcepi stezica, katere začetka ni opaziti, ker je zametan z vejami, potem pa je kar razločna. Desno od hudourniške grape sva med drevjem kmalu zagledala veliko skalno gmoto, baje kar štirinajstkrat večjo od prav tako ali še bolj znane Žagane peči.

Balvan tiči v gozdu in je po vršni uravnavi poraščen; najbrž ga zato z Mokrice nisva videla. Visok je približno 40 m, premer pa presega 30 m. Je tudi razgledišče: z njega vidimo zadnji del doline Kamniške Bistrice, imenovan V Koncu, Mokrico, Kompotelo, greben Kalc do Kokrskega sedla, Grintovec, Kogel, Skuto in Tursko goro. Na njem se urijo in zabavajo plezalci. Dva Američana sta tu leta 1978 potegnila prvo (Ameriško) smer VII. stopnje v Kamniških Alpah, dolgo slabih 20 m. Nisem mislila, da pojdeva prav na vrh. Tisti žleb med balvanom in njegovim manjšim odlomljenim delom desno "za vogalom", ki ga omenja Bojan Pollak kot možen dostop, ni ravno za planince najinega kova. Ampak Jani se je odločil splezati gor in tako sva šla okrog njega na zadnjo stran, kjer je razpoka laže dostopna in tej sva bila kos. Na enem mestu se je bilo malo teže potegniti navzgor (in še teže priti dol), pa ni bilo prehudo. Ko sva se razgledovala z vrha, sva slišala bližajoča se moška glasova. Bila sta dva plezalca in tako sva imela po vrnitvi z vrha še "predstavo".

Nazaj grede sva na Jakovem ovinku zapustila gozdno cesto po markirani poti proti Kamniški Bistrici. Na parkirišče sva se vrnila mimo Štritofa (tako zemljevid Grintovci)/Uršiča (tako vodnik PZS). Vse skupaj je trajalo dobro uro gor in dobre pol ure nazaj. Radovednost je bila potešena.