Na Veliko Kozje ni dolgočasnih poti

Davnega leta 1928 je Rudolf Badjura zapisal, da Veliko Kozjé (da, tako je naglasil) meri 987 m, a sedanji meni znani zemljevidi in vodniki pravijo, da je visok 993 m. Z razlikami v višinah sem se že za silo sprijaznila, jezikovne posebnosti pa me bolj »vznemirjajo«. Sicer po svoji skrbnosti znani Badjura ni dosleden: Kozje sklanja v rodilniku kot pridevnik (Kozjega), zato bi enako pričakovala v orodniku (s Kozjim), toda ne, tu ga obravnava kot samostalnik (s Kozjem). Pravopis in leksikon CZ Slovenska krajevna imena sta enotna: Kozjega, v Kozjem. Mislita na kraj, a zakaj bi se hrib sklanjal drugače? Potem pa se pojavi »domorodec«, ki se obnaša dosledno, a ravno nasprotno kot mi trije (pravopis, leksikon in jaz): Kozje, Kozja, Kozju, Kozje, pri Kozju, s Kozjem. In Atlas Slovenije mu da prav. Kljub mojim »nagnjenjem« je še vedno bolje, da hodiva v hribe z zemljevidi in vodniki kot s pravopisom ...

 

Na tem hribu sva že bila pred dobrimi devetimi leti, ko je bil najin cilj predvsem s cvetjem bogati Lovrenc. Zadnji junijski četrtek sva si izbrala drugo izhodišče: Gračnico. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje – center in se skozi Laško odpeljala v Rimske Toplice. Pri Globokem sva zavila levo čez Savinjo za smerokazoma Jurklošter in Planina pod železnico in desno. Po drugi strani reke sva se peljala mimo Brstovnice in po mostu desno prečkala Gračnico. Pod tamkajšnjim železniškim mostom se ta rečica izlije v Savinjo. Parkirala sva pri tovarni otroškega pohištva Sadeko. Sicer je vsa rjasta, a ropotala je in na parkirišču so bili avtomobili. Poznejša ugotovitev, da je v stečaju, me ni presenetila.

 

Nad tovarno je na drevesu na levi strani ozke asfaltne ceste prva markacija; vsaj midva nisva opazila drugih znamenj, čeprav naj bi bila po zemljevidu pot markirana že pred mostom. Za domačijo, na katere gospodarskem poslopju je kažipot V.Kozje, sva zavila po še vedno asfaltni, a zelo razpokani cesti ostro desno navzgor. Gospodarjevemu napotku »Ko pridete do gozda, pa levo« je manjkal podatek, da je pravi šele tretji odcep, ampak na take pomanjkljivosti v pomoči domačinov sva se že navadila. Takoj za razcepom se je asfalt končal in kažipot naju je usmeril z makadama levo na gozdno cesto. Nekatere markacije so bile skrite med listjem, čeprav menda markaciste učijo, da jih morajo risati takrat, ko je drevje olistano. Na levem ovinku se z gozdne ceste odcepi desno traktorski kolovoz. Kljub pomisli, da čez pot položeno debelce pomeni, da je zaprta, sva nadaljevala, saj naju je zadnji sogovornik kljub omembi žledoloma pospremil na pot s spodbudnimi besedami. Izkazalo se je, da je to bližnjica na peščeno-zemljat kolovoz, ki se vzpenja po poškodovanem gozdu. Pot je zaraščena; tamkajšnje markacije so redke in majhne, a precej nove.

 

Po 20 minutah sva stopila iz gozda na pokošeno travnato stezo, po tej pa na slabo makadamsko cesto. Ob njej je parkiral tovornjak in po prevoznikovem priimku na njem sva sklepala, da sva prišla do Romšaka (na zemljevidu Šmit). Markacij naprej nisva našla, zato sva vprašala gospodinjo. Usmerila naju je na travnato pot mimo znamenja v bregu. Zaradi orientacijskih težav, o katerih v Planinskem vestniku 2/10 poroča celo v uvodnem odstavku omenjeni »domorodec«, ki te kraje dobro pozna, bo tokrat umanjkalo naštevanje vsakovrstnega cvetja, posejanega po (pre)visoki travi, saj se mu nisem utegnila posvečati. Povzpela sva se torej po travniku, zavila levo in prišla do zapuščene hiške št. 14, nad katero se dvigajo skalnata pobočja. Za njo sva nadaljevala po pokošenem pasu trave mimo gospodarskega poslopja, na katerem naju je končno razveselila markacija. Tako sem se spet lahko posvetila rožam, med katerimi so bili najopaznejši klinčki (turški nageljčki). Naprej ni bilo pokošeno, zato je sledilo nadležno prebijanje skozi mokro travo, ki je ponekod segala do pasu. Ta okoliš pa je očitno všeč pajkom (najbrž imajo mir): pravcato »naselje« mrež so razpeli.

 

Čez dobre četrt ure sva dosegla razcep na robu gozda. Ob desnem kraku je šumel studenec, midva pa sva se povzpela po levem. Nad njim je klopca. Po kratkem travnatem bregu sva prišla do gozdne ceste, kjer ni nič pisalo, kaj nama je storiti; nadaljevala sva desno po njej. Pripeljala naju je do makadamske ceste in zavila sva levo nanjo. Pod njo je ob robu gozda stala počitniška prikolica. Na vrhu klanca naju je spet čakal razcep; nadaljevala sva po zgornji cesti. Ob enem njenih levih ovinkov se je sončil čebelnjak. Temno rdečo prst, ki tu prevladuje, spira z bregov, da je bila cesta ponekod vsa rdeča. Ob njej je stalo nekaj avtomobilov in v strmih okoliških bregovih sva videla nabiralce gozdnih sadežev. Pri počitniški hišici čez kake pol ure (z nabiralnika sva izvedela, da sva pri Šešku), pred katero stoji razpelo, kažipot opozarja na Jankovo špico; tisti članek v Planinskem vestniku 2/10 zelo priporoča to polurno stranpot, a to sem žal prebrala šele po vrnitvi. Pod hišico je še starejša hiša in za njo pruh.

 

 

Nasproti razpela so kažipoti in eden kaže na stezo v gozd. Z nje sva takoj zavila levo na strmejšo stezico, ki teče med borovničevjem. Če bi bila hotela pozobati vse, kar nama je ponujalo, pohoda najbrž ne bi bila končala podnevi. Stezica se je priključila kolovozu in po njem sva dosegla cesto. Mimo lesenega stranišča in kupov vsakovrstnih odpadkov sva prispela do Gračnice 20. Domačijo je pazil prijazen kuža. Po kolovozu čez travnik ni bilo daleč do gozda. Desno pod potjo so se pasle krave in izza ograje naju je zvedavo motril konj. Ob vstopu v gozd je levo navzgor odcep, a markacija je na glavni poti, ki se nekako ne more odločiti, ali je kolovoz ali opuščena gozdna cesta. Kako je s tem odcepom, sem takisto prepozno izvedela iz Planinskega vestnika. A ker je (skoraj) vsaka stvar za nekaj dobra, nama je, tik preden se je strmina unesla, pot pretekel gams. Po podrasti so se množično »pasli« metulji. Taka pot kratko malo ne more biti dolgočasna! Postajala pa je čedalje slabša – zaraščena z visoko podrastjo, kakor da bi bila opuščena.

 

 

Malo pred ovinkom, za katerim se je končala, se je ostro levo odcepila s travo zaraščena steza, ki je bila nekoč najbrž vsaj kolovoz. Obledele markacije na skali od spodaj nisva videla, zato sva jo sprva zgrešila. Ponekod sva se morala prebijati skozi grmovje kot kje v gorah skozi ruševje.

 

 

Od križišča, kjer so na drevesu puščica nazaj, markacija in napis Rimske T., je pot bolje prehodna in označena. Kake tričetrt ure nad Šeškom sva levo pod njo zagledala mlakužo, ki je brez lesene tablice z napisom Jezero z legendo najbrž sploh ne bi bila opazila. V nasprotju s svojo siceršnjo navado, da oblezem vse, kar je treba in kar ni, ki Janija ne navdušuje posebno, se nisem spustila k njej, saj je bila samo malo večja luža. Tako nisva našla table, na katere hrbtni strani je baje zapisana legenda. Že omenjenemu »domorodcu« Gorazdu Gorišku se imam zahvaliti za tole sliko. Zdaj tudi vem, da je na risbi pod napisom volovski jarem. Ker sem Gorazda krstila za domorodca, preden sem dobila njegovo fotografijo, pod legendo pa je tudi podpisan domorodec, vidim, da sem ga poimenovala čisto prav.

 

 

 

 

Na razpotju nedaleč za »jezerom« sva zavila ostro desno nazaj na grebensko pot. Čez četrt ure naju je presenetil napis na drevesu: Cilj. Najvišja točka je sredi gozda, zato ni razgledna. Nadaljevala sva mimo bližnjih kažipotov in napisa Vrh na drevesu z znakom Zasavske planinske poti. Nenavadno številni polži ob poti ali pa kar na njej so tičali v vlažni prsti, kar je najbrž ukrep zoper izsušitev, za katero so zelo občutljivi. Kmalu sva stala na razgledišču, ki ni na najvišji točki, a je v resnici cilj planincev. Tam sta vpisna Tknjiga in žig. Skrinjici sta dve; v eni so (še vedno, tako kot leta 2005!) smeti, »prava«, ki je bila pred devetimi leti tudi precej zdelana, pa je zdaj čisto v redu, le zamaka, čeprav je nespretno narejeni pokrov obtežen s kamnoma. Kar nekaj časa sva se razgledovala: na levi sva videla Kum in trboveljski dimnik, spodaj Savinjo, ob njej del Zidanega Mosta, Kopitnik, proti severozahodu Mrzlico in Gozdnik, na severu Šmohor in Malič, proti vzhodu sva pa bolj ugibala.

 
 

Do razpotja pri Jezeru z legendo sva se vrnila po isti poti, tam pa sledila kažipotu Lovrenc. Spust je bil kar strm. Popestril ga je okamneli legvan (na tablici piše Okameneli dinozaver, ampak Janiju in Gorazdu se zdi bolj podoben legvanu). Del poti so krasile množice velikih zalih kobulčkov. Ko se je iztekla na kolovoz ali opuščeno gozdno cesto, so se jim pridružili zvončice, lučniki, velecvetni naprsteci in drugo cvetje. Na nekakšnem sedelcu, kjer je na drevo obešeno znamenje, je križišče; zakoračila sva na stezo med gozdnima cestama. Rahlo gor in dol naju je pripeljala do kupov desk in bal sena. Na desni sva zagledala Lovrenc in Lisco. Med cvetočimi klinčki sva prišla do kažipotov Planinske poti XIV. divizije; njihova prijazna lastnost je, da poleg nadmorske višine, smeri in časa povedo tudi, kje smo: Okroglice 27, 705 m. Pri Centrihu, tričetrt ure pod vrhom Velikega Kozja, hranijo žig. Imajo igrivega dveletnega pasjega otroka, ki pa je tolikšen, da naju je skoraj podrl. Od hiše je prav lep pogled k Lovrencu.

 

Mimo Dežanove kmetije sva se začela spuščati v dolino. S potjo se je ves čas nekaj dogajalo, zato sva morala biti zelo pozorna na markacije. V strmini nama je na vlažnih tleh precej drčalo. Čez približno 20 minut sva pristala na asfaltni cesti ter nadaljevala levo po njej ob Lokavškem potoku mimo mogočne domačije, ki jo obnavljajo, več odcepov makadamskih cest in ekološkega otoka v Lokavec. Ob cesti stoji nenavadna stara šola in iz drevja nad njo kuka zvonik sv. Kol(o)mana, edine cerkve, posvečene temu svetniku, v Sloveniji. Na križišču z divje zeleno kapelico sva zavila levo in se ustavila pri Goriškovih, da sva pozdravila Gorazdovega očeta, ki se je v popolni čebelarski opravi ravno namenil k svojim čebelicam. Nato sva mimo ribogojnice, kapelice in nekdanje trgovine po mostu čez Gračnico (tu se vanjo izlije Lokavški potok) prikorakala na glavno cesto in po dobre pol ure zapustila Lokavec.

 

Ob glavni cesti stoji spomenik Dušana Samca komandantu 1. bataljona Šercerjeve brigade Iliji Badovincu, leta 1983 pa mu je ljubiteljski kipar Rudi Stopar dodal šopek telohov v spomin na živi zid, ki so ga Nemci napravili iz otrok, katerih eden je bil ubit, štirje pa ranjeni (zato en teloh leži, dva pa sta zlomljena). Nasproti so tri stopnišča z imeni Šercerjeve, Bračičeve in Tomšičeve brigade, ki ob slovesnostih služijo kot tribune. Posedela sem na prvem, kajti moj oče je bil šercerjevec. Ko sva naslednjič prišla med hiše, sva bila v Ložah in dobre pol ure za Lokavcem že pri avtu. Tovarniško parkirišče je bilo prazno in najin avto se je edini grel na vročem soncu.

 

Na vprašanje, ali sva bila na Velikem Kozjem ali na Velikem Kozju, bi bila še pred kratkim brez pomisleka odgovorila, da na Velikem Kozjem. Zdaj ne več tako. Še vedno pa brez pomisleka rečem, da nobena pot nanj ni dolgočasna.