Sivka ‒ spomin na zimo, kot se spodobi

Pritožujemo se, da letos ni in ni prave zime, a 22. novembra sva bila vendarle deležna take, kot mora biti: s čisto pravim snegom v spodobnih količinah. Na Sivki (1008 m).

 

Zapeljala sva se do Žirov, kjer sva nasproti zadružnega doma zavila levo, nato ob Sori in po mostu spet levo na Ledinico. V Žirovskem občasniku je Petra Leben Seljak napisala, da ime vasi izvira iz ledina, Wikipedija pa trdi, da iz leden, češ da je tam zelo mrzlo; tisti dan je bilo res precej. Sledila sva lesenim kažipotom k cerkvi sv. Ane (na koncu je bila cesta že zelo ozka), kjer sva parkirala poleg hiše Ledinica 11. Pri cerkvi, ki je vključena v Emino romarsko pot, stoji razlagalna tabla o vasi in njeni kontrabantski zgodovini. (Šele pozneje sem na spletu prebrala, da je pod cerkvijo Maršotna jama in da sta povezani s predorom. V jamo so se vaščani zatekali v času turških vpadov. Po ljudskem izročilu se je tam skrivala in umrla Maršota, »divja in kervoželjna ženska«, katere zaklada še niso našli. A vhod v jamo je bil zaradi širitve ceste zasut, zato je najbrž tako in tako ni mogoče videti.) Na bližnjem drogu sta kažipota naprej proti Selu in nazaj proti Mrzlemu Vrhu (ali vrhu ‒ zaradi samih velikih tiskanih črk ni jasno, ali je mišljen hrib ali zaselek).

 

Od cerkve sva se spustila nazaj proti vasi in sledila kažipotom za Mrzli V/vrh. Ob visoki žičnati ograji sva se povzpela do hiše s številko 13. Po napisu Pepl sva sklepala, da sva prišla k Peplu (tudi vodnik Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pravi »pri Peplu«), a sem iz Žirovskega občasnika izvedela, da se tukaj reče Na pepelu/na Pepelu (v članku sta uporabljeni obe različici; ime je ledinskega izvora, morda ostanek kurišča). Tu se je vzpon končal in spustila sva se po kolovozu v gozd. Kmalu zatem sva se pognala levo na strmo stezico in dosegla kolovoz, ki se je nekoliko pred tem razcepil na dva kraka; midva sva prišla na spodnjega in se prestavila na zgornjega, na katerem sva opazila markacije. Teh je bilo kar premalo, saj se ni videlo od ene do druge; pot je namreč prekril sneg, gazi pa ni bilo. Dosegla sva greben Ledinskega griča (893 m) in po njem nadaljevala desno navzgor. Ob izmenično strmi in položni široki stezi se je zvrstilo nekaj skladovnic drv in zelo redkih markacij. Čez čas sva skozi drevje onkraj grape videla nekaj hiš. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za desni krak. Za nekaj časa sva zapustila greben, ko pa sva se znova povzpela nanj, sva si morala nadeti gamaše.

 

 

Na koncu grebenske poti sva prestopila nekakšen prag in dalje hodila po ožji stezi (pod snegom je sicer nisva videla, a za kaj drugega kot za stezo tam ni bilo prostora). Po »obvozu« okrog velike skale sva prispela na nov razcep: levo spodaj ni bilo stopinj, desno zgoraj pa so bile stopinje in markacije. Imela sva srečo, saj brez gazi predhodnika ponekod ne bi bila našla poti. Na nekaterih drevesih sta bili brez potrebe po dve markaciji, namesto da bi bile razporejene, tako da bi se videlo od ene do druge. Na dolgem strmem klancu nama je po kakih 30 cm prhkega snega zelo drčalo, zato sva upala, da se bova lahko vračala drugje. Ko sva stopila na jaso, je bilo snega že do kolen. Nekoliko sva si oddahnila, ko sva pod seboj zagledala kolovoz (ali cesto ‒ v snegu se ni videlo, kaj je), vendar tja niso vodile nobene stopinje, ampak se je gaz nadaljevala naravnost naprej. Sestopila sva na kolovoz, markacije pa ni bilo. Pod podrtimi drevesi sva prišla iz gozda in po snegu čez kolena na asfaltno cesto na ostrem ovinku pri pokriti skladovnici drv.

 

Cesta se je nadaljevala mimo odcepa k leseni lopi z drvmi, deskami in hlodi, pred njim pa sva desno v bregu zagledala kozolček z napisom Na Krog. Mimo njega sva se povzpela k lični hiški z vsakovrstno opremo, tudi popolnoma nepričakovano ‒ topom. S tablice na njej sva izvedela, da sva na 940 m. Po kažipotu proti Ledinici niže doli sva sklepala, da bi bila morala priti na cesto tam. Brez oznak se nisva domislila ničesar boljšega kot nadaljevati po asfaltni cesti in ob njej res naletela na markacijo, takoj zatem pa še na več kažipotov proti Mrzlemu V/vrhu, Ledinicam, Breznici in Žirem (že tako slabe napise sta prekrila še ivje in sneg) ter na tablo Žirovskega kroga (Anka pravi, da je ta kolesarska pot privlačna tudi peš) s »sodobnim« napisom Ledinica  Ž   iri. Človek komaj verjame svojim očem!

 

 

Povzpela sva se nad cesto do zasnežene table, ki jo je bilo treba najprej omesti, da sva jo lahko za silo prebrala; opisuje Mrzli Vrh in Loncmanovo Sivko (987 m), drugo najvišjo točko Mrzlega vrha, v časih, ko je tam tekla rapalska meja z Italijo. V kakih petih minutah sva se po snegu čez kolena prebila do oddajnika in radioamaterske hišice. Za njo sva slutila obel kucelj, poti naprej pa niti slutiti ni bilo mogoče, zato sva se vrnila na cesto. Bila sva tik pod Mrzlim vrhom oziroma eno izmed številnih tamkajšnjih Sivk, Loncmanovo (vodnik se po moje napačno sklicuje na Geopedio: Locmanova), vendar se nama ni zdelo razumno »plužiti« še dalje. Najina tako in tako ni bila ne Loncmanova, ne Kamniška, ne Likarjeva, ne Trepalova, pač pa samo Sivka.

 

 

Nadaljevala sva naprej po cesti. Megla se je toliko razkadila, da sva pod njo zagledala hiše. V križišču sva s kažipotov izvedela, da sva Na vodicah, po mnenju PD Sovodenj 940 m nad morjem, PD Žiri pa na kažipotu na istem drogu trdi, da na 951 m. Levo se pride na Ledine, desno na Bevkov vrh, o Sivki pa ne bev ne mev. Planinca, ki sta zavila proti Bevkovemu vrhu, sta naju poučila, da morava po asfaltni cesti levo mimo velikega gospodarskega poslopja, in naju opozorila, naj dobro gledava, kje je treba desno s ceste.

 

 

 

Mimo spomenika, ki ga je ponesrečenemu članu Janku Rupniku postavil Konjeniški klub Žiri, in kapelice sva res prišla do odcepa in mimoidoča mamica, ki je z vozičkom peljala dete na sprehod, se je precej zabavala, ko naju je opazovala, kako se prebijava k zasneženemu kažipotu nad cesto. To je bil kar manjši podvig, k sreči pa je bil nagrajen z imenitnim odkritjem: ko sva ometla tablico, sva končno prvič zagledala zaželeno ime Sivka. Pri vstopu v gozd sva našla klavrno markacijo. Kot »prvopristopnika« sva se zakadila v globoki sneg in se kljub težavam z orientacijo prebila do cilja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh z vpisno skrinjico in kamnitim kvadrom z napisom 1008 SIVKA (po vodniku ga je 4. 4. 2004 postavilo TD Ledine) je sredi smrekovega gozda in zato nerazgleden (v Krajevnem leksikonu Slovenije sem našla podatek, da so goličavo na vrhu leta 1955 pogozdili). Ker na spletni strani pespoti.si piše, da je razgleden, sva stopila še na sosednji kucelj, upajoč, da je morda razgled od tam, pa ga ni bilo. Bilo pa je obilo lepih zimskih prizorov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se proti bližnji kmetiji in pristala na makadamski cesti. Pod domačijo Mrzli Vrh 15 je dolga vrsta nizkih objektov, nad njo pa živopisna uta. Odšla sva po makadamski cesti mimo kozolca in se vrnila v križišče Na vodicah. Odpravila sva se še  do Vodičarja, kjer menda hranijo žig, če ga ni na vrhu (karkoli že to pomeni), od koder sva imela lep pogled na Sivko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva se vrnila pod Krog, kjer pa nisva zavila na stezo, po kateri sva gor grede dosegla cesto, ampak sva nadaljevala po njej, čeprav je zaradi ovinkov precej dolga. Z nje sva na levi videla čedno kočo, ki je najbrž lani postavljena planinska koča na Mrzl'k (Mrzliku, 971 m; o začetnicah ne bi, ker sem našla vse različice, večkrat pa tudi, da je na Mrzlem vrhu). Pri kmetiji Brce (Mrzli Vrh 5) naju je pozdravil kuža, šla sva mimo Vrhovca in razpelca na drevesu, sledil je Žakelc (Mrzli Vrh 2). Na križišču s smerokazi sva sledila tistemu levo dol Žiri in kmalu stopila na asfalt pri ekološki kmetiji Pr' Pelehan (Mrzli Vrh 1) z razpelom; spoznala sva jo: zjutraj sva jo gledala čez grapo. Do Ledince (tako krajevna tabla) ni bilo več daleč in kažipot naju je usmeril levo k sv. Ani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gaziti je sicer naporno, po svoje pa tudi zabavno in v takile piškavi zimi redek »posladek«. Seveda pa gre tudi bolj počasi: do vrha je bilo poltretjo uro čiste hoje, nazaj pa slabi dve.

Ptičji vrh ni samo za čudne tiče

Če v vodniku piše »nepomembna vzpetina«, »neizrazit vrh« ali kaj podobnega, nemudoma zastriževa z ušesi. Tako je bilo tudi s Ptičjim vrhom (1550 m) med sedloma Suha in Kočna, »neizrazito kopo nad Markljevim rovtom«, kakor piše v Janševih Karavankah; 15. novembra sva zastavila na Planini pod Golico, pri zapuščenem Belcijanovem hotelu, ki sem ga omenila že večkrat.

 

Odpravila sva se naprej po asfaltni cesti in mimo partizanskega spomenika. Na skalni steni onstran struge Črnega potoka na levi sva opazila rdečo peterokrako. V bližini je pritekla na cesto Stara rudna pot. Tabla Pozor posedanje cestišča naju je opozorila na tako rekoč prelomljeno cesto. V zgornjem delu vasi je na hrbtni strani krajevne table pisalo, da je Koča na Golici zaprta. Pri tabli je levo odcep čez most h kmečkemu turizmu (Betel), k Fencu in na Golico (2 h), midva pa sva nadaljevala naprej proti Savskim jamam in Golici po daljši poti (3 h).

 

 

Asfalt se je končal in stopila sva na gozdno cesto. Na zemljevidu je narisana kot markirana; opazila sva le eno silno slabo markacijo, a tablica Golica skozi Savske jame nama je povedala, da sva na pravi poti. Mimo hiške, kjer je cilj sankaške proge Savske jame (o sankališču pričajo varovalne ograje in vodna napeljava), sva prišla do odcepa levo h Karlovemu rovu. Na obvestilnem stebričku piše tudi Golica preko Korelnovega rova, nekoliko naprej pa na slabi leseni smerni tablici Golica Preko Korlnove jame 1^h 45^min.. Stopila sva pogledat Karlov rov (žal je bil zaprt) in bližnje skladišče razstreliva. Ta pridobivalni in raziskovalni rov je najnižji in edini še vsaj deloma ohranjen del rudnika Savske jame (Reichenberg), kjer so do začetka 20. stoletja kopali železovo rudo siderit.

 

Po ogledu sva odšla dalje po cesti. Nad odcepom desno na Križovc preko Fentovega polja je čepela razdrta hiša. Kmalu za markacijo na mostu čez Črni potok, ki je bila nekoliko boljša od prve, sva videla, kje sankališče priteče na cesto. Za še enim mostom sva pri slabi markaciji zavila k tabli za Valentinov (in Barbarin) rov, od obvestilnega stebrička pa je ostal samo podstavek. Po naslednjem prečkanju potoka se je desno odcepila razrita steza k tabli, ki opisuje Frančiškov rov. Malo naprej naju je razveselila prva poštena markacija, poleg nje pa so bila na skali ob cesti še druga znamenja: vzporedni rdeči črti, R 1796 (R menda pomeni Ruard ‒ fužinarska in podjetniška rodbina), 1896 SPD, J.K (namesto J. morda I.) in R.R.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 40 minutah sva vrh klanca z betonsko prevleko prispela na križišče s kažipoti: desno Golica, Javorniški rovt in Prihodi, levo Nepomukov rov. Zavila sva levo ter našla ostanke spomenikov tehnične kulture, opisane na tabli o Savskih jamah, in podrto novejšo zgradbo. Gozdna cesta teče še naprej, prav tako desno od križišča, kjer pa je na zemljevidu narisan kolovoz. Ostalinam iz starih časov je delala družbo prazna pločevinka od piva, ne tako redek pojav v naših gozdovih. Kjer se kozel valja, tam dlako pusti, bi lahko rekli, saj so pločevinke večinoma od laškega piva.

 

 

 

Iz križišča sva se med cestama povzpela po označeni stezi. Kljub gostemu smrekovemu gozdu je na naju skozi veje prijazno posijalo sonce (dotlej sva imela bolj mrakobno vreme). Po četrt ure sva se znašla pred vhodom v Markljev rovt (1189 m). To je velika ograjena planina s tremi objekti (starim in novim stanovanjskim ter enim za živino) in dvema izviroma. Možak, ki je prišel zapret vodo čez zimo, nama je povedal, da je najvišja vzpetina nad planino Lepi vrh (na zemljevidu ga ni), desno od njega je Struška, levo pa Ptičji vrh (od tu se ne vidi). Ni mu čisto uspelo skriti presenečenja, da hočeva na slednjega. Ali na take »neizrazite kope« res hodijo samo čudni tiči? Usmeril naju je desno in napovedal, da bova prišla do ceste.

 

 

 

V Markljevem rovtu sva zapustila markirano pot, ki se po njegovem levem robu nadaljuje proti Golici. Najprej sva zagrizla desno v strmo poseko in na razcepu spet desno; izkazalo se je, da preveč. A ker je vsaka stvar za nekaj dobra, sva bila deležna lepega pogleda na Golico in Krvavko, ki sta se ravno takrat izvili iz oblaka. Vrnila sva se do rovta in se povzpela ob gozdu; na njegovem notranjem robu sva našla neoznačeno potko. Ko sva prišla na plano, se nama je od zadaj z desne priključil kolovoz. Pri ograji sva zapustila planino. V gozdu sva spet ujela kolovoz, posejan s kamni in skalami. Više gori je izza drevja kukala preža. Kar strmo je bilo. Zavila sva desno čez grapo, ob kateri sva se vzpenjala, in po slabe četrt ure res dosegla gozdno cesto.

 

 

 

Najprej sva zavila desno pogledat Pusti rovt (1296 m). Nekateri so se do njega pripeljali. Na deblu ob lesi nama je zdelana smerna tablica povedala, da sva na markirani poti s Pristave na Golico. Ob rovtu je stala tista preža, ki sva jo opazila malo prej. Oblake so prebodli sončni žarki ter osvetlili dve hiški in ograjen zbiralnik za vodo pod njima. Na eni je pisalo, da pripada Pašni skupnosti Javorniški Rovt.

 

 

 

Vrnila sva se tja, kjer sva prišla na gozdno cesto, in nadaljevala na drugo stran, kamor je kazala smerna tablica Sedlo Kočna. V desno se je kar kmalu odcepila steza na Struško in Svečico, midva pa sva ostala na cesti in enako pri naslednjem razcepu, kjer je v isto smer zavila slabša cesta, na kateri sva opazila zapornico in znak za prepoved vožnje. Ob razcepu je nekdo parkiral in nekoliko dalje je bilo še eno manjše parkirišče. Nedaleč za prvimi ocvetličenimi kažipoti (med njimi nazaj Markljeva pl. ‒ ne rovt!) sva po 20 minutah prispela na sedlo, kjer je dovolj prostora za parkiranje. Ceste, po kateri sva prišla, ni na zemljevidu. Vlekel je leden veter. Na grebenu pred nama so se belili mejni kamni. Po lesenih stopnicah sva se povzpela k ograjenemu partizanskemu spomeniku, ki je posvečen dvema dogodkoma iz leta 1944: tu je 19. marca strmoglavil sestreljeni ameriški bombnik B-17 in štiri člane posadke so rešili slovenski kurirji, 2. maja pa je padel koroški partizan Ivan Čero, komandir kurirske karavlje K-2. Nad spomenikom teče markirana pot na Stol; v isto smer je poldrugo uro do Pristave, kar pa sem ugotovila, šele ko sem sestavila razpadli kažipot.

 

 

 

Pričakovala sva, da bova prišla na sedlo Kočna, zdaj pa sva se znašla na sedlu Suha (po kažipotu 1430 m, po Janši 1434 m, po zemljevidu 1438 m, po Kompassu 61 Maria-Elend-Sattel, 1439 m – kar vam je bolj všeč). Tamkajšnji mejni kamen ima številko XXVI/1. Torej sva Ptičji vrh »preskočila«, slikoviti greben pred nama pa je bil Mala Golica. Morala sva nazaj po stezi nad partizanskim spomenikom; tam je mejni kamen s številko XXV/280. Ker je bila pot po grebenu slabo prehodna, sva se raje spustila podenj na označeno proti Stolu. Ko sva stopila iz gozda, sva na desni zagledala gol hrib, po katerega pobočju je tekla stezica – Ptičji vrh. Zlezla sva na greben in ga dosegla pri kamnu 273. Lepo sva videla Malo Golico in Krvavko ter Julijce s Triglavom. Manj kot pol ure od Suhe sva že stala na cilju.

 

 

 

Ptičji vrh (Kotschna, 1550 m) se po Janši imenuje tudi Mala Kočna. Kamen na vrhu ima številko 270. Na vkopani kamniti kocki piše KT. Na vse strani so prav lepi razgledi, dosti lepši, kot bi pričakovala od hriba, ki se zdi vodniku komaj vreden omembe. Tudi ni čisto res, da nanj ne pelje nobena pot, le označena ni. Skratka, Ptičji vrh mirne duše priporočam vsakomur, ne samo čudnim tičem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva jo potegnila po grebenu na naslednji vršiček k mejnemu kamnu 268, od tam pa navzdol, proč od kamnov. Prečkala sva markirano pot na Stol in ko sva v četrt ure pristala pri kalu na sedlu Kočna (tudi Črvič, Kotschnasattel, 1469 m), se je izkazalo, da sta v resnici dva. Okrog njiju in vsepovsod po bližnjih obronkih so pritegovale (vsaj moje) poglede gole krivenčaste veje dreves, morda gabrov. Prijeten kraj za malico, samo ne v takem vetru in mrazu, zato sva se med jedjo podala v breg k ograji, ob kateri sva opazila kažipote; tako sva se hkrati ogrela in jih prebrala: nazaj Golica, naprej Struška in Pl. Svečica. Tam sva pa že bila.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po malici sva se odpravila od kalov po kolovozu mimo bližnje lesene hiške in prej kot v 10 minutah prispela do zapornice in znaka za prepoved vožnje, ki sva ju opazila zjutraj nad razcepom gozdnih cest. Od tu sva pot že poznala. Markljev rovt sva tokrat zapustila po kolovozu, ki se nama je gor grede, ko sva se vzpenjala po stezi, priključil z desne. Izkazalo se je, da bi bila morala tedaj, ko sva skušala zapustiti rovt preveč v desno, na razcepu zaviti levo, pa bi bila prišla prav na ta kolovoz. Torej sta gor grede možnosti dve: lahko se vzpnemo po desnem robu do vrha rovta ali pa le do druge hiše, tam desno na kolovoz in ko se ta razcepi, levo, ne navkreber. Šele zdaj sva ugotovila, da se iz rovta vidi Triglav, saj se je zjutraj skrival v oblakih.

 

 

Nazaj grede pod rovtom nisva prečkala gozdne ceste in ne nadaljevala po stezi, po kateri sva prišla gor, ampak sva zavila levo po cesti, da bi si ogledala še to pot. Po zemljevidu PZS je tako in tako markirana cesta, ne steza (ta pa je markirana na zemljevidu na Hribi.net). Ko se je povprek postavila širša gozdna cesta, sva zavila desno nanjo. Takoj za ovinkom se je začel asfalt in pri manjšem slapu sva prikorakala na križišče pri Savskih jamah. Odtlej sva ves čas hodila po poti vzpona.

 

Že to, da je pohod trajal šest ur in pol, čeprav je bilo hoje le za slabe tri in pol, je zame dokaz, da je bil Ptičji vrh imenitna domislica. Če pa kdo vendarle meni, da sva čudna tiča, tudi prav.