Tavanja po slovenskih hribih: Pod Rabeljskimi špicami

Prvo letošnjo nedeljo sva preživela na italijanski strani meje. Spet sva se odpeljala v Trbiž (Tarvisio): mimo železniške postaje, skozi predor in takoj za njim ostro levo, nazaj, v smer Rutte Piccolo (Male Rovte) in Ortigara (Koprivnik). Iz Malih Rovt je lep pogled na Breitkofel. V Kugyjevih časih so ta petelinjemu grebenu podobni masiv menda nepoučenim predstavljali kot Rabeljske špice (po Kugyju oziroma Avčinu Pet špic; Cinque Punte, Fünfspitz). Nad vasjo je razcep: levi krak s smerokazom Ortigara je pravi. Pripeljal naju je na parkirišče. Vsega sva imela zase. Vedno pa ni tako; na neki poletni sliki na spletu sva videla, da je ves prostor založen s hlodi.

Po gozdni cesti ob Belem potoku (Rio Bianco) so naju vodile planinske markacije 511. V daljavi se je nastavljala najinim očem lepa koničasta gora Monte Bucher (Bucherspitze; slovenskega imena menda nima), ko pa sva se ozrla, sva zagledala še Dobrač. Po 20 minutah sva v gozdu desno nad cesto opazila smerno tablico poti 520, pa sva kljub napisu Cap.na 5 punte bivio 518 2:00 nadaljevala do širokega prodišča, pred katerim je še ena puščica kazala v desno proti zavetišču Cinque Punte. Cesta prodišče prečka. Na drugi strani sta kažipota za plezališča – levo navzgor Val Romana Bassa, desno ob strugi pa Val Romana Alta. Sledila sva drugi. Divja, slikovita okolica naju je čisto prevzela. Izkazalo se je, da sva prodišče prečkala brez potrebe (po njem se nadaljuje pot 511), zato sva se vrnila na ono stran in prišla na pot 518 ravno pri kažipotu Cap. Cinque Punte 1.45 bivio 520. Začela sva se vzpenjati. Pred nama se je dvigal Šober (Monte Sciober), spodaj je ostajal Remšendol. Čudno ime, pol nemško, pol slovensko (Kugyjev oziroma Avčinov Remšji dol zveni bolj po naše), italijansko Val Romana ali Valromana je pa tako menda prevod napačnega nemškega Römertal.

Čez razdejano široko grapo so naju do naslednje markacije poti 518 pospremili možici. Na drugi strani sva premagovala strmino v dokaj kratkih, a še vedno zelo strmih ključih, nato pa previdno stopala po ozkih policah nad skoraj navpično steno, k sreči poraščeno z drevjem, zato nama je bilo prizaneseno z »zračnostjo«, ki jo precej slabo prenašava. Tudi nad naslednjo grapo, razbito in zdaj suho strugo potočka Šober (Rio Sciober), in ob njej sva pošteno grizla kolena. Ne vem, kako bi se v italijanščini reklo Gamsov skret, ampak tej poti bi se to ime nadvse prilegalo. Ko se je strmina vendarle nekoliko unesla, sva prečkala s snegom zalit »pritok« druge grape. Snega je bilo čedalje več. Ko sva prestopila Šober, ki je imel tu zgoraj celo nekaj vode, sva jo končno zapustila. Prečkala sva še dve manjši grapi in postala pri križu v spomin Liviu Puschiasisu. Pot je za zimske razmere ponekod kar preslabo označena, zato sva bila večkrat hvaležna za gazi predhodnikov. Kljub zimskim razmeram sva se na nekaj mestih razveselila popkov telohov. Okrog zavetišča na planini Kolja jama (Alpe di Rutte, 1520 m, po Tumi Kolja Jama, Greuteraibl,1510 m) pod Rabeljskimi špicami se nama je udiralo že do kolen.

Zavetišče je po Miheliču neoskrbovano, a dobro urejeno. Kaj je mislil s slednjim, ne vem, a sicer čedna hiška znotraj ni ne pospravljena ne snažna. Okrog nje so stranišče, korito s pipo, ostanki brunarice in kažipoti. Pogled na Rabeljske špice je imeniten, katera je katera, pa nama ni čisto jasno: Prima (1909 m), Seconda (1907 m), Terza (1882 m), Quarta (1889 m) in Quinta (1844 m). Kugy nejasno piše o Petih špicah kot o »vseh treh«: Srednji (1877 m), Drugi (1905 m) in Prvi (1907 m). Ne glede na višine in imena je pogled nanje res veličasten, z njih pa verjetno ne bova gledala nikoli, so najbrž prezahtevne.

Ker poti 518 na drugo stran nisva našla, sva se vrnila po 520. Ko sva bila mimo ostankov še ene brunarice, sva se začela strmeje spuščati. Nekatere markacije so prebarvane. Tudi ta pot je ozka in strma; ponekod pomagajo kratki ostri ključi. Obšla sva večjo skalno gmoto, pod katero je v nekakšnem »spodmolu« ležalo za neznane namene obdelano deblo. Po dobri uri sva se ustavila na razgledišču. Oko se nama je z užitkom sprehodilo od Breitkofla prek Mangarta do Bucherja. Znova sva prečkala široko grapo, čez katero so nama gor grede pomagali možici, le da tokrat precej više, potem pa še eno, ki je gor grede nisva, ker sva bila še na poti 511, in takoj še tretjo. Razgledi so postali še lepši kot z razgledišča. Med ruševjem sva sestopila v mešani gozd in pristala pri smerni tablici poti 520, ki je zjutraj nisva upoštevala. Od tam sva se po že znani gozdni cesti vrnila k avtu.