Na Ruško Pohorje – pot za ljubitelje kostanja

Šele ko sva se že peljala proti Štajerski, sem se spomnila, da bi na obletnico koroškega plebiscita pravzaprav »morala« izbrati kak koroški cilj. Tako pa sva po osmih letih ponovila obisk Ruškega Pohorja, le da tokrat iz Frama (prvič iz Ruš). Za izvozom z avtoceste sva sledila smerokazom Fram, tudi tam, kjer je levo smerokaz, desno pa krajevna tabla za ta kraj. Parkirala sva ob pokopališču pri cerkvi sv. Ane. 

 

Po ozki asfaltni cesti sva se povzpela nad pokopališče in pokopališko cerkev, kjer je ob obzidju še nekaj parkirnih prostorov. Tam je ob vhodu v gozd tabla Naravoslovne učne poti OŠ Fram. Po nekaj zaporednih razcepih (trikrat desno, dvakrat levo) sva pri tabli z zemljevidom vasi (sestavil Osebik, izdelal Osterc) in lepo obnovljeni kapelici prisopihala na slabo asfaltno cesto v Zgornjem Bukovcu ter zavila navzgor po njej med vinogradi in sadovnjaki. V oblačnem jutru so se oglašali klopotci. Nad križiščem sredi naselja sva kmalu zavila levo z asfalta proti gozdu. Pod kostanji ob njegovem robu je ležalo obilo plodov pa tudi bezgovi grmi, obloženi s črnimi jagodami, so poskrbeli za jesensko razpoloženje.

 

Mimo klopce in vodnega zajetja ter več odcepov kolovozov in vlak sva spet dosegla asfaltno cesto (pot je kar precej speljana po cestah, a k sreči je mogoče večinoma hoditi ob njih pa tudi prometa ni veliko). Na križišču stoji zemljevid Kopivnik Lepi Vrh, delo istih avtorjev. Stopala sva med redkimi hišami Lepega Vrha (na hišnih številkah piše Kopivnik). Za tako odročen kraj so se mi zdele nekatere nenavadno velike. Ko se cesta rahlo spusti, se zgostijo. Tudi tod je veliko kostanjev; po gozdu je pokljalo dračje pod stopinjami številnih nabiralcev. Pri vinogradniški kmetiji Lešnik Pliberšek asfaltna cesta zavije desno proti Planici, midva pa sva nadaljevala naravnost, po kolovozu, in vstopila v temen mešani gozd. Tudi tu ni manjkalo kostanja. Prečkala sva velik travnik in se pri preži vrnila v gozd. Na njej sta markacija in nekam morbiden napis Igriše. Na naslednji jasi so napravljali drva. Na obeh njenih koncih je čez pot napeta žica; kljub krpi, ki visi na začetku, je treba nekaj pozornosti, da se ne spotaknemo (na opisani poti »grozi« še več žic). Jani vedno hodi prvi, zato je deležen marsičesa, kar je meni prihranjeno ali za kar sem prikrajšana; spotaknil se ni, ga je pa prestrašil (no, presenetil) močerad. Z dreves so padali kostanji in le po srečnem naključju nisva dobila nobenega na glavo. Kolovoz se je zožil v blatno stezico.

 

Iz gozda sva se rahlo povzpela na velik travnik in na naslednjim hribu zagledala domačijo. Posijalo je sonce; goba pred mojimi nogami se je za kratek čas spremenila iz dežnika v sončnik. Pri drevesu z veliko markacijo sva prestopila električnega pastirja, ki me je pošteno stresel, saj je tako visok, da je bil dotik neizogiben. Krave so se mirno pasle in si mislile svoje. Na drugi strani je bilo treba še enkrat čez ograjo in desno v gozd na širok kolovoz v jarku. Ko je bilo konec jarka in gozda, sva se znašla ob asfaltni cesti pred Planico. Nisva razumela, zakaj oznake kažejo na drug kolovoz na levi, saj je bilo očitno, da morava po asfaltu proti vasi.

 

  

Mimo ekološke izletniške kmetije Uranjek (Baron) sva prišla do kapelice in zemljevida Planice. Domačije so bile jesensko okrašene z bučami in drugimi pridelki. Takoj za Šternom (Kovačnikom) sva zavila s ceste desno navzgor v gozd. Po traktorskem kolovozu sva znova dosegla asfaltno cesto. Končno jo je markirana pot zapustila. Vzpenjala sva se ob električnih drogovih vzdolž poseke, poraščene pretežno s praprotjo. Nad zanimivim vodnim zajetjem z markacijo in še enim nezanimivim sva dosegla gozdno cesto. Za zaraščeno prazno kapelico in znamenjem sva prišla do Cestnika. Na hiši je naslikan sv. Florjan, spominska tabla pa pove, da je domačijo leta 1944 požgal okupator. Cesta se tam vzpne, markacije pa kmalu pokažejo navzgor na travnat kolovoz ob robu gozda. 

 

Pri razpelu iz leta 1894 sva zavila na traktorski kolovoz. Z drvarskega nakladališča sva se povzpela desno po jarku, iz katerega se pot odcepi levo na udobno mehko gozdno stezo. Ta se najprej zložno, potem pa strmeje vzpenja po drugem jarku, v katerem sva naletela na nekaj lepih jurčkov, le nekaterim so klobuke nekoliko obgrizli polži. Steza se je prekucnila navzdol. Kljub številnim potem in križiščem so naju markacije zanesljivo vodile, vprašanje je le, zakaj sta na nekaterih drevesih po dve. Pri Perkovem križu in partizanskem spomeniku z napisi v spomin padlim kurirjem sva se za kratek čas ustavila. Spomenik je zamišljen zanimivo, a lično utico nekateri uporabljajo tudi za druge namene; ob najinem obisku so v njej in okoli nje ležali kupi praznih pločevink in plastenk. Ob asfaltni cesti je tudi gozdarsko nakladališče in parkirišče.

Asfaltno cesto sva hitro zapustila, kakor usmerja kažipot Areh, in se v kratkem znašla pred ograjo okrog lesene hiške, v kateri tiči bivalna prikolica. Pred ograjo je korito z vodo in kozarcem, poleg hiške pa še pokrito ognjišče, miza in klopi. Nad njo sva spet stopila na asfaltno cesto in tam je tudi parkirišče. Levo od asfaltnega odcepa k hotelu Zarja sva se povzpela po markiranem kolovozu. Poleg nekaterih markacij sva opazila R (Ruška planinska pot). Ob poti je venelo in bledelo obilo svečnikov. Kmalu za prežo, najbrž »lovsko opazovalnico za divje svinje«, ki jo omenja vodnik, sva dosegla sedlo (1191 m) s transformatorjem in kažipoti. Sledila sva tistemu levo Areh Ruška koča (desno se pride k Mariborski). Iz blatnega kolovoza, ki teče po grebenu, je »nastala« gozdna cesta. Tabla Množični grobovi žrtev povojnih pobojev na vzhodnem Pohorju naju je opozorila na grobišče in spominski križ.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za naslednjim transformatorjem so se ob zbiralnem jezercu z vodo, potrebno za zasneževanje smučišča, pasli konji. Nadaljevala sva po asfaltni cesti mimo sicer prazne, a arhitektonsko zanimive dvonadstropne kapelice (nasproti nje se spusti pot v Zgornjo Polskavo), pred naslednjo, ki je tudi precej posrečena, pa sva zavila levo s ceste in že sva se znašla pri cerkvi sv. Areha, Ruški koči ali Tinetovem domu pri Arehu (1246 m) in čedno obnovljeni Čandrovi koči (Čandrovi so podarili zemljišče za planinske postojanke pri Arehu). Cerkev je bila odprta; turistična vodnica je skupini obiskovalcev ravno pripovedovala zgodbo o Henriku, čigar sarkofag leži sredi cerkve. V Ruški koči je bilo živahno, saj so tam kosili otroci, ki so se udeležili orientacijskega tekmovanja. Privoščila sva si, kar nama je teknilo že prejšnjikrat: Jani gobovo juho in ajdove žgance, jaz pohorski pisker.

 

Vrnila sva se po isti poti. Na vrhu je tako strašno pihalo, da naju je kar prestavljalo, pod sedlom pa se je uneslo. Radovedna, kakšen hotel stoji sredi gozda, sva šla pogledat Zarjo. Zelo na samem je, a vsaj na zunaj lepo urejena. Pri Cestniku sva srečala dva motorista. Za njima je smrdelo še dolgo po tistem, ko je rohnenje motorjev potihnilo. Dohitel naju je avtobus in voznik nama je pomignil, ali hočeva vstopiti. Prijazno, ampak to seveda »ne velja«, zato sva pešačila dalje. Dol grede sva iskala bližnjice, o katerih sva brala, pa sva našla le dve; vsaj eno sva zaradi slabih oznak odkrila šele, ko sva bila že mimo. Tik pred koncem, v Zgornjem Bukovcu, se je ulilo, da sva morala natakniti kapuce sebi in nahrbtnikoma. Vrnitev na parkirišče sva pospešila tako, da sva se iznad framskega pokopališča spustila tik njegovega obzidja na desni (tam so celo oznake) in pritekla naravnost k avtu.

 

Tri ure in pol gor, dve in pol nazaj. Seveda bi bil lahko dež počakal še tistih nekaj minut, a čeprav sem sicer bolj črnogleda in venomer zaradi česa zaskrbljena, v hribih gledam na stvari čisto drugače: lahko bi bilo lilo vso pot, pa ni! Nekaj me je pa le jezilo: doma naju je čakal za večerjo kostanj, kupljen na tržnici ...