Na Golico po »nemški« gor, po »slovenski« dol

Na Golici sva že bila pred leti spomladi in pozimi, letos pa sva jo za mojo prvo resnejšo vajo za domnevno ozdravljeno koleno izbrala 27. avgusta. V knjigi Josipa Cirila Oblaka Golica in Kadilnikova koča – Zgodovinske in potopisne črtice (J. Blasnika nasledniki, Ljubljana, 1905) piše: »Pri Karlovem rovu se ločita dve jako znani poti na Golico: eno je zaznamenovalo nemško - avstrijsko planinsko društvo, drugo pa slovensko planinsko društvo že pred leti; zato se ena imenuje 'nemška', druga 'slovenska' pot.« Ti imeni se danes ne uporabljata več. Ker je prva bolj strma, sva jo izbrala za vzpon, manj strma pa bo prijaznejša za moje koleno, sva upala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po asfaltni lokalni cesti z Jesenic je do Planine pod Golico (nekoč Sv. Križ, tudi Jeseniški Rovt) 4 km. Mimo razlagalne table o Savskih jamah in kažipota Golica sva se pripeljala na presenetljivo še brezplačno parkirišče (S 46.470823, V 14.060028) pod turistično kmetijo Betêl (Planina pod Golico 39).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva odšla po gozdni cesti mimo mostu čez Črni potok ter hiške Sankaškega kluba Jesenice, ki so ji prenavljali streho, in njegovega v les oblečenega bifeja. Tamkajšnja naravna sankaška proga je dolga 2 km, spodnjih 700 m pa je zavarovanih in jih uporabljajo tudi rekreativci. Modra črta pod markacijo je sporočala, da sva (tudi) na kolesarski poti. Po dobrih 5 minutah sva med kažipoti (1021 m) naprej po cesti Golica (čez sedlo Suha) 2h 15min, levo Golica (mimo sp. postaje Golica) 2h 05min in ograjo sankaške proge zavila levo po mostu čez Črni potok h Korlnovemu rovu, kjer se začne »nemška« pot. Ta je bil del rudnika Savske jame, kjer so od 14. do konca 19. stoletja kopali železovo rudo siderit. Na začetku rova stoji rudniški voziček.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Od rova sva zavila levo čez mostiček in takoj desno v breg čez podrto brv po široki blatni in koreninasti stezi. Poleg korenin nama je pri vzponu pomagalo nekaj stopnic. Prej kot čez 5 minut sta naju kažipot in šum vode zvabila desno k slapu Bašar (okoli 1030 m). Kadar je več vode, je najbrž prav lep. Ko sva se povzpela naprej po skalnati strmini, sva se zelo približala strugi, zavila levo in na razcepu na uravnavici po desnem kraku po koreninah navzgor. Poti je bilo več, a najina je bila dobro označena. Ko sva prišla do jarka, sva nadaljevala levo ob njem, nato pa je tudi pot zavila vanj, a ga že po nekaj metrih zapustila v desno.

 

 

 

 

 

 

 

 

Četrt ure nad slapom sva pri kažipotu (1118 m) levo Koča na Golici 1h dosegla prvo gozdno cesto in krenila levo po njej mimo odprte zapornice (maPZS usmerja naravnost čez cesto, a tam ni poti in je vse zaraščeno). Kmalu sva zavila desno s ceste na strm razrit kolovoz, označen s kažipotom Golica. Ob njem je na Mapy oznaka za kip, s čimer je najverjetneje mišljena iz štora izrezljana hiška. Do tam je bilo kar precej rumenih invazivk kanadskih zlatih rozg, poslej pa skoraj ne več; drugo cvetje je že večinoma odcvetelo, razen trav, enoletnih suholetnic in nekaj dolgolistnih met. Slabih 10 minut nad prvo gozdno cesto se je levo odcepila potka k plezališču, od koder sva slišala otroški živ-žav, a nihče ni plezal. Tam sva pred leti že bila. Kolovoz se je zožil v stez(ic)o, ob njej pa so se košatili grmi in visoke trave. Nekaj časa sva spet hodila po jarku, na njegovem koncu pa se je v desno odcepila pot k spomeniku padlima partizanskima kurirjema, ki sva ga tudi že obiskala.

 

Skalnata steza naju je 5 minut nad odcepom k plezališču pripeljala na drugo gozdno cesto. Tam je z leve pritekla pot od Betela. Kažipot Golica je usmerjal desno po cesti. Za levim ovinkom sva jo zapustila. Gozdna steza naju je takoj pripeljala k spodnji postaji tovorne žičnice. Sicer je pisalo, da žičnica obratuje, a jeklenica je ležala na tleh. Kažipot (1205 m) je kazal nazaj Planina pod Golico 40min, enako kot že na 1118 m. Skozi gozd nad žičnico sva že razločila planinski dom. Na razcepu pri postaji je bil levi krak Zimska pot (Koča na Golici 1 h 5 min, Golica 1 h 50 min – na obeh kažipotih sta bila trikotnika, znaka za zahtevno pot), desni pa »nemška« (Koča na Golici 1 h, Golica 1 h 30 min), oba precej kamnita. Najina je bila torej desna (po tej še nisva hodila). Srečala sva planinki, ki sta nama zaželeli dobro jutro; verjetno sta prespali pod Golico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nekaj deset metrov sva stopala po sončni poseki in Jani, ki ima rad cvetoče trave, je bil navdušen: »Glej, kako lepo zlata je trava!« Po jarku sva se vrnila v senčen gozd, kjer je bila izrazito rdeča prst. Za mogočno smreko je pot zavila desno iz jarka. Rdečo črto na nekih skalah sva razumela, kakor da morava zlesti čeznje, a je bila steza s stopnicami speljana desno od njih, kar sva videla šele od zgoraj. Kakih 25 minut nad drugo gozdno cesto so naju zbegali dve živo zeleni fluorescenčni puščici, ki sta kazali levo v breg, ter na levi napis POT s puščico navzgor in ob poti naprej napis STOP enake barve. Ker oznake niso bile  planinsko rdeče in stezi naprej ni nič manjkalo, sva nadaljevala po njej. A kmalu za napisom STOP sva ugotovila možni vzrok za oznake: razdejanje in veliko poseko, ki pa naju nista prav nič ovirala. Naslednji napis STOP je bil čez 10 minut tam, kjer se je pot, na katero sta usmerjali zeleni puščici, iztekla nazaj na planinsko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gozd se je začel redčiti in pojavilo se je več potk in »potk« (nanesenega peska), a najina je bila dobro označena. »Popestrili« so jo podrta drevesa in mreža korenin. Po slabih 10 minutah sva skozi drevje na levi zagledala kočo, nato pa prišla do odcepa desno na razgledišče. Razgled je bil lep in bi bil še lepši, če tisti dan v zraku ne bi bilo puščavskega peska. Videla sva Struško, Julijce s Triglavom in še kaj. Potem ko se je zvrstilo še precej stopnic, sva izstopila iz gozda in kakih 10 minut od razgledišča prišla do stika s »slovensko« potjo, ki je pritekla z desne. Tam so bili kažipoti (1496 m) nazaj Planina pod Golico 1h 10min (po tej poti sva prišla), Planina pod Golico (čez sedlo Suha) 1h 20min (po tej sva se nameravala vrniti) naprej Golica 45min. Iz trave je kukalo nekaj rožnatih gadnjakov. Na razcepu čez dobrih 5 minut sta bila markirana oba kraka (po maPZS je »uradna« samo leva). Po levem mimo skale z napisom S.P.D, markacijo in 1, znamenjem SPP, sva prišla do bližnje Mokotove bajte. Plošča v bregu pod njo spominja na Tomaža Koblarja, vodjo doskočišča na planiški velikanki, ki se je leta 2022 med sestopanjem smrtno ponesrečil. Mimo bajte teče tovorna žičnica in visoko nad njo se je pokazala planinska koča. Po stopnicah sva se v dobrih 5 minutah povzpela h klopcam in kažipotom (1569 m) levo Planina Dovška Rožca 2 h 45 min, Mojstrana 6 h 15 min, naprej Koča na Golici 3 min, Golica 50 min tik pod kočo.

 

 

 

 

Prvo kočo je na razgledni rebri Rigel(j) nad gozdno mejo na južnem pobočju Golice leta 1892 postavila kranjska podružnica DÖAV in jo poimenovala Golicahütte (tudi Kahlkogelhütte). Večkrat so jo posodobili in leta 1902 celo na novo otvorili. Leta 1943 so jo partizani požgali in po vojni je bilo to mejno območje dolgo nedostopno. Ko so se planinci vrnili (posebej v času cvetenja narcis se je trlo občudovalcev), pa je PD Jesenice sklenilo na temeljih stare koče zgraditi novo. Otvoritev je bila 3. junija 1984 in odtlej jo zdaj prvič prenavljajo, zato sva prišla na pravcato gradbišče. Zunanjost so preoblačili v sveže deske in skodle. Tovorna žičnica ni delovala, ker se je utrgala jeklenica, zato zdaj gradivo dovažajo s helikopterjem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad kočo je (seveda) tudi klopca ljubezni (po vsej Sloveniji jih je že več kot 60). Mimo nje in zgornje postaje tovorne žičnice sva se odpravila še na vrh Golice. Ko sva se čez čas ozrla, se nama je ponujal lep pogled na kočo. Ponekod sta bili dve vzporedni stezi ali celo tri in morda sva zaradi tega zgrešila en ovinek (po zemljevidih jih je šest). Krvavka na desni je bila prav zgledna piramida. Precej planincev se je že vračalo z vrha. Na ovinku slabe pol ure nad kočo je odrgnjen kažipot Golica kazal levo. Volnatoglavi osati so že večinoma odcveteli, jih je bilo pa toliko, da bi bilo vredno priti tja, ko cvetijo. Čez dobrih 5 minut sva dosegla naslednje kažipote (1757 m) in do vrha je bilo le še četrt ure. Visoko suho travo je kuštral čedalje močnejši veter in pojavila se je pašna ograja. Pri lesi sva jo prestopila. Šla sva mimo mejnega kamna RS 20 in opazila prvo mejno markacijo (belo-rdeče-zeleno). Odprl se je širen pogled na avstrijsko stran. Četrt ure nad kažipoti sva res dosegla vrh (ob enem prejšnjih obiskov sva od koče do vrha hodila pol ure, tokrat 45 minut – »napredujeva«!). Na pašniku pod njim so se pasle ovce.

 

Golico/Kahlkogel (1834 m) sestavljajo Šviganjca (neizrazita izboklina nad skalami na zahodu, 1602 m), Velika Golica (najvišji vrh), V špicah (»nazobčani« srednji del vzhodnega slemena Velike Golice), Krvavka (vrh nad kočo, 1785 m) in Mala, tudi Adam(i)čeva Golica (najvzhodnejši vrh, 1646 m). Zdaj sva bila torej na Veliki Golici. Na vrhu so mejni kamen XXVI/26, geodetski stebriček (državna geodetska točka 1. reda 516), kažipota nazaj Koča na Golici 20min, Planina pod Golico 1h 50min, naprej Rožca (čez Jekljevo sedlo) 1h 30min, razgledna plošča in vpisna skrinjica, ki je žal postala smetnjak. Uporabna skrinjica je bila malo pod vrhom pri ostanku zbiralnika za vodo, ki je spadal h Kadilnikovi koči, poleg tega pa nanjo spominjajo le še razlagalna tabla o njej in Francetu Kadilniku (njegova slika je v spodnji koči) ter spominska plošča. Kadilnikovo kočo na Golici je zgradila podružnica SPD za kranjskogorski okraj, ustanovljena leta 1903. Slovesne otvoritve 18. junija 1905 se je kljub slabemu vremenu udeležilo okoli petsto planincev, prvič sto iz koroških krajev onstran Karavank. Med udeleženci je bil tudi 80-letni France Kadilnik (1825–1908), trgovec, mecen, planinec in turistovski pisec (prvi v slovenščini), po katerem so kočo poimenovali. Na začetku druge svetovne vojne so jo zavzeli Nemci, partizani pa so jo takrat kot spodnjo požgali.

 

Že od koče je lep razgled, z vrha pa še širši: vzhodne Karavanke s Stolom in Košuto, vrhovi Kamniških Alp, pobočja Golice proti Planini pod Golico, Mežakla, Julijci s Triglavom in Škrlatico ter Martuljkovo skupino s Špikom, zahodne Karavanke z bližnjima Klekom in Hruškim vrhom ter Kepo, na avstrijski strani pa dolina Rož, Celovška kotlina s Celovcem in Vrbskim jezerom, Baško in Osojsko jezero. A kot rečeno, je tisti dan nagajal puščavski prah.

 

Med vračanjem h koči sva spet preštevala ovinke in po 35 minutah opazila tistega, ki sva ga gor grede preskočila. Prezrla sva ga, ker ni ne shojen ne označen, zato sva ga izpustila tudi nazaj grede in v dobrih 10 minutah že vstopila v kočo. Po okusnem kosilu sva nadaljevala pot v dolino. Malo za razcepom pod Mokotovo bajto sva šele zdaj zagledala izvirček s lesenim koritcem skoraj brez vode. Dobrih 15 minut pod kočo sva pri kažipotih na 1496 m zavila levo na »slovensko« pot, ki je bila prav tako dobro označena kot »nemška«. Kmalu po vstopu v gozd sva šla mimo majhne uravnave s trhlo klopco in kovinskim kotličkom, polnim smeti; ožgana tla so pričala, da so tam kurili.

 

 

 

 

 

 

Prijetna gozdna steza je rezala zelo strmo pobočje, a ko je zapustila senčni gozd, je postala kamnita in vroča. To dvoje se je nekaj časa izmenjavalo. Slabih 10 minut od uravnavice sva šla mimo skromnega ostanka kamnite stavbe, nasproti katerega je stal kovinski drog. Na tamkajšnjem razcepu je levi krak zavil na zgornjo nemarkirano pot na sedlo Suha, midva pa sva ostala na »slovenski« poti in krenila desno navzdol. Pobočje je bilo še vedno zelo strmo. Številka 1 poleg markacije je sporočala, da sva na SPP. Pogled nama je pritegnil nenavaden »šop« dreves, v katerem je bilo – če sva prav preštela – kar 11 debel. Sledilo je nekaj poštenih spustov in tudi kak vzpon. Cveteli so resasti svišči in bodeče neže.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 5 minut od razcepa sva prišla do ograje z vrati. V bližini je stal posrečen možic: kupček kamnov na hrbtu lesene »račke«. Gozd je bil poln podrtih dreves, zelo velikih, nekatera so že razpadala, druga so se naslanjala na sosede. Vedno znova me preseneča, da tolikšnih količin lesa nihče ne pospravi. Dobrih 10 minut od ograje sva pristala na gozdni cesti in nadaljevala levo navzdol po njej. Pred seboj sva zagledala desni ovinek z nekaj prostora za parkiranje in kažipoti (1435 m) naprej Dom Pristava 1 h 50 min, Koroška Bela 3 h 10 min, Stol 3 h 30 min. Prispela sva na sedlo Suha (Maria Elend-Sattel). Nad ovinkom sta bila klopca in mejni kamen XXVI/1, malo za ovinkom pa ograjen dvojni spomenik: plošči v spomin na koroškega partizana Ivana Čera, komandirja kurirske karavle K-2, ki je tam padel 2. maja 1944, in na 19. marca 1944 sestreljen ameriški bombnik, katerega posadko so rešili slovenski kurirji. S sedla sva videla grebensko pot na Malo Golico, ki sva jo že prehodila pred dobrimi desetimi leti.

 

 

 

 

 

 

 

Malo naprej po cesti sva odpela žično »leso« in šla mimo velike poseke. Ob cesti so ležali grdo nametani hlodi. Čez 5 minut sva pri kažipotih (1419 m) zavila desno (za naju Planina pod Golico 55 min; naprej po cesti Javor. Rovt-Pristava 1h 25min), kjer so naju na sicer dobro označeni in prijetni gozdni stezi »napadle« koprive. Razširila se je skoraj v kolovoz, ki so ga krasile zvončice, in se zlagoma spuščala. Čez 10 minut sva šla čez naslednjo poseko, kjer je sončno pripeko blažil prijeten vetrič. Manj prijetno je bilo sestopanje čez zdrsljiv peščen predel, ob kateri je cvetelo nekaj resastih sviščev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabih 20 minut za zadnjo poseko sva prestopila ograjo Markljevega rovta (1225 m) s tremi stavbami. Ob eni se je nekdo sončil na ležalniku. Z rovta sva se spustila na kolovoz in po njem na drugo gozdno cesto, seveda ne tam kot zjutraj. Prečkala sva jo, na drugi strani nadaljevala po stezi v gozd nad Črnim grabnom (le zakaj so ga poimenovali tako podobno kot spodnji Črni potok?) in onstran njega spet v opustošen gozd. Približno 10 minut pod rovtom sva pristala na prvi gozdni cesti in zavila desno po njej k tabli o Savskih jamah in Nepomukovemu rovu. Mimo table sva se podala v gozd z nekaj ruševinami rudarskih objektov in ostankom povojne stražarnice JLA. Ob potočku sva šla do slapa, a sva zaradi sušnega vremena našla le skromen tolmun, slap, ki ga napaja, pa le slišala v notranjosti skalovja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri tabli o Savskih jamah je parkiral kombi s skupino Kraševcev, ki so Janija prepričali, da je spil kozarec njihovega terana, beseda je dala besedo, jaz njim svojo pesniško zbirko, oni nama plastenko terana in glavna sogovornica je bila tako navdušena, da je naročila skupinsko fotografijo. Nekoč so s Krasa hodili na Triglav, zdaj ko »nismo več mladi in lepi, ampak smo samo še lepi«, je večkrat povedala, pa si vsako leto privoščijo nekaj dni v pohlevnejših hribih. Odpravljali so se prenočevat na Javorniški rovt, midva pa sva nadaljevala po makadamski cesti ob Črnem potoku, ki ga prečka z več mostovi. Ob njej so se zvrstili zelo popisana skala, tabli o Frančiškovem ter Valentinovem in Barbarinem rovu pa tudi ograje sankaške proge. Po kakih 20 minutah sva šla mimo Fentovega polja. Kmalu zatem sva pri Korlnovem rovtu zašpilila klobaso. Čez 5 minut sva se ustavila pri postojanki Sankaškega kluba Jesenice. Domačina sta nama pokazala notranjost bifeja: lepo urejen prostor s slikami o zgodovini kluba in številnimi pokali. V minuti, dveh sva bila že pri avtu.

 

S pomočjo domačinov sva našla počitniško hišo Joža Čopa (1893–1975), ikone slovenskega gorništva. To je Planina pod Golico 35. Mladi Joža je skozi Planino hodil v Kadilnikovo kočo, kjer je bila njegova sestra oskrbnica, in jo oskrboval z živežem. Imela sva srečo, da naju je prijazno sprejela njegova hči Mojca in nama povedala marsikaj o svoji družini. Njen pokojni brat je imel v vasi tudi gostilno Pr' Čop, ki je sedaj naprodaj. Obiskala sva še Čopov grob na bližnjem pokopališču. Pred cerkvijo raste lipa, pod katero sta klopca in tabla, ki pove, da je lipa »spomenik« osamosvojitvi Slovenije.