Reška planina – drugič

Najin prvi vzpon na Reško planino (925 m) v marcu se je zaradi preobilice snega končal pod vrhom. Zadnji torek v avgustu sva se je lotila po drugi poti. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Šentrupert in dvakrat zavila levo, potem pa še enkrat levo v Grajsko vas. Tam sva pred hišo št. 18 spet zavila levo in pri cerkvi sv. Krištofa in spomeniku padlim v 1. vojni prav tako (kažipot Šmiglova zidanica). Ko se nama je že skoraj vrtelo v glavi, sva na mostičku pri št. 47 končno prvič zavila desno in takoj za naseljem zapeljala v gozd. Cesta je zelo ozka in se kmalu razcepi. Markirana sta oba kraka, kažipota pa ni; ravnala sva se po zemljevidu (desno). Za zadnjo hišo se začne makadam. Tudi na naslednjem razcepu ni oznak; nadaljevala sva po glavnem, desnem kraku. Ta naju je pripeljal do kozolčka z markacijo in napisi Šmiglova zidanica / Spominski objekt 1. konference * KPS. Ob vinogradu stoji zidanica s tablama v spomin na konferenco KPS 17. aprila 1938, ki se je je udeležil tudi Tito. Pajčevine pričajo, da že dolgo ni nihče vstopil, poškodbe in pločevinke pa, da »obiskovalci« vendarle prihajajo.

 

Od parkirišča sva se napotila po gozdni cesti proti jugu. Iz smeri, v katero sva bila namenjena, je nekaj neznansko hrumelo. Izkazalo se je, da nekdo valja razširjeno cesto. Celo naju, ki sva šla hitro mimo, so bolela ušesa, on pa kar brez naušnikov. Še dolgo sva slišala hrup; to je pač cena za pohajanje na delavnik. Markacije so redke, tudi pri odcepih jih ni, a ves čas sva se držala ceste. Ob njej stoji prometni znak, ki prepoveduje promet v obe smeri, z dopolnilno tablico Vožnja na lastno odgovornost 1000 m. Zanimiva »ureditev«. Po slabe pol ure sva stopila iz gozda med travnike in levo v bregu zagledala Lobnikarjevo hišo. Zaradi meglic pa tudi zaradi odcvetanja rož, črnenja bezgovih jagod in ježic, ki so bodle izmed kostanjevih listov, je bilo razpoloženje že kar malo jesensko.

 

Ko se konča tisti kilometer lastne odgovornosti, se cesta začne spuščati in se sčasoma prelevi v kolovoz. Med ne preveč resnim spraševanjem, kdo je zdaj odgovoren za naju, sva zagledala cerkvico sv. Miklavža najprej skozi drevje na desni in nato – ko sva stopila iz gozda – še lepše na pobočju Tisove gore onkraj doline. Kolovoz se na kratko spusti k Zavrlu. Domačija je zapuščena, le pokošeno je, v niši ob vhodu brli električna svečka, na odprtem podu pa ležijo pločevinke od piva.

 

Za kmetijo sva znova stopila v gozd in tam s kolovoza levo v breg na stezo. Zaradi neukročene podrasti je ponekod slabo prehodna. Po njej sva dosegla zaraščen kolovoz in zavila desno nanj. Pripeljal naju je do gozdne ceste. Na kažipotu nazaj je sličica božjega lesa (bodike), kakršne sva opazila že prejšnjikrat. Na tem križišču je še več kažipotov, med njimi levo Marija Reka (od tam sva se namenila vrniti), desno Tabor. Tik pred gozdno cesto pa se ostro levo strmo vzpne markirana stezica, ki je morda niti ne bi bila opazila, če se ne bi bil po njej pred kratkim spustil kolesar, da je bila sled še sveža. Napis na deblu nama je povedal, da je to pot naravnost na vrh, tako rekoč direktna; ne vodnik Posavsko hribovje ne najin zemljevid PZS je ne poznata. Po grebenu sva se strmo vzpenjala in ko se nama je zdelo, da sva na najvišji točki (stezica se je začela spuščati), sva zaman iskala kako znamenje, ki bi to potrjevalo. Desno pod nama se je nekaj zasvetlikalo – s srebrno pločevino pokrita preprosta solnica. Markacije so naju usmerile levo navzdol. Za »vrhom« naju je pričakal siten in zelo strm, k sreči tudi zelo kratek spust, nato pa sva nadaljevala bolj ali manj po ravnem. Grebenska pot se je ponovno postavila pokonci, ko pa se je spet položila, naju je privedla do geodetskega kamna, a to še ni bil vrh. Nazadnje sva (po svoji presoji) le dosegla najvišjo točko, kmalu pod njo pa sva našla skrinjico z vpisno knjigo in žigom.

 

Cilj torej ni prav na vrhu Reške planine. Vodnik in zemljevid obljubljata razgled, vendar ga nisva imela – zaradi drevja in zaradi oblačnega vremena. Tudi kake poti, ki bi naju pripeljala k drevesu z napisom Razgledna točka, katerega sliko sva našla na spletu šele po vrnitvi domov, nisva opazila. Jaz sem ravno prav prismojena, da bi šla na Reško planino še tretjič, a imam (k sreči?) razsodnega moža.

 

Spust sva začela po drugi strani hriba, po poti, na kateri sva pozimi obtičala. Gozd je tam precej zanemarjen; veliko lesa trohni v njem in marsikaj leži čez že tako nerazločno pot. Ta pravzaprav ni nadelana in visi, zato je naporna, zaradi vlažnih korenin in listja pa tudi nevarna za zdrs. Po dobrih 20 minutah sva pristala pri jarku, pri katerem sva pozimi končala vzpon. Od cerkve sv. Marije sva se spustila k (zaprtemu) planinskemu domu, kjer sva pomalicala in poklepetala z domačinom. Dom je v stavbi nekdanje šole, a od leta 1973, ko so imeli le še šest šolarjev, vozijo otroke v Prebold. Morda bo kdaj spet bolje, saj se je pohvalil, da imajo pri njihovi hiši zdaj štiri otroke. Razložil nama je tudi, kaj pomeni kažipot C-tehnika na križišču pod »direktno«; Cankarjeva tehnika je bila partizanska tiskarna, ki jo je postavil leta 1942 v hribih nad Taborom in jo vodil Rado Zakonjšek - Cankar (1913–1999), slovenski pisatelj, urednik in publicist. Od tiskarne menda ni ostalo nič, le spominska tabla je tam.

 

Vrnila sva se k cerkvi in se mimo table o drevesnih vrstah napotila navzgor po markirani asfaltni cesti. Vzpenja in spušča se mimo počitniške hišice in dveh peskokopov. Pri drugem stojita kamninski steber in tabla o geološki sestavi območja. Vreme se je skisalo in padlo je nekaj kapelj dežja. Pri kapelici pod Popelovo skalo (ime sva našla v vodniku) se cesta prevesi navzdol; tam sva jo zapustila po makadamskem odcepu v desno na gozdno cesto. Na križišču je množica kažipotov, med njimi desno Šmiglova zidanica. Ob gozdni cesti nad Popelovo domačijo stoji tabla Plezalna stena s slikami plezalnih smeri (Popelova skala ni omenjena in tudi domačin, s katerim sva klepetala pri planinskem domu, tega imena ni poznal). Že v 5 minutah sva bila pri odcepu »direktne« na Reško planino. Poslej sva se vračala po poti vzpona. Tedaj je vreme sklenilo, da je bilo dovolj prizanesljivo, in se je usul dež. Pa ni trajalo dolgo; ko sva zagledala sv. Miklavža, se je celo kopal v soncu. Na gozdni cesti sva spet naletela na istega delavca, tokrat z bagrom. Vse dela sam. »Malo dolgčas je,« je priznal.

 

Na razcepu pred Grajsko vasjo sva ob vrnitvi odkrila markacijo, ki usmerja v gozd (gor grede desno). Ni zelo opazna, še bolj skrit pa je začetek poti. Prebila sem se skozi podrast in v gozdu našla dobro označeno stezo, ki gotovo vodi k Šmiglovi zidanici. Torej bi bila lahko začela hoditi že tu, le parkiranje ne bi bilo tako udobno.

 

Dve uri hoda v vsako smer. Nič posebnega ni bilo tokrat (če odmislim množico posebno velikih klopov), skoraj šest ur miganja na svežem zraku sva si pa le privoščila. No, še tretjič bi bilo najbrž vendarle pretiravanje.