Sobotna pravljica

Ali najina sobotna izbranka Slemenova špica meri 1909 ali 1911 m, se viri ne strinjajo, 1991 m za Sleme nad Tamarjem v turističnem vodniku Slovenija (Mladinska knjiga 1995) pa je očitno preveč. Nekateri jo enačijo s Slemenom, ampak ta je po Tinetu Miheliču »valovita, z macesni poraščena in z ogromnimi balvani posejana planota«. V svojem vodniku Julijske Alpe opisuje tri možnosti: lahkoten sprehod z Vršiča, turo iz Tamarja (dve različici) in pravo pustolovščino iz Male Pišnice. Odločila sva se za srednjo, in to za obe različici, saj imava rada krožne poti (čez preval Grlo gor in mimo slapa Črne vode* dol). Odpeljala sva se v Planico in mimo smučarskih skakalnic do znaka, ki prepoveduje vožnjo z avtomobili in motornimi kolesi. Izjeme so naštete na dopolnilni tabli; prepis iz kranjskogorskega občinskega odloka se slovnično in pravopisno ni najbolj posrečil, po svoje zabavna izjema pa je »voznik oskrbnika« Doma v Tamarju (oskrbnik v resnici ni tako nobel – mišljena so vozila oskrbnika doma).

Ob makadamski cesti, za gozdno kar preimenitni, za tako omejen promet pa naravnost potratni, sva opazila več zelenih ptičjih hišk z belimi številkami.** Peska za vzdrževanje ceste je v izobilju, saj so vsepovsod, celo po gozdu, obsežna prodišča. Drevje je kazalo žalostno podobo, kot po kaki naravni nesreči. Klavrno sliko je dopolnila podrta klopca. Dan se je začel res turobno. Po tričetrt ure naju je smerna tablica Grlo 1^h, Slemenova špica 2^h in Vršič 2^{h 45'} napotila levo s ceste, ki se nadaljuje k Domu v Tamarju (tam sva opazila prvo markacijo, odkar sva zapustila parkirišče). Po nekaj korakih po prodišču navzgor sva zavila levo med ruševje. Kadar po prodišču gospodari voda, spreminja (odnaša) tudi pot, zato je presenetljivo razločna in dobro označena, čeprav je kako markacijo zasul pesek. Ponekod ga je tako na debelo, da se nama je kar ugrezalo. Grapa je zelo strma. Pot vijuga bolj po njenem levem robu med skalami in nanosi peska. Zaradi megle sva bolj slabo videla, kod hodiva. Ko sva se nekje sredi grape ozrla, nama je zaprlo sapo: iznad debele meglene plasti so kukali s soncem obsijani vršički Ponc in Jalovca kot kake pravljične prikazni. Res ne razumem, zakaj Mihelič te poti ne priporoča. Megla se je čedalje hitreje topila, midva pa sva se čedalje pogosteje ustavljala, da sva občudovala mogočne gore in Tamar pod njimi. Tako se je »predpisana« ura do Grla (1457 m) z razgledovanjem in fotografiranjem kar raztegnila. Uprava TNP je na prevalu postavila opozorilno tablo v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku: Pot v Malo Pišnico je na nekaterih mestih močno poškodovana, smrtno nevarna in zato zaprta.

 

Puščica na smerni tablici nama je pokazala desno po grebenu. Spodrsavanje po pesku so zamenjali spolzki kamni in korenine pod mokrim listjem. Skozi kratek skalnat usek sva stopila iz gozda in zagledala svoj cilj: skalne konice, na pogled popolnoma nedostopne. Zadaj na levi se je v soncu pretegoval mogočni Dobrač, precej bliže pa sta stikala glavi Visoka peč in Ciprnik. Globoko spodaj sva videla dolino Male Pišnice. Na melišču, ravno prav pomrznjenem, da nama ni spodrsavalo po pesku, sva pri veliki skali z markacijama in zabrisano puščico zavila levo (naprej). Čez melišče sva se napotila proti strmi grapi. Pri vstopu vanjo priteče z leve razločna potka iz Male Pišnice. Klin nad grapo napoveduje sitno mesto in res je takoj za njim jeklenica, ki nama je pomagala čezenj. Tla so postajala čedalje bolj bela, sprva zaradi sreža, sčasoma pa že zaradi snega. Pol ure nad Grlom sva se ustavila pri skali z napisoma Vršič in Voda. Res sva levo od spodaj zaslišala šum vode in radovednost naju je stala le nekaj korakov. Vrnila sva se k skali in sledila smeri Vršič s postavno steno Male Mojstrovke pred očmi. Zmerno sva se vzpenjala po redkem gozdu in čez pol ure se je najina pot staknila s tisto z Vršiča. Na mogočnem macesnu sta smerni tablici: levo po koreninasti poti tik macesna se gre na Vršič, desno pa na Slemenovo špico; pot nazaj, ki sva jo že prehodila, je označena kot zahtevna.

Zavila sva torej desno in pred nama se je dvigala Slemenova špica s pohlevnim gozdnatim pobočjem na levi in strmo odsekano desno stranjo. V dobre četrt ure sva dosegla razcep (smerna tablica je nekoliko levo od njega: nazaj Tamar Grlo 2^h in Vršič 1^h, naprej pa Tamar Črne v. 2^h). Na desni krak naravnost navzgor ne kaže nobena puščica, je pa na skali v tisti smeri markacija in povzpela sva se mimo nje, kar za nosom proti Slemenu. Do vrha potem ni več markacij, a ga ni težko najti.

Jezerca na Slemenu so bila sicer pod snegom, tudi za zlate macesne je bilo že prepozno, Jalovec pa je lep v vseh letnih časih, če ga le ne skrivajo megle in oblaki. Sončni dan nama je naklonil prizor, dobro znan z razglednic, le za modro vodno gladino sva bila prikrajšana. Na enem izmed dreves je naravovarstveno opozorilo zoper smetenje, v skrinjici pa je samo žig, vpisne knjige ni. Na vrhu in tik pod njim se nas je nabralo kakih petnajst, a razen naju so vsi prišli z Vršiča. Priletele se še kavke, da je bilo, kakor mora biti. Koprive so očitno že preminile, ovčjih bobkov, krivih za tukajšnjo bujno rast te pekoče nadloge, pa sneg še ni vseh pokril, premalo ga je bilo. Slemenova špica je odlično razgledišče na Kotovo špico, Vevnico, Strug, Zadnjo, Srednjo in Visoko Ponco (na zahodu), Dobrač (na severu), Frdamane police, Špik, Veliko Ponco, Škrlatico, Dolkovo špico (na vzhodu) ...

Dol grede sva zavila desno proti Črnim vodam. Mimo skale s spominskima ploščama ponesrečenim v gorah sva se spustila na sedelce Slatnica (1815 m). Od tam se lepo vidi neoznačena pot z Vršiča, ki priteče čez melišče, z desne pa pride še ena s Slemenove špice. Smerna tablica naju je presenetila z napovedjo, da je do Tamarja samo poldruga ura, čeprav od prejšnje, ki napoveduje še dve uri hoda, nisva hodila še niti deset minut. Med spuščanjem po ozki stezici sva kar težko odtrgala pogled od visoke navpične stene Mojstrovke. Nato sva sestopala po širokem koritu, polnem grušča in velikih skal, slikovitem tudi zaradi mogočnih gorskih »kulis«. Ko sva se vrnila v gozd, je postala strmina kar vratolomna, a spust v lepo speljanih ključih ni bil prehud. Pod seboj sva že slišala šum vode in se kmalu znašla nad razbito grapo. Po temnih skalnih stenah je mezela voda, v strugi spodaj pa je preskakoval skale živahen potok. Del poti je podrt, tako da nisva mogla povsod slediti markacijam. V tisti strmini nama je na grušču precej spodrsavalo. »Pot« se drži desne strani grape in ko sva bila že precej nizko, sva zagledala visoko na desni slap Črne vode. Pod njim sva zapustila grapo in nadaljevala med ruševjem. Kmalu po prečkanju široke suhe struge sva prispela do Doma v Tamarju (1108 m). Poleg njega so še štiri poslopja v ne najboljšem stanju, kapelica Marije Pomagaj s slikama angelov (eden ima čez ramo plezalno vrv) in ploščicami z imeni ponesrečenih v rateških gorah v lopi ter nenavaden spomenik letalski nesreči v drugi svetovni vojni – del ameriškega bombnika, ki je 22. novembra 1944 strmoglavil na območju Kotovega sedla, edinega preživelega člana posadke pa so rešili kranjskogorski partizani. Dom je stalno odprt in ima bogato ponudbo, do njega pa je seveda treba tričetrt ure peš. Nad njim se mogočno in slikovito dviga »najina« gora.

Ko sva zapustila dom, sva imela dve možnosti: leva gozdna cesta je označena s kažipotom Rateče 1^{h 30'} peš pot, desna pa nima oznake. Izbrala sva slednjo, ker naju je zanimalo, kakšna je videti najina jutranja grapa. Strma! Tako zelo, da je vprašanje, ali bi se bila upala po njej povzpeti na Grlo, če ne bi bilo megle, zaradi katere je nisva zares videla. Po dobrih treh urah gor in slabih treh dol ter še kakih treh uživanja vmes je bilo pravljice o kraljični Slemenovi špici, njegovem veličanstvu Jalovcu in njunih številnih dvorjanih za naju konec. A ker je resnična in še traja, si jo lahko privoščite tudi vi.

* Burger na svoji spletni strani Slovenski slapovi piše, da izvira pod Slemenovo špico in da je to le spodnji, najvišji (70 m) slap, na spletni strani Slapovi Slovenije pa je podatek, da potok Črna voda vznikne v steni Velike Mojstrovke (to se bolj ujema z zemljevidom PZS Julijske Alpe – vzhodni del, seveda če je z napisom Črna voda mišljen slap) in da je njegov slap (imenovan tudi Tamarski; nič ne omenja, da bi jih bilo več) visok 70 m. Ni (mi) čisto jasno, kaj pomeni slap Črne vode – ali je to slap potoka, imenovanega Črna voda (tako bi lahko sklepala iz zapisov na omenjenih spletiščih, na Sidartinem zemljevidu pa piše Črni p., torej najbrž Črni potok), ali slap, imenovan Črne vode (tako bi lahko sklepala iz napisa na smerni tablici). Na zemljevidu PZS piše z modro Črna voda, a ne ob potoku, ampak kakor da bi se tako imenovalo tisto območje (če bi hotel povedati, da je to slap, bi najbrž pisalo na enak način, kot je zapisan Slap M. Pišnice).

** Jernej Figelj iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) mi je prijazno pojasnil, da so to hiške gnezdilnice, namenjene sekundarnim duplarjem (duplarjem, ki si dupla ne iztešejo sami, ampak zasedejo že narejeno, ponavadi opuščeno detlovo ali naravno nastalo duplo). Ornitologi ugotavljajo, katera vrsta je gnezdila v kateri gnezdilnici, koliko legel je imela, koliko jajc na leglo, koliko mladičev, koliko se jih je uspešno izleglo in speljalo, kako pogosto starši hranijo mladiče, kako pogosto samec hrani samico, kdo in koliko časa vali in še marsikaj. Večinoma take gnezdilnice zasedajo razne vrste sinic, redkeje kakšen brglez, plezalček ali pa druga ptica, včasih pa si jih prilastijo sršeni, polhi ... Čez zimo ptice v njih spijo, februarja ali marca pa v njih začnejo gnezditi.