Dobrna zdravi tudi s svojimi hrib(čk)i

Če gre človek v zdravilišče, ker ga je izdalo zdravje, hodi pa lahko, je hvaležen za razsežen, lepo negovan park s številnimi potmi v senci mogočnih dreves. A če je ta človek ljubitelj vkrebric, mu je dovolj park prekrižariti enkrat, potem pa hoče navzgor.

 

 

Moj hrib

  

K številnim terapijam, ki so mi jih predpisali od 1. do 15. junija, sem nemudoma dodala še eno: vsako jutro sem se povzpela na bližnji grič in tam telovadila. Od svojega hotela, po grški boginji zdravja imenovanega Vila Higiea, sem se sprehodila mimo dveh kapelic in upravne stavbe ter pred dolgim poslopjem, v katerem so bili nekdaj garaže in skladišča, zavila levo na makadamsko cesto med zdraviliškim parkom in travniki. Prvi dan sva se tam kar dolgo gledali s srnico, ki se je skrivala v visoki travi, naslednje dni pa so ji skrivalnice onemogočili kosci. Zato pa je potem prijetno dišalo, ker se je v tisti vročini seno odlično sušilo. Na desni se je odprl pogled na hrib z visoko anteno (menda radijsko še iz jugoslovanskih časov) in že sem bila pri mogočni rdečelistni bukvi. Ob spremljavi kukavičjega petja sem zakorakala v pošten gozd, kmalu za ograjenim vodnim zajetjem pa je cesta dosegla najvišjo točko, s katere je bilo le še nekaj korakov do vile Zora. Slikovito stavbo z gospodarskim poslopjem obdaja lepo urejen vrt, ki ga krasijo tudi palčki, račke, žabice.
 

Po desetminutnem vzponu na grič brez imena (poimenovala sem ga Moj hrib) sem se vrnila k rdečelistni bukvi in telovadila v senci pod njo. Okrog tamkajšnje klopce so ležali ogorki, embalaža od sladkarij, plastenka in vstopnica za odrasle za razstavo v Arboretumu Volčji Potok – torej je tu pred menoj sedel odrasel (!) »ljubitelj« narave. V bližini sta domovala veverica in detel. Nekega dne me je k telovadni klopci prišla »obiskat« (najbrž ista) srnica. S klopce sem imela lep razgled na del Dobrne. Pri domačiji Polenek so stali trije vagončki, s katerimi so menda nekoč vozili turiste. Od tam se je vsako jutro na vso moč razlegal radio Veseljak. Ubogi sosedje! Na hribu nad naseljem se je sončila Božnikova domačija in neko popoldne sem se povzpela tudi tja. Iz dneva v dan mi je šlo bolje in kakor so bili sprehodi po ravnem ob Savi dobra priprava za ta gričevnati svet, sem čutila, da mi bodo dobrnski hribčki pomagali, da se bom lahko kmalu vrnila v gore.

 

 

Klanc

 

Za večjo izmed kapelic pri mojem hotelu se je desno v gozd odcepila široka peščena steza, ki se je brž spremenila v gozdno stezico. Po nekaj deset metrih je z leve od upravne stavbe pritekel kolovoz, po katerem sem se povzpela desno. Čez kakih 20 m se je z njega pognala v breg poraščena steza, ki je bila nekoč tudi kolovoz. Zožila se je v stezico (polovico kolovoza), ki se je skoraj izgubila v grmovju, a sem vztrajala, čeprav sem »ometla« obilo pajčevin. Za vztrajnost sem bila nagrajena: stezica se je razširila v spodobno stezo. Bolj ko sem se vzpenjala proti robu gozda, bolj se je polovični kolovoz širil. Pripeljal me je na travnik in čezenj na asfaltno cesto. Povzpela sem se levo po njej okrog razglednega kuclja z mizo in klopmi pod senčnatimi lipami. Nanj so vodile lesene stopnice. Po dotrajanosti »pohištva« sem sklepala, da ne spada k bližnji hiši, ampak je najbrž »javna« last (po Dobrni in okolici je sploh veliko klopc). Tu se je končala Dobrna in se je začel Klanc. Tudi ta »pohod« je trajal približno deset minut. Prvi teden sem bila v zdravilišču sama, drugi teden pa se mi je pridružil Jani. Poslej sem hodila na jutranjo telovadbo semkaj pod lipe, kjer je bilo Janiju bolj všeč brati časopis kot pod bukvijo.

 

 

Kačnik

 

Potem ko sem prehodila že vse poti in stezice v okolici hotela, tudi tiste, ki me niso pripeljale nikamor, sem se odločila raziskati, kam se pride od cerkve Marijinega vnebovzetja na Dobrni, pod katero sem na ozki asfaltni cesti z zdraviliške strani opazila dva odcepa v gozd. Prvi z lesenimi stopničkami na začetku me je privedel le do trimske steze nad zdraviliščem, drugi pa se je izkazal za zadetek v polno. Lepa široka steza se je začela kmalu spuščati in tam se je levo navzgor odcepila malo manj lepa. Lesene konstrukcije ob njej so bile najverjetneje namenjene kolesarjem. Z razcepa pod vodnim zajetjem sem odvijugala levo na greben in nadaljevala desno po njem. Na razcepu čez nekaj metrov sem izbrala desni, razločnejši krak, enako na naslednjem, od koder sem se strmo povzpela, potem pa se je steza zravnala in gozd se je nekoliko odprl. S tamkajšnjega razcepa se je desno rahlo spuščal kolovoz, levo pa se je strmo vzpenja steza. Sledila sem ji, prišla do lesenega mostička (spet za kolesarje?) in onstran njega kmalu stopila na plosek vrh. Na drugi strani sem se strmo spustila k električnemu stebru na preseki, ki je nastala zaradi elektrovoda. Nanjo je pritekel tudi omenjeni kolovoz; ob njem so cvetele prelepe kukavice. Na levi sem v daljavi zagledala objekt, skrit v zelenju, in nad njim vihrajočo zastavo. To je Kačji grad! V prospektu sem že videla opis poti, a le po (asfaltni) cesti, to pa ni zame, zato sem sklenila poiskati pot do tja sama.

 

Na drugi strani preseke sem spet stopila v gozd. Široka steza se je čez minuto razcepila na štiri krake; izbrala sem drugega z leve, ki se je nekoliko vzpenjal. Pri postaji 11 trimske steze se je desno spustila kamnita pot, druga pa se je vzpenjala naravnost navzgor. Ta se je zožila in ko je postala strmejša, se je razdelila; odločila sem se za desni, bolj uhojeni krak. Za moje trenutne sposobnosti je bila strmina kar huda. Nato se je svet zravnal in približala sem se robu gozda na desni. Po rahlem spustu sem pristala na gozdni cesti. Zavila sem levo nanjo in kar hitro prišla do prečne asfaltne, kjer me je med sedmimi kažipoti najbolj razveselil tisti levo Razvaline Kačjega gradu. Po kakih 100 m hoda po asfaltu se je v desno odcepil kolovoz proti Dolini mlinov. Cesta se je spustila iz gozda in se priključila prečni z Dobrne. Kažipot me je usmeril desno in za ovinkom sem že zagledala razvaline z zastavo. Zdaj sem bila že v Lokovini. Kmalu sem zavila levo na ožjo asfaltno cesto, na razcepu med cestnima krakoma pa naravnost na travnik. Tamkajšnjo domačijo sem obhodila po razglednem travnatem »balkonu« do skromne klopce, oblečene v polivinil, z razgledom na Gradišče in Vinski vrh. Naprej od hiše ni bilo pokošeno, a stezica je bila uhojena. Pripeljala me je do velike razlagalne table s slikami in zgodovino gradu, čedne klopi in iz kamnov sezidanega valja, ki mu je iz luknje na sredi štrlela kovinska cevka (valj neznane namembnosti nekateri brez dvoma napačno, a s pridom uporabljajo kot smetnjak). Za njim se je pri slabi klopci povzpela v breg neurejena stopničasta stezica. Vstopila sem v »predor« (grmovje) in na drugi strani me je čakalo nekam »konspirativno« peščeno-skalnato nadaljevanje. Potem je stezica postala razločnejša in je skozi grmovje strmo privijugala do razvalin. Pot mi je vzela 35 minut.

 

Od Starega ali Kačjega gradu, imenovanega tudi Kačnik, iz 13. stoletja ni ostalo veliko: dva večja kosa zidu in nekaj manjših, preraslih z grmovjem. Na eni strani sem videla Lokovino z Novim gradom in okoliške hribe, na drugi ribnik in v daljavi oblak dima iz visokega dimnika. Če bi bilo ozračje jasnejše, bi bil razgled prav imeniten, tudi onkraj Ložniškega in Hudinjskega gričevja. Zastava je še okrepila občutek o imenitnosti mojega dosežka, čeprav je kršila predpise o sebi (imela je razcefran rob). Tako imeniten se mi je zdel, da sem Janija že prvi dan, ko se mi je pridružil, peljala tja gor.
 

 

Nazaj grede sem zavila v gozd proti Dolini mlinov. Ob kolovozu so cveteli nizki šipki z belimi cvetovi in posebno lepe zvončice. Na odseku med gozdom in travnikom sem imela čudovit pogled na Kačji grad. Nato se je kolovoz spet čisto skril v gozd, kjer se je začel vzpenjati in postal kamnit. Zaslišala sem šum Temnjaškega potoka. Kolovoz se je spustil k njemu; ko se je spet začel vzpenjati, se je v levo odcepil drug. Na križišču sta me pričakala kažipota Po poteh Vinske gore levo k Vovkovemu mlinu in naprej proti Vinski gori. Ob potoku so se Knafelčevim markacijam, prvim ta dan, pridružile oznake v obliki belih klobučkov (pozneje sem odkrila, da označujejo Pot od Miklavža do Miklavža). Mimo ruševin nekdanjega mlina sem v četrt ure prispela do Vovkovega v Lokovini. Del potoka je bil speljan na mlinsko kolo, a ob mojem obisku se ni vrtelo, saj je bil leseni žleb odmaknjen. Ob stavbi sem si ogledala mlinske kamne in druge naprave, notri pa je bila pregledna razstava fotografij »Mlinarske mreže« Bojana Vrečerja in Marka Dena. Misleč, da se bova pri Vovku oglasila skupaj in si ogledala še notranjost (to se potem ni zgodilo, zato s te stranpoti nimam nobene slike; morda bova kdaj vzela na piko vso dolino mlinov, ki je del Loške poti), sem obrnila.
 

Pri trimski postaji 11 sem zapustila pot vzpona in zavila ostro levo na kamnito pot. Na najbolj strmih in skalnatih mestih je bila zavarovana z ograjo. Pripeljala me je do asfaltne ceste, ki se od zdravilišča vzpenja na hrib k Božniku. Tik pred to cesto sem se skupaj s trimsko stezo obrnila ostro desno nazaj v gozd. Med opojnimi bezgovimi vonjavami sem prečkala grapico, zavarovano s kovinsko ograjo; ta preprečuje padce s steze, žal pa ne metanja smeti podnjo. Tik pred postajo 7 (tabla je že podrta kakor žal še marsikaj v sicer prelepem parku) mi je zbudil radovednost razdrt betonski cevovod, ki z brega na desni teče dol do Zdraviliškega doma. Mimo nekaj odcepov, posebno mogočne smreke z »oteklo nogo«, klopce s podrtim naslonom sredi ščavja in uravnave s še več klopcami sem sestopila pri Zdraviliškem domu, a nisem zavila k njemu, ampak sem jo raje ubrala desno čez uravnavo. Mimo izjeme ‒ lepo urejenega balinišča ‒ sem se pri postaji 1 po 45 minutah vrnila v park.


To je le nekaj primerov, kako sem si polepšala bivanje v zdravilišču. Janija je moje navdušenje za hojo nekoliko utrudilo, zato je pohode "razredčil" z nekaj avtomobilskimi izleti.