Mariborski razglednik (1147 m)

Število 4 ima mnoge simbolne pomene, na primer pri Dogonih je simbol sonca. No, malijskim vremenoslovcem je tačas seveda precej laže »uganiti« vreme kot našim, tako da 4. 4. sicer nisva računala ravno na sončno vreme, sva pa upala, da na Štajerskem vsaj mokra ne bova. Odločila sva se za Mariborski razglednik. Sledila sva kažipotom za žičnico Pohorje in v Spodnjem Radvanju nasproti kapelice zavila s Streliške ceste na Pot na okope, kjer je označen začetek Slovenske planinske poti (SPP). Na drogu poleg je vpisna skrinjica. Parkirala sva nasproti hiše Pot na okope 25; postavila sva se pač v vrsto, kajti tam je stalo že več avtomobilov.

 

 

Pri Poti na okope 31 je bilo konec asfalta in začel se je kolovoz. Ta pred leseno lopo zavije desno; na ovinku sva sledila kažipotu za Mariborsko kočo in podrti tabli za Vinski hram Habakuk levo na travnat kolovoz. Pripeljal naju je v gozd (po vodniku naj bi pred tem šla čez Ledine s spomenikom NOB, a midva ga nisva videla), kjer je cvetelo obilo podlesnih vetrnic, mlečkov, zajčjih deteljic, votlih petelinčkov, drevesa in grmi pa so bili že dosti bolj zeleni kot v Ljubljani in na Gorenjskem. Po gozdu, prepredenem z jarki in stezicami, so naju vodile Knafelčeve markacije z enico, znamenjem SPP. Gozd je bil marsikje precej opustošen.

 

Po sila koreninasti poti sva prispela na razcep, s katerega je levo 200 m do vinskega hrama. Svoji radovednosti sva privoščila to stranpot do velike divje zelene hiše, ki spada v zaselek Habakuk; kljub napisu Odprto vedno se je zadovoljila kar s pogledom od daleč. Vrnila sva se na razcep in se po markiranem desnem kraku napotila do zaselka. Šele zdaj sem »odkrila« (seveda le domnevni) izvor njegovega imena. Tako naj bi se bil imenoval pohorski škrat, ki je opozarjal na nedopustnost uničevanja in pustošenja pohorskih gozdov, prav kakor je starozavezni svetopisemski prerok Habakuk boga spraševal, zakaj dopušča toliko gorja. Potemtakem je bil Habakuk prvi ekološki škrat na svetu (ali vsaj na Pohorju, dodaja moj vir). Onstran ceste, ki teče skozi zaselek, je tabla Lepa ravna – grobišča / Plani grobovi in gomile. Pri njej sva vstopila v gozd, a ni bilo kaj videti, razen nekaj kupov, ki bi bili morda lahko gomile.

 

Nadaljevala sva desno po asfaltni cesti, sledeč markacijam SPP. Na vrhu klanca sva se ustavila pri tabli o prazgodovinskem gradišču Pošteli in tam zavila v gozd na Šumljakovo pot; imenuje se po Ivanu Šumljaku (1899‒1984), očetu SPP. Steza naju je vodila po precej globokem jarku. Skozi južna vrata sva vkorakala na območje nekdanjega gradišča. Kmalu za skalo z napisom Poštela sva prispela na predel, imenovan Pod policami. Sledil je odcep levo k Črni mlaki, prazgodovinskemu vodnjaku, okrog katerega je med cvetočim zimzelenom ležalo vse polno kostanjevih ježic. Gradišče sva zapustila pri severnih vratih. Za nasipom se spusti steza k vodi v Skriti globeli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo preže in med jarki sva prišla do gozdne ceste. Srečala sva enega samega pohodnika; mogoče pa ne marajo motoristov, ki so razrili cesto in nama večkrat zmotili mir. Na nekem križišču so stali štirje mladci z motorji. Pod sliko postrvi je puščico levo napovedovala ribiško kmetijo (vzrejo pohorskih postrvi) čez 800 m. Nisva šla tako daleč, le do nekaj počitniških hišic z naslovom Hočko Pohorje tik pod cesto. Pločevinke in ogorki jim niso bili ravno v okras. Ko sva šla dalje po cesti, sva spet slišala rohnenje motorjev. Nato se je markirana pot povzpela desno in ob njej so še vedno »plavale« postrvi. Kljub razdejanemu gozdu in pletežu številnih kolovozov in stez so Šumljakovi nasledniki kar dobro poskrbeli za označenost. V nasprotju z vsemi pričakovanji je začelo snežiti.

 

 

Pri Zlatorogovi tablici, ki odsvetuje bližnjice, sva stopila iz gozda na vzdrževalno cesto, po kateri sva se povzpela na smučišče. Ob tekmovalni progi je prihajalo iz mesta precej ljudi. Od okrepčevalnice Brunarica Planika (do tja pripelje cesta) sva sledila kažipotu desno za vlečnico Bolfenk in se nato podala navzgor po vzdrževalni cesti do zgornje postaje Pohorske vzpenjače, hotela Bellevue in drugih objektov. Poleg postaje so zemljevidi kolesarskih poti, Rečke zeleno-modre poti, smučarskih prog. Sicer je močno snežilo, a kljub temu je bil na skoraj kopnem Pohorju pogled na avtobus, ki je pripeljal smučarje, da so se z gondolo vrnili v dolino, precej nenavaden.

 

 

Spet sva ujela markacije. Preden sva nadaljevala proti Mariborski koči, sva se spustila pod cesto k cerkvi sv. Bolfenka in se mimo table Rozkine gozdne učne poti z rumeno-modro markacijo vrnila na cesto, kjer so naju pričakali kažipoti za sprehajalni in jezdni poti ter Pohorsko energetsko pot. Na Pohorju človeku res ni dolgčas. Mimo vodnega zajetja, starega skoraj toliko kot midva, in Marijinega znamenja sva v hudem mrazu in sneženju  prihitela do razcepa, kjer se gre levo k Mariborski koči, desni krak pa ni bil označen. Kljub temu sva zavila desno in stopila iz gozda na travnik. Tudi ta se je razcepil; položnejši in ožji levi pas se je nadaljeval med drevjem, na vrhu širšega desnega pa sva zagledala stolp. Po slabih dveh urah in pol sva bila pri njem.

 

Že drugič v zadnjem času nama je na Pohorju pokvarila razgled megla in spet sem se na vrh povzpela le jaz, kajti Janija stolp, s katerega se ni nič ne vidi, ne zanima. Tako sem stopnice štela sama: 120. Razgleda res ni bilo; še najzanimivejši je bil pogled na žičnico. Na zemljevidu Pohorje je v oklepaju dodana Cigelnica, na izletniški karti Maribor in okolica piše samo Razglednik, vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije pa pove, da »pridemo ob robu smučišča na Cigelnice, kjer stoji 20 m visok razgledni stolp, imenovan Razglednik«, čeprav ga pozneje vsaj dvakrat imenuje Mariborski razglednik. In kaj je Cigelnica ali Cigelnice? Domačin Tone Toplak mi je povedal, da je Cigelnica 1147 m visoka vzpetina, na kateri stoji razglednik, in tudi Gorazd Gorišek v imenitnem članku o razglednih stolpih v Planinskem vestniku 3/15 piše tako, a še doda, da to vzpetino »danes bolj poznamo pod imenom Mariborski razglednik«. Ker sem zlezla na hrib in na stolp, torej mirne duše trdim, da sem bila na Mariborskem razgledniku, Jani pa vse svoje žive dni ne bo zagotovo vedel, ali ni bil morda vendarle samo na Cigelnici.

 

 

Od stolpa so naju napisi in puščica na drevesu usmerili naravnost naprej proti Zarji in Arehu. Na naslednjem razcepu gozdnih cest sta napisa Pečke in Glažuta kazala desno mimo vodohrana, najina Zarja in Areh pa levo. Kmalu za žičnico in transformatorjem naju je razveselil kažipot levo Mariborska koča 15 min. Srečala sva štiričlansko družino. Ker je že prav metlo in ker ni vljudno buljiti v ljudi, nisva bila gotova, ali vidiva prav: večji fant je nosil kalašnikovko (gotovoje bila  le posnetek). Nedaleč za zajetjem v hišici, nekoliko nenavadno »oblečeni« v klinker, se je pokazala čedna hiša Hočko Pohorje 36a z velikim ograjenim zemljiščem, pod njo pa so se vrstile manjše hiške. Med njimi sva se spustila na asfaltno cesto. Kažipoti so naju usmerili desno nanjo mimo odcepa levo h Gasilski koči in spomenika žrtvam za svobodo nasproti ter precejšnjega parkirišča Mariborske koče. Pri njej stoji spomenik Ivanu Šumljaku, ob vhodu pa je še okrogla spominska plošča. Privoščila sva si okusne žgance in pohorski pisker.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od koče sva odšla mimo počitniških hišic, med katerimi sva se prej spustila na asfaltno cesto, ter na mestu, kjer smerna tablica za apartmajsko hišo Ruševec in napis Stolp na drevesu kažeta naprej po asfaltu, zavila desno rahlo navzdol na gozdno cesto. Ta teče pod počitniškimi hišicami in se pri zadnjih spremeni v stezo. Še enkrat sva srečala tisto družino; izkazalo se je, da so Rusi, a kljub temu je bila kalašnikovka nadvse nenavaden pohodniški »rekvizit«. Najina steza se je nadaljevala v gozdno cesto, ki se je skoraj staknila z asfaltno. Na slednjo je kazal kažipot  Maribor – Južna pot 2 h 40 min, na gozdno pa Bellevue – peš pot / Razgledni stolp. Morala sva se odločiti, kako naprej: po cesti ali pa do Bellevueja in po smučišču v dolino. Odločila sva se za drugo.

 

Nenadoma naju je na desni presenetila velika stavba čisto na samem. Izkazala se je za Aparthotel Pohorje. Nekateri deli so v tako slabem stanju, da mu ne bi pripisala delovanja, a pred njim je parkiral avto s češko registracijo in še eden z domačo. V bližini je vodno zajetje. Poleg knafelčkov z 1 so nama kazale pot rumeno-modre markacije ter zelene smrečice in rumeno-modre markacije na belih kvadratih, naletela pa sva tudi na količek s sliko in napisom Evropski macesen, kar je vse najbrž povezano z gozdno učno potjo.

 

Pol ure od Mariborske koče sva spet stala na razcepu pod razglednikom. Pod gondolsko žičnico in zgornjo postajo sedežnice Sleme sva se spustila po nemarkirani vzdrževalni cesti. Čez čas sva na drogu za razsvetljavo znova zagledala markacijo z 1. V gozdu sva opazila osamljeno kapelico, obnovljeno že davnega leta 1935. V njej je visel venec z napisom na traku: Hàlàbòl (doma sem v madžarskem slovarju našla, da hálából pomeni »iz hvaležnosti«). Pod njo so se skrivala kovinska vrata, mogoče zajetja. Pod Brunarico Planika sva zavila levo, prečkala tekmovalno progo in se spustila po njenem levem robu. Ustavila sva se pri Koči Luka. Na terasi ima »separeje« ‒ odslužene žičniške kabine. Okrog koče je cvetelo nekaj kronic in veliko lapuhov. Potem sva se zelo strmo spuščala po desni strani smučišča. Sneženje je počasi zamenjal dež. Janiju je spodrsnilo, da je bil ves blaten. Ko ga je prva jeza minila, je pripomnil: »Saj je še Tina tukaj padla, pa ne bom jaz.«

 

Adrenalinski park pri spodnji postaji sedežnice na Trikotni jasi je seveda sameval, prav tako jezerce na desni. Spustiti se je bilo treba še do hotela Arena pod iztekom tekmovalne proge. Zavila sva levo po cesti mimo hotela Habakuk do spodnje postaje vzpenjače. Potem sva kar nekaj časa tavala po tamkajšnjih ulicah in spraševala mimoidoče, da sva našla Lackovo cesto. Silno se je vlekla in edina popestritev je bil napis pred gostilno Pri kostanju: »Obratujemo pri Lipi.« Potem se je Lackova prelevila v Streliško, ki se je dejansko vlekla nekaj manj, a midva nisva imela takega občutka. Končno sva le dočakala Okope in po treh urah tudi najinega zelenčka. Čeprav tale pohod kljub dvema srečnima štiricama ni bil posebno posrečen, se mi zdaj, ko zaradi bolezni ne morem nikamor, pošteno kolca po njem.