Ljubljanski grad

Po slabem mesecu dni »treninga« na sprehajalnih poteh ob Savi je Jani napovedal, da bova poskusila priti na Grad. S tem je mislil hrib, po ljubljanskem gradu imenovan tudi Ljubljanski grad, sicer pa še Grajski grič in Grajski hrib. Nadmorska višina prav tako ni ena sama, temveč lahko izbiramo med 366 m (med »veljavnimi« viri jo navaja Enciklopedija Slovenije) in 376 m (Atlas Slovenije).* Ti podatki uvrščajo Grad med čisto resne hribe in celo gore, pri katerih je taka »pestrost«** dokaj pogosta. Grajska spletna stran nas pouči, da na Grad pridemo po Študentovski poti (pravilno ulici; z Vodnikovega trga), po ulici Reber (s Starega trga), po Ulici na grad (gotovo na Grad, čeprav se na hišnih številkah vidi, da se mestna uprava ne more odločiti, kaj je prav; z Gornjega trga) in mimo Stolbe (od Streliške ulice prek Lončarske steze).*** Cesta slovenskih kmečkih uporov je seveda namenjena predvsem kolesom in avtomobilom, tirna vzpenjača pa za sprehajanje (kaj šele za hribolazenje!) »ne velja«.

 

 

Dan, ko je bil Grajski grič gora

 

Jani je za prvič izbral najpoložnejšo pot, ki se je je spomnil iz svoje ljubljanske mladosti: s Prul (s Karlovške ceste). Te grajska spletna stran in Darinka Kladnik ne omenjata.


 

 

Z mestnim avtobusom 11 sva se 11. maja zapeljala od postajališča Privoz na Prulah. Nadaljevala sva po Karlovški cesti in pred križiščem z Roško ulico naju je kažipot usmeril levo v breg. V gozdu se je asfalt končal. Tik pred prometno Cesto slovenskih kmečkih uporov, po kateri sva nameravala nadaljevati, se je pokazala prijaznejša možnost: makadamski odcep levo nazaj proti Gradu. Vsi so naju prehitevali, a jaz nisem zmogla hitreje. Pri odcepu desno za Orlov vrh je moja glava ubogala telo in prestavila to stranpot na boljše čase. Po prijetni senci sva prišla do grajskega obzidja, po katerem je nekdo plezal, tovariš pa ga je varoval z vrvjo. Izpod Šanc z RTV-oddajnikom sva kmalu prišla do ovinka, s katerega sva zagledala razgledni stolp. Na križišču nedaleč naprej so kažipoti kazali levo navzdol proti staremu mestnemu jedru, desno na Orlov vrh in naprej h gradu.

 

 

V slabe pol ure sva bila na Grajski planoti, kjer so me prvi hip najbolj razveselile klopce, po kratkem počitku pa sva se sprehodila mimo nenavadne sončne ure, Peterokotnega stolpa in Hribarjeve dvorane ter po Razgledni stezi pod stolp s plapolajočo mestno zastavo. Nato sva se mimo Batičevega spomenika slovenskim kmečkim uporom vrnila na Planoto, od koder je bil lep pogled na mesto. Vsenaokrog so bujno cveteli kostanji. 

 

Vrnila sva se vendarle po cesti. Spust do Streliške ulice so nama skrajšale stopnice. V mestu sva spet sedla na avtobus. Med vožnjo domov sem se spomnila dogodka iz otroštva. V počitnicah smo nabirali borovnice in sosedova deklica, ki jih je nabrala skoraj poln četrtlitrski lonček, je bila trdno prepričana, da jih ima več kot jaz, ki sem jih imela samo polovico litrskega lonca. Bila je še zelo majhna, in ni razumela. Jaz sem sicer že dovolj »velika«, da razumem razliko med goro in gričem, čeprav nekateri na kak dvatisočak kar pritečejo in drugi na pohleven kucelj komaj prilezejo, pa vendar je bil zame Grajski grič tisti dan gora.

 

Mestno hribolazenje

 

Teden dni kasneje sva izbrala nekoliko krajšo, a precej strmejšo pot, ki se začne na ulici Reber. Grajska spletna stran predlaga za izhodišče postajališče na Gornjem trgu, nato pa naj bi šli čez Levstikov trg proti Staremu trgu in tam desno na Reber. Midva sva začela v parku Zvezda in si pred prečkanjem Ljubljanice po Ribji brvi privoščila lep pogled na svoj cilj.






 

 

 

Na Stari trg sva prišla od druge strani, zato sva se na Reber povzpela levo. Ta ozka uličica je bila sprva videti kot kaka »direktna«, a potem je začela prizadevno vijugati. Pri številki 11, kjer sva odkrila sedež (in sploh obstoj) Društva univerzitetnih profesorjev, je zavila desno, nato so sledile stopnice. Vodile so naju mimo nekoliko skrivnostnih vhodov v domovanja prebivalcev Grajskega griča, nekatera domovanja pa so, sodeč po vhodih, že nekdanja. Med vzpenjanjem so naju zaposlovali bolj ali manj »alter« grafiti in (nama) nerazumljivi napisi. Stopnice so bile ponekod vegaste in zidovi, kakor da se nama bodo zdaj zdaj podrli na glavo. Ta pot je bila popolnoma drugačna od prejšnje, ki je bila ne le položnejša, ampak tudi sredi prijetne gozdne narave. Tu pa stopnice, ograje, vhodi, hiše, skratka mesto. Vzpon se je nekoliko unesel na razcepu Osojne poti (desno) in Osojne steze (levo). Takoj nad začetkom slednje je na levi otroško igrišče ob Mačji stezi, midva pa sva nadaljevala po Osojni.

  

Ta pot je bila zame kar strma, a tistih 20 minut mi je šlo bolje kot prejšnjikrat. Klopce so bile seveda spet dobrodošle, toda kljub utrujenosti se nikakor nisem strinjala z zgornjim napisom na naslonu Men se tud ne da več, dosti bolj s spodnjim Sam še mau zdrž. Razkošno so cveteli akacije in bezeg. Stopila sva na grajsko dvorišče mimo modre kavčine, potomke najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta. Poiskala sva grajsko kapelo sv. Jurija, kamor naj bi naslednji večer prišla na koncert (takrat se pa »sme« z vzpenjačo!). Druženje starega in novega na grajskem dvorišču me vedno navda z mešanimi občutki. Tam imam raje staro.

Vrnila sva se po drevoredu, kamor je ravno tedaj pripeljal turistični vlakec, in zavila desno na Osojno pot. Spominska plošča na veliki rumeni hiši z napisom Osoje pove, da sta tu delovala uredništvo in uprava Delavskega obzornika, ilegalnega lista KPS. Vzidani kamen z letnico 1876 je najbrž ostanek prejšnje stavbe. Takoj pod Osojami se je najina pot združila z Osojno stezo, nato pa sva zavila levo na Ulico na grad (le na eni hiši sva videla hišno številko z imenom Ulica na Grad). Pri cerkvi sv. Florijana sva pristala na Gornjem trgu in mimo cerkve sv. Jakoba ni bilo več daleč do postajališča Gornji trg. Nisva si mogla kaj, ustavila sva se v pekarni Osem in Janijev nahrbtnik je nemudoma postal težji.
 

Ko sva čakala avtobus, je pritegnila najino pozornost spominska tabla na Arhivu Slovenije onstran ceste: v jezuitski gimnaziji in liceju, ki sta stala na tistem mestu, se je v letih 1767‒1775 šolal Jurij Vega, tudi znanec z najinih potepov. Mestno hribolazenje ima vsaj to prednost, da ni težav, če ne sestopiš, kjer si začel, saj te skoraj povsod čakajo avtobusi.

 

* V Krajevnem leksikonu Slovenije piše, da je Ljubljanski grad v sredini, na Šancah, najvišji: 372 m. Ta podatek sem našla samo še v Geografskem vestniku 4/1928.

 

** Upala sem, da bom zmedo razčistila s knjigo Darinke Kladnik Ljubljanski grad (Zavod za intelektualno produkcijo, Ljubljana 2003). Avtorica v uvodu pravi, da »nikomur ni treba brskati, kaj je bilo že zapisanega, vse je zajeto v tej knjigi«, in ker piše o »grajskem griču, imenovanem Ljubljanski grad«, sem se razveselila, da sem izvedela, kaj je prav. Moje veselje se je še povečalo, ko sem v poglavju o poteh na Grad našla zapis o veliki in mali začetnici v tej zvezi iz »zapuščine prof. Verhovca: Ljubljanski grad v preteklih časih, Listek, Slovenec, št. 241, Ljubljana 1907«. V seznamu literature kakega Verhovca nisem našla, pač pa Ivana Vrhovca. Del zapisa me je še dodatno zbegal: »Zato bom v naslednjem imenoval grič tako, kakor ga imenuje vsak, kdor govori o njem, ljubljanski Grad, ter bom pisal besedi /torej obe, ne le Grad!/ z veliko začetnico, zgradbo in nekdanjo trdnjavo na tem griču pa bom nazival sicer istotako ljubljanski grad, zavoljo razlike pa pisal obe besedi z malima začetnicama.« Pobrskala sem po Digitalni knjižnici Slovenije (dLib.si) in ugotovila, da omenjeni listek ni bil objavljen v Slovencu 241, pač pa v 239; tam seveda piše Ljubljanski Grad, poleg tega pa se tamkajšnji zapis še na 6 mestih razlikuje od prepisa Darinke Kladnik. Torej sem se veselila prekmalu, saj se na knjigo, v kateri je pri enem samem prepisu toliko napak, žal ne morem zanesti.

*** Darinka Kladnik opisuje še več poti, a naj naštejem le tiste, ki vodijo iz mesta (ne s kake višje točke): Za ograjami (z Vodnikovega trga, nadaljuje se z Mačjo stezo in se pridruži Osojni poti), Lončarsko stezo (s Streliške ulice ali kot nadaljevanje ulice Na Stolbi) in Strmo pot (v resnici se imenuje Strmi pot; z Roške ceste). Servisne poti, zgrajene v času prenove gradu, nisem našla.

(Belska) Kopa

Že davne jeseni 2004 sva se prvič odpravila na (Belsko) Kopo (1180 m). Pot nanjo sva takrat zgrešila, a odkrila osupljivo spretno speljano Martinj stezo, ki nama je pozneje omogočila zanimiv dostop na Veliko planino. Janija pa je vsa ta leta žulila predvsem Kopa.

 

Na Kopo sem se po neuspelem poskusu pred debelim desetletjem spomnil še večkrat, a šele 10. maja sem se ponovno odpravil nanjo. Izhodišče za vzpon so Kopišča (553 m), žepni zaselek, kak kilometer naprej od spodnje postaje žičnice na Veliko planino. Že pogled s ceste je razkril moj tokratni cilj: na levi Kopo, v sredini Cerkev in Varvanje, na desni Martinj turn in Gornji Požar. Na Kopiščih se je najenostavneje zapeljati mimo odcepa k počitniški hiši Berdnik (kažipot) in parkirati pri naslednjem, od katerega vodi gozdna cesta k čebelarski plemenilni postaji Josipa Verbiča (ni kažipota). Na njej se moramo ves čas držati desnih krakov. Ob prejšnjih obiskih se je slaba cesta hitro končala, zdaj pa je izboljšana in potegnjena do velike skale, okrog katere je urejeno celo prostorno obračališče. Z njega gre v levo težko prevozen kolovoz, a mi moramo poiskati na desni skromno lovsko stezico, katere začetek je v obilici ostalin po lanskem žledu težko opaziti. Naprej stezosledstvo, čeprav je pot brez vseh oznak, ni več zahtevno.

 

Skozi prava polja cvetočega čemaža sem se začel zložno vzpenjati. Gozdarji še niso opravili vsega  dela, zato je bilo treba vsake toliko preplezati podrto drevo. Ravno prav, da je bil vzpon malce bolj telovaden. Komaj sem se dobro ogrel, že sem si privoščil prvi postanek. Nahrbtnik sem odložil ob vhod v luknjo, ki ji ni bilo videti konca. To je prvi od rudniških rovov, v katerih so nekdaj kopali boksit in ga spodaj na Kopiščih v Putzpulverfabriki predelovali v prašek za čiščenje kovin. Meščanska korporacija Kamnik, ki je bila lastnica teh gozdov, je prvo pogodbo za oddajo območja v najem sklenila leta 1853, dejavnost pa je ugasnila med obema vojnama. S svetilko v rokah sem preveril globino rova: okrog 30 m. Še več jih je nekaj ovinkov više, kjer je bil osrednji del rudnika, a so bolj ali manj zasuti.

 

Za rudnikom se strmina poveča, zato se ključi skrajšajo in zgostijo. Desno sem med bukovimi krošnjami že lahko razločil hladno sivino kakih 100 m visoke Martinj stene. Pozornost mi je zbudilo debelo drevo, vse porezano z imeni in datumi pohodnikov. Najstarejši napis, ki mi ga je uspelo razbrati, je bil JK 1959. Na drevo se skoraj naslanja velika skala, ki jo mimoidoči ‒ očitno za šalo ‒ »podpirajo« z vejami, da se ne bi zvalila v dolino.

 

 

Steza zavije desno in se hitro bliža pečevju. Kmalu prestopi žleb, ki se vleče ob njem, a se čez slabe pol ure vrne na njegovo levo stran. Nekaj minut više sem prisopihal na travnato ramo (okoli 1140 m), ki je ključno mesto za iskalce poti na Kopo. V travi lovska steza naredi oster desni ovinek in tam je treba paziti, da ne spregledamo slabše stezice, ki se z ovinka odcepi v levo. Nekaj kamnov ob stezi verjetno nakazuje, da je nekdaj tam stal možic, a bi ta lahko zavedel večino, ki išče Martinj stezo.

 

Z odcepa sem prečil izredno strmo travnato pobočje najprej vodoravno in potem celo malo navzdol. Kar se da pazljivo in počasi, kajti stezica je na tem delu široka komaj za dober čevelj. Na srečo strmina hitro popusti in tudi pot se razširi. Moramo še čez ozek kamnit plaz in kratko skalno poličko in že se nam v desno odpre široka zagruščena grapa z navpično steno ob desni strani. Na njej je žarelo nekaj živo rumenih avrikljev. Zaradi posipanja so v grapi ključi slabše vidni, a smer je očitna – sedelce vrh grape. Z njega ima človek kaj videti: tik pred njim se proti nebu vzpneta divji steni. Levega čoka se je zaradi njegove oblike prijelo ime Cerkev, desni široki gmoti pa pravijo Varvanje, kar naj bi ‒ po ugibanju nekaterih ‒ izhajalo iz varovanja. S stenama se na jugozahodu končuje hrbet mogočnega Rzenika.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na severno stran sedlo prepada v dolino Kamniške Bele. Na prvi pogled se zdi, da človek nima kam naprej. Obrnil sem levo in se na južno stran umaknil prepadnemu robu. Spet sem ujel stezico, a le za kratko. Ko sem se prebil na plano, se je namreč izgubila v travi in med napol strohnelimi debli v požaru leta 1992 padlih dreves. To je strm in težko dostopen teren, zato je takrat mukotrpno delo gasilcev dokončal šele dež. Nisem imel druge izbira, kot da sem se kar po brezpotju prebil na vrh, ponovno porasel z mladimi macesni.

 

Na najvišji točki Kope je prostora komaj za človeka ali dva. Je pa zato razgled toliko bolj širok: od Mokrice na levi do Rzenika na desni, globoko spodaj pa dolina Kamniške Bele v vsej svoji dolžini in širini.

 

Ko sem se naužil neobičajnih razgledov na Grintovce, sem se vrnil na sedelce. Strašno me je mikalo poiskati še votlino v Varvanju, v kateri so partizani zadnje leto vojne občasno čevljarili. Andrej Stritar v svojih Grintovcih – Južnih pristopih popisuje pot do nje s sedelca, a me je že površno pogledovanje v desno z njega postavilo na trdna tla: to ne bo zame, to je res le za zelo izurjene gornike.

 

Je pa še druga, lažja možnost. Vrnil sem se vso pot nazaj na lovsko stezo in po njej nadaljeval proti Martinj turnu. Do stene sem potreboval kake pol ure. Tam je lesen mostiček, ki olajša vstop vanjo. Tik pred mostičkom se odcepi v levo komaj opazna stezica v prej omenjeni žleb, ki me je spremljal že dobršen del ture. Nekje zgoraj naj bi se skrivala iskana votlina, a nimam nobenega podatka, kako daleč.

 

Debelo uro sem raziskoval zelo zelo strmo brezpotno pobočje. Malo levo, malo desno, včasih celo navzdol, a še neprimerno več navzgor. Naletel sem na kar nekaj lukenj, vendar nobena ni bila prava. Začelo me je skrbeti, kako se bom vrnil. Srečanje z mladim gadom, ki mi je sicer hitro zginil izpred nog, pa me je dokončno prepričalo, da sem se vdal. S sestopom ni bilo resnejših težav. Morda poskus nadaljujem kdaj drugič.

 

 

 

 

 

 

 

 

Skoraj gotovo ga bo, saj mislim, da ga opogumlja tudi odgovor dobrega poznavalca teh krajev Bojana Pollaka, pri katerem sem se pozanimala o čevljarski votlini, da je pot dobro zastavil (čeprav je možnosti več in nobena ni preprosta, ker je stezice odnesel čas).

Tegoška planina

Zdaj ko je Jani prisiljen hribolaziti brez mene, izbira cilje, ki jih vodniki običajno označujejo za planinsko manj pomembne, ali take, na katerih sva že bila skupaj. Sklenil je, da Tegoška planina ali planina Tegošče spada med prve, četudi nad njo kraljuje mogočna Tegoška gora.

 

V sivem jutru prve majske nedelje sem se odpeljal proti Gorenjski. V Ljubljani se je vreme še odločalo, na katero stran se bo obrnilo, v Tržiču je že sitno rosilo. In tako muhasto je ostalo ves dan. Iz Tržiča sem nadaljeval mimo Jelendola proti Medvodju. Po kakih 2 km sem pri prvem odcepu v levo ustavil in parkiral. Gozdna cesta tam po lesenem mostičku prečka Tržiško Bistrico in se požene v breg. Takoj za mostičkom stoji levo ob njej leta 1991 zgrajena mala vodna elektrarna Zali potok, desno večje, a tudi neprimerno bolj utrujeno poslopje, za katero je videti, da služi gozdarjem za skladišče. Pod njim se je oglašal Zali potok, ki je s Tržiško Bistrico brez upa na zmago tekmoval, kateri bo glasnejši.

 

 

Vzpon po cesti me je brž ogrel in čas mi je tekel hitro, saj je pot razmeroma zanimiva. Desno globoko pod cesto ves čas šumi Zali potok. Na odprtem mestu se od njega proti nebu požene strma travnata vesina, ki jo v skoraj ravni črti prepolavljajo slikovite skalne konice. Na najožjem delu grape naredi potok 5- do 6-metrski skok. Po poldrugem kilometru sem na njem zagledal zapornico, nekaj deset metrov nad njo pa še za ta odmaknjeni svet nepričakovano veliko (počitniško) hišo. Do nje bi se bilo mogoče celo pripeljati z avtom, od nje dalje pa je cesta bolj podobna traktorskemu kolovozu.

 

 

Za omenjeno hišo naredi kolovoz le malo daljši ovinek in že sem skozi drevje ne desni zaslutil prve koče na planini Zali potok (1032 m). Kar nekaj časa sem se zadržal na planini, a več od treh majhnih lesenjač s pripadajočimi gospodarskimi objekti nisem odkril. Možak v dolini, ki je preverjal delovanje elektrarne, mi je povedal, da planina ni več živa in da so vsi objekti na njej spremenjeni v počitniške hišice. Na eni od njih sem odkril vrezano letnico 1936.

 

 

 

 

 

 

 

Za planino me je čakala negotovost. Moj skriti načrt je bil, da bi se po najkrajši poti, na planinskih zemljevidih resda vrisani nekoliko različno, prebil do ceste, ki vodi iz Medvodja mimo Košutnika pod zahodne planine Košute. Ker nisem našel nobenega znamenja, kje bi se ta pot začela, sem nadaljeval kar po kolovozu, ki me je pripeljal na planino. Kasneje sem ugotovil, da me je odvedel preveč na zahod, v poraščeno Mrzlo dolino. Od kod to ime, mi ni znano, a jaz bi jo brez pomislekov poimenoval Mokra dolina, saj se vanj z vseh strani stekajo ožji in širši potočki. Najširši je tisti, ki se nad prej omenjeno zapornico zlije v Zali potok. Najbrž je toliko vode krivo, da je postajala pot z vsakim nadaljnjim metrom slabša. Po dobre pol ure se je spremenila v klavrno stezico, na manjši uravnavi nekaj metrov više pa se je dokončno izgubila v travi. A nad uravnavo sem že slutil rob ceste in se smelo pognal proti njemu. Zmaga: stal sem na cesti iz Medvodja.

 

A zmagoslavje je bilo kratko. Obračanje zemljevida sem in tja mi ni pomagalo do spoznanja, kje sem. »Če zavijem po cesti desno navzdol, ne more biti narobe,« sem končno sklenil. Rečeno, storjeno. 20 minut kasneje sem prisopihal na križišče, kjer sem ves navdušen zagledal prve kažipote. Pl. Tegošče, Šija, Pungrat ‒ vsi so kazali v levo. Še enkrat sem iz nahrbtnika izvlekel zemljevid. »Aha, zdaj se mi pa že svita, kje sem.«

 

Zavil sem torej levo in se čez nadaljnjih 20 minut znašel na novem križišču s kažipoti. Tokrat se je šlo naprej le še na Šijo in Pungrat, za Tegošče pa je bil pravi desni krak. Ko bi še vedel, kako daleč je do planine, bi se lahkega srca odločil, ali pot nadaljevati ali ne. Med cincanjem sem zaslišal brnenje avtomobila. Čez minutko ali dve sem že ustavljal avto, ki se je primajal s tegoške strani. Potniki so bili videti pastirji. »Do planine imate komaj kaj več kot pol ure, vendar gori ni nikogar,« so mi pojasnili. Z odgovorom sem bil več kot zadovoljen.

 

Za odcepom naredi cesta tri serpentine, potem pa odločno zavije proti vzhodu. Na zadnjem ovinku je bila prva zaplata snega. Po 20 minutah sem desno pod cesto opazil klopco. Domnevam, da mora biti z nje prav imeniten pogled na Storžič in gore okrog njega, a ta dan sem lahko občudoval žal le »petdeset odtenkov sive«. Cesta se je začela spuščati. Nekaj minut niže me je pričakala na stežaj odprta lesa (naj ji rečem tako, četudi je kovinska) in za njo še dva bleščeče prenovljena stanova Tegoške planine (1430 m). 

 

 

 

 

 

 

 

 

Planina je menda znana že od 15. stoletja. Skozi zgodovino so na njej pasli v glavnem kmetje iz Križ, z Vetrna, iz Gozda, z Golnika, iz Kovorja in z Retenj. Leta 1892 je je del prišel v roke grofa Karla Borna. Po vojni jo je dobila v upravljanje kriška kmetijska zadruga, leta 1993 pa je bilo 132 ha pašnikov in gozda vrnjenih 30 starim lastnikom. Njihovi potomci so štiri leta kasneje ustanovili lastno agrarno skupnost in do danes temeljito obnovili vse objekte. Zdaj na njej od 15. junija do 15. septembra pasejo slabih sto glav govedi. V tistem času sta stanova odprta tudi za obiskovalce, da se lahko okrepčajo z domačimi mlečnimi izdelki in pogasijo žejo. Če je katero od osmih ležišč prosto, lahko v manjši brunarici tudi prenočijo.

Vrniti sem se nameraval čez Skalno peč, a sem zaradi slabega vremena (beri: megle!) misel opustil. Skratka, sestopil sem kar po poti vzpona. Če odštejem odmore in »stranska raziskovanja«, sem za vzpon potreboval dve uri in četrt, za vrnitev pa  pol ure manj. Bil je prav lep moker dan.

 

 

  

Jaz bi raje rekla moker lep dan. Kajti meni se vsak dan v hribih zdi lep, tudi če me namoči do spodnjic.