28 januar, 2016

Sivka ‒ spomin na zimo, kot se spodobi

Pritožujemo se, da letos ni in ni prave zime, a 22. novembra sva bila vendarle deležna take, kot mora biti: s čisto pravim snegom v spodobnih količinah. Na Sivki (1008 m).
 

Zapeljala sva se do Žirov, kjer sva nasproti zadružnega doma zavila levo, nato ob Sori in po mostu spet levo na Ledinico. V Žirovskem občasniku je Petra Leben Seljak napisala, da ime vasi izvira iz ledina, Wikipedija pa trdi, da iz leden, češ da je tam zelo mrzlo; tisti dan je bilo res precej. Sledila sva lesenim kažipotom k cerkvi sv. Ane (na koncu je bila cesta že zelo ozka), kjer sva parkirala poleg hiše Ledinica 11. Pri cerkvi, ki je vključena v Emino romarsko pot, stoji razlagalna tabla o vasi in njeni kontrabantski zgodovini. (Šele pozneje sem na spletu prebrala, da je pod cerkvijo Maršotna jama in da sta povezani s predorom. V jamo so se vaščani zatekali v času turških vpadov. Po ljudskem izročilu se je tam skrivala in umrla Maršota, »divja in kervoželjna ženska«, katere zaklada še niso našli. A vhod v jamo je bil zaradi širitve ceste zasut, zato je najbrž tako in tako ni mogoče videti.) Na bližnjem drogu sta kažipota naprej proti Selu in nazaj proti Mrzlemu Vrhu (ali vrhu ‒ zaradi samih velikih tiskanih črk ni jasno, ali je mišljen hrib ali zaselek).
 

Od cerkve sva se spustila nazaj proti vasi in sledila kažipotom za Mrzli V/vrh. Ob visoki žičnati ograji sva se povzpela do hiše s številko 13. Po napisu Pepl sva sklepala, da sva prišla k Peplu (tudi vodnik Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pravi »pri Peplu«), a sem iz Žirovskega občasnika izvedela, da se tukaj reče Na pepelu/na Pepelu (v članku sta uporabljeni obe različici; ime je ledinskega izvora, morda ostanek kurišča). Tu se je vzpon končal in spustila sva se po kolovozu v gozd. Kmalu zatem sva se pognala levo na strmo stezico in dosegla kolovoz, ki se je nekoliko pred tem razcepil na dva kraka; midva sva prišla na spodnjega in se prestavila na zgornjega, na katerem sva opazila markacije. Teh je bilo kar premalo, saj se ni videlo od ene do druge; pot je namreč prekril sneg, gazi pa ni bilo. Dosegla sva greben Ledinskega griča (893 m) in po njem nadaljevala desno navzgor. Ob izmenično strmi in položni široki stezi se je zvrstilo nekaj skladovnic drv in zelo redkih markacij. Čez čas sva skozi drevje onkraj grape videla nekaj hiš. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za desni krak. Za nekaj časa sva zapustila greben, ko pa sva se znova povzpela nanj, sva si morala nadeti gamaše.
 
 
Na koncu grebenske poti sva prestopila nekakšen prag in dalje hodila po ožji stezi (pod snegom je sicer nisva videla, a za kaj drugega kot za stezo tam ni bilo prostora). Po »obvozu« okrog velike skale sva prispela na nov razcep: levo spodaj ni bilo stopinj, desno zgoraj pa so bile stopinje in markacije. Imela sva srečo, saj brez gazi predhodnika ponekod ne bi bila našla poti. Na nekaterih drevesih sta bili brez potrebe po dve markaciji, namesto da bi bile razporejene, tako da bi se videlo od ene do druge. Na dolgem strmem klancu nama je po kakih 30 cm prhkega snega zelo drčalo, zato sva upala, da se bova lahko vračala drugje. Ko sva stopila na jaso, je bilo snega že do kolen. Nekoliko sva si oddahnila, ko sva pod seboj zagledala kolovoz (ali cesto v snegu se ni videlo, kaj je), vendar tja niso vodile nobene stopinje, ampak se je gaz nadaljevala naravnost naprej. Sestopila sva na kolovoz, markacije pa ni bilo. Pod podrtimi drevesi sva prišla iz gozda in po snegu čez kolena na asfaltno cesto na ostrem ovinku pri pokriti skladovnici drv.
 

Cesta se je nadaljevala mimo odcepa k leseni lopi z drvmi, deskami in hlodi, pred njim pa sva desno v bregu zagledala kozolček z napisom Na Krog. Mimo njega sva se povzpela k lični hiški z vsakovrstno opremo, tudi popolnoma nepričakovano topom. S tablice na njej sva izvedela, da sva na 940 m. Po kažipotu proti Ledinici niže doli sva sklepala, da bi bila morala priti na cesto tam. Brez oznak se nisva domislila ničesar boljšega kot nadaljevati po asfaltni cesti in ob njej res naletela na markacijo, takoj zatem pa še na več kažipotov proti Mrzlemu V/vrhu, Ledinicam, Breznici in Žirem (že tako slabe napise sta prekrila še ivje in sneg) ter na tablo Žirovskega kroga (Anka pravi, da je ta kolesarska pot privlačna tudi peš) s »sodobnim« napisom Ledinica  Ž   iri. Človek komaj verjame svojim očem!
 
 
Povzpela sva se nad cesto do zasnežene table, ki jo je bilo treba najprej omesti, da sva jo lahko za silo prebrala; opisuje Mrzli Vrh in Loncmanovo Sivko (987 m), drugo najvišjo točko Mrzlega vrha, v časih, ko je tam tekla rapalska meja z Italijo. V kakih petih minutah sva se po snegu čez kolena prebila do oddajnika in radioamaterske hišice. Za njo sva slutila obel kucelj, poti naprej pa niti slutiti ni bilo mogoče, zato sva se vrnila na cesto. Bila sva tik pod Mrzlim vrhom oziroma eno izmed številnih tamkajšnjih Sivk, Loncmanovo (vodnik se po moje napačno sklicuje na Geopedio: Locmanova), vendar se nama ni zdelo razumno »plužiti« še dalje. Najina tako in tako ni bila ne Loncmanova, ne Kamniška, ne Likarjeva, ne Trepalova, pač pa samo Sivka.
 
 
Nadaljevala sva naprej po cesti. Megla se je toliko razkadila, da sva pod njo zagledala hiše. V križišču sva s kažipotov izvedela, da sva Na vodicah, po mnenju PD Sovodenj 940 m nad morjem, PD Žiri pa na kažipotu na istem drogu trdi, da na 951 m. Levo se pride na Ledine, desno na Bevkov vrh, o Sivki pa ne bev ne mev. Planinca, ki sta zavila proti Bevkovemu vrhu, sta naju poučila, da morava po asfaltni cesti levo mimo velikega gospodarskega poslopja, in naju opozorila, naj dobro gledava, kje je treba desno s ceste.
 
 
 
Mimo spomenika, ki ga je ponesrečenemu članu Janku Rupniku postavil Konjeniški klub Žiri, in kapelice sva res prišla do odcepa in mimoidoča mamica, ki je z vozičkom peljala dete na sprehod, se je precej zabavala, ko naju je opazovala, kako se prebijava k zasneženemu kažipotu nad cesto. To je bil kar manjši podvig, k sreči pa je bil nagrajen z imenitnim odkritjem: ko sva ometla tablico, sva končno prvič zagledala zaželeno ime Sivka. Pri vstopu v gozd sva našla klavrno markacijo. Kot »prvopristopnika« sva se zakadila v globoki sneg in se kljub težavam z orientacijo prebila do cilja.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vrh z vpisno skrinjico in kamnitim kvadrom z napisom 1008 SIVKA (po vodniku ga je 4. 4. 2004 postavilo TD Ledine) je sredi smrekovega gozda in zato nerazgleden (v Krajevnem leksikonu Slovenije sem našla podatek, da so goličavo na vrhu leta 1955 pogozdili). Ker na spletni strani pespoti.si piše, da je razgleden, sva stopila še na sosednji kucelj, upajoč, da je morda razgled od tam, pa ga ni bilo. Bilo pa je obilo lepih zimskih prizorov.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Spustila sva se proti bližnji kmetiji in pristala na makadamski cesti. Pod domačijo Mrzli Vrh 15 je dolga vrsta nizkih objektov, nad njo pa živopisna uta. Odšla sva po makadamski cesti mimo kozolca in se vrnila v križišče Na vodicah. Odpravila sva se še  do Vodičarja, kjer menda hranijo žig, če ga ni na vrhu (karkoli že to pomeni), od koder sva imela lep pogled na Sivko.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Nato sva se vrnila pod Krog, kjer pa nisva zavila na stezo, po kateri sva gor grede dosegla cesto, ampak sva nadaljevala po njej, čeprav je zaradi ovinkov precej dolga. Z nje sva na levi videla čedno kočo, ki je najbrž lani postavljena planinska koča na Mrzl'k (Mrzliku, 971 m; o začetnicah ne bi, ker sem našla vse različice, večkrat pa tudi, da je na Mrzlem vrhu). Pri kmetiji Brce (Mrzli Vrh 5) naju je pozdravil kuža, šla sva mimo Vrhovca in razpelca na drevesu, sledil je Žakelc (Mrzli Vrh 2). Na križišču s smerokazi sva sledila tistemu levo dol Žiri in kmalu stopila na asfalt pri ekološki kmetiji Pr' Pelehan (Mrzli Vrh 1) z razpelom; spoznala sva jo: zjutraj sva jo gledala čez grapo. Do Ledince (tako krajevna tabla) ni bilo več daleč in kažipot naju je usmeril levo k sv. Ani.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gaziti je sicer naporno, po svoje pa tudi zabavno in v takile piškavi zimi redek »posladek«. Seveda pa gre tudi bolj počasi: do vrha je bilo poltretjo uro čiste hoje, nazaj pa slabi dve.

Ni komentarjev: