Tegoška planina

Zdaj ko je Jani prisiljen hribolaziti brez mene, izbira cilje, ki jih vodniki običajno označujejo za planinsko manj pomembne, ali take, na katerih sva že bila skupaj. Sklenil je, da Tegoška planina ali planina Tegošče spada med prve, četudi nad njo kraljuje mogočna Tegoška gora.

 

V sivem jutru prve majske nedelje sem se odpeljal proti Gorenjski. V Ljubljani se je vreme še odločalo, na katero stran se bo obrnilo, v Tržiču je že sitno rosilo. In tako muhasto je ostalo ves dan. Iz Tržiča sem nadaljeval mimo Jelendola proti Medvodju. Po kakih 2 km sem pri prvem odcepu v levo ustavil in parkiral. Gozdna cesta tam po lesenem mostičku prečka Tržiško Bistrico in se požene v breg. Takoj za mostičkom stoji levo ob njej leta 1991 zgrajena mala vodna elektrarna Zali potok, desno večje, a tudi neprimerno bolj utrujeno poslopje, za katero je videti, da služi gozdarjem za skladišče. Pod njim se je oglašal Zali potok, ki je s Tržiško Bistrico brez upa na zmago tekmoval, kateri bo glasnejši.

 

 

Vzpon po cesti me je brž ogrel in čas mi je tekel hitro, saj je pot razmeroma zanimiva. Desno globoko pod cesto ves čas šumi Zali potok. Na odprtem mestu se od njega proti nebu požene strma travnata vesina, ki jo v skoraj ravni črti prepolavljajo slikovite skalne konice. Na najožjem delu grape naredi potok 5- do 6-metrski skok. Po poldrugem kilometru sem na njem zagledal zapornico, nekaj deset metrov nad njo pa še za ta odmaknjeni svet nepričakovano veliko (počitniško) hišo. Do nje bi se bilo mogoče celo pripeljati z avtom, od nje dalje pa je cesta bolj podobna traktorskemu kolovozu.

 

 

Za omenjeno hišo naredi kolovoz le malo daljši ovinek in že sem skozi drevje ne desni zaslutil prve koče na planini Zali potok (1032 m). Kar nekaj časa sem se zadržal na planini, a več od treh majhnih lesenjač s pripadajočimi gospodarskimi objekti nisem odkril. Možak v dolini, ki je preverjal delovanje elektrarne, mi je povedal, da planina ni več živa in da so vsi objekti na njej spremenjeni v počitniške hišice. Na eni od njih sem odkril vrezano letnico 1936.

 

 

 

 

 

 

 

Za planino me je čakala negotovost. Moj skriti načrt je bil, da bi se po najkrajši poti, na planinskih zemljevidih resda vrisani nekoliko različno, prebil do ceste, ki vodi iz Medvodja mimo Košutnika pod zahodne planine Košute. Ker nisem našel nobenega znamenja, kje bi se ta pot začela, sem nadaljeval kar po kolovozu, ki me je pripeljal na planino. Kasneje sem ugotovil, da me je odvedel preveč na zahod, v poraščeno Mrzlo dolino. Od kod to ime, mi ni znano, a jaz bi jo brez pomislekov poimenoval Mokra dolina, saj se vanj z vseh strani stekajo ožji in širši potočki. Najširši je tisti, ki se nad prej omenjeno zapornico zlije v Zali potok. Najbrž je toliko vode krivo, da je postajala pot z vsakim nadaljnjim metrom slabša. Po dobre pol ure se je spremenila v klavrno stezico, na manjši uravnavi nekaj metrov više pa se je dokončno izgubila v travi. A nad uravnavo sem že slutil rob ceste in se smelo pognal proti njemu. Zmaga: stal sem na cesti iz Medvodja.

 

A zmagoslavje je bilo kratko. Obračanje zemljevida sem in tja mi ni pomagalo do spoznanja, kje sem. »Če zavijem po cesti desno navzdol, ne more biti narobe,« sem končno sklenil. Rečeno, storjeno. 20 minut kasneje sem prisopihal na križišče, kjer sem ves navdušen zagledal prve kažipote. Pl. Tegošče, Šija, Pungrat ‒ vsi so kazali v levo. Še enkrat sem iz nahrbtnika izvlekel zemljevid. »Aha, zdaj se mi pa že svita, kje sem.«

 

Zavil sem torej levo in se čez nadaljnjih 20 minut znašel na novem križišču s kažipoti. Tokrat se je šlo naprej le še na Šijo in Pungrat, za Tegošče pa je bil pravi desni krak. Ko bi še vedel, kako daleč je do planine, bi se lahkega srca odločil, ali pot nadaljevati ali ne. Med cincanjem sem zaslišal brnenje avtomobila. Čez minutko ali dve sem že ustavljal avto, ki se je primajal s tegoške strani. Potniki so bili videti pastirji. »Do planine imate komaj kaj več kot pol ure, vendar gori ni nikogar,« so mi pojasnili. Z odgovorom sem bil več kot zadovoljen.

 

Za odcepom naredi cesta tri serpentine, potem pa odločno zavije proti vzhodu. Na zadnjem ovinku je bila prva zaplata snega. Po 20 minutah sem desno pod cesto opazil klopco. Domnevam, da mora biti z nje prav imeniten pogled na Storžič in gore okrog njega, a ta dan sem lahko občudoval žal le »petdeset odtenkov sive«. Cesta se je začela spuščati. Nekaj minut niže me je pričakala na stežaj odprta lesa (naj ji rečem tako, četudi je kovinska) in za njo še dva bleščeče prenovljena stanova Tegoške planine (1430 m). 

 

 

 

 

 

 

 

 

Planina je menda znana že od 15. stoletja. Skozi zgodovino so na njej pasli v glavnem kmetje iz Križ, z Vetrna, iz Gozda, z Golnika, iz Kovorja in z Retenj. Leta 1892 je je del prišel v roke grofa Karla Borna. Po vojni jo je dobila v upravljanje kriška kmetijska zadruga, leta 1993 pa je bilo 132 ha pašnikov in gozda vrnjenih 30 starim lastnikom. Njihovi potomci so štiri leta kasneje ustanovili lastno agrarno skupnost in do danes temeljito obnovili vse objekte. Zdaj na njej od 15. junija do 15. septembra pasejo slabih sto glav govedi. V tistem času sta stanova odprta tudi za obiskovalce, da se lahko okrepčajo z domačimi mlečnimi izdelki in pogasijo žejo. Če je katero od osmih ležišč prosto, lahko v manjši brunarici tudi prenočijo.

Vrniti sem se nameraval čez Skalno peč, a sem zaradi slabega vremena (beri: megle!) misel opustil. Skratka, sestopil sem kar po poti vzpona. Če odštejem odmore in »stranska raziskovanja«, sem za vzpon potreboval dve uri in četrt, za vrnitev pa  pol ure manj. Bil je prav lep moker dan.

 

 

  

Jaz bi raje rekla moker lep dan. Kajti meni se vsak dan v hribih zdi lep, tudi če me namoči do spodnjic.