Pritožujemo
se, da letos ni in ni prave zime, a 22. novembra sva bila vendarle deležna
take, kot mora biti: s čisto pravim snegom v spodobnih količinah. Na Sivki
(1008 m).
Zapeljala sva se do Žirov, kjer sva
nasproti zadružnega doma zavila levo, nato ob Sori in po mostu spet levo na
Ledinico. V Žirovskem občasniku je Petra Leben Seljak napisala, da ime vasi
izvira iz ledina, Wikipedija pa trdi,
da iz leden, češ da je tam zelo mrzlo;
tisti dan je bilo res precej. Sledila sva lesenim kažipotom k cerkvi sv. Ane
(na koncu je bila cesta že zelo ozka), kjer sva parkirala poleg hiše Ledinica
11. Pri cerkvi, ki je vključena v Emino romarsko pot, stoji razlagalna tabla o
vasi in njeni kontrabantski zgodovini. (Šele pozneje sem na spletu prebrala, da
je pod cerkvijo Maršotna jama in da sta povezani s predorom. V jamo so se
vaščani zatekali v času turških vpadov. Po ljudskem izročilu se je tam skrivala
in umrla Maršota, »divja in kervoželjna ženska«, katere zaklada še niso našli. A vhod v jamo je bil zaradi širitve ceste zasut, zato je
najbrž tako in tako ni mogoče videti.) Na bližnjem drogu sta kažipota
naprej proti Selu in nazaj proti Mrzlemu Vrhu (ali vrhu ‒ zaradi samih velikih
tiskanih črk ni jasno, ali je mišljen hrib ali zaselek). 
Od cerkve sva
se spustila nazaj proti vasi in sledila kažipotom za Mrzli V/vrh. Ob visoki
žičnati ograji sva se povzpela do hiše s številko 13. Po napisu Pepl sva sklepala, da sva prišla k Peplu
(tudi vodnik Škofjeloško in Cerkljansko
hribovje pravi »pri Peplu«), a sem iz Žirovskega občasnika izvedela, da se tukaj reče Na pepelu/na Pepelu (v članku sta uporabljeni obe
različici; ime je ledinskega izvora, morda ostanek kurišča). Tu se je vzpon
končal in spustila sva se po kolovozu v gozd. Kmalu zatem sva se pognala
levo na strmo stezico in dosegla kolovoz, ki se je nekoliko pred tem razcepil
na dva kraka; midva sva prišla na spodnjega in se prestavila na zgornjega, na
katerem sva opazila markacije. Teh je bilo kar premalo, saj se ni videlo 
od ene
do druge; pot je namreč prekril sneg, gazi pa ni bilo. Dosegla sva greben Ledinskega
griča (893 m) in po njem nadaljevala desno navzgor. Ob izmenično strmi in položni
široki stezi se je zvrstilo nekaj skladovnic drv in zelo redkih markacij. Čez
čas sva skozi drevje onkraj
grape videla nekaj hiš. Na neoznačenem razcepu sva se odločila za desni
krak. Za nekaj časa sva zapustila greben, ko pa sva se znova povzpela nanj, sva
si morala nadeti gamaše.
Na koncu
grebenske poti sva prestopila nekakšen prag in dalje hodila po ožji stezi (pod
snegom je sicer nisva videla, a za kaj drugega kot za stezo tam ni bilo prostora).
Po »obvozu« okrog velike skale sva prispela na nov razcep: levo spodaj ni bilo
stopinj, desno zgoraj pa so bile stopinje in markacije. Imela sva srečo, saj
brez gazi predhodnika ponekod ne bi bila našla poti. Na nekaterih drevesih sta bili
brez potrebe po dve markaciji, namesto da bi bile razporejene, tako da bi se
videlo od ene do druge. Na dolgem strmem klancu nama je po kakih 30 cm prhkega
snega zelo drčalo, zato sva upala, da se bova lahko vračala drugje. Ko sva
stopila na jaso, je bilo snega že do kolen. Nekoliko sva si oddahnila, ko sva
pod seboj zagledala kolovoz (ali cesto ‒ v snegu se ni videlo, kaj je), vendar
tja niso vodile nobene stopinje, ampak se je gaz nadaljevala naravnost naprej. Sestopila
sva na kolovoz, markacije pa ni bilo. Pod podrtimi drevesi sva prišla iz
gozda in po snegu čez kolena na asfaltno cesto na ostrem ovinku pri pokriti skladovnici
drv.
Cesta se
je nadaljevala mimo odcepa k leseni lopi z drvmi, deskami in hlodi, pred njim
pa sva desno v bregu zagledala kozolček z napisom Na Krog. Mimo njega sva se povzpela k lični hiški z vsakovrstno
opremo, tudi popolnoma nepričakovano ‒ topom. S tablice na njej sva
izvedela, da sva na 940 m. Po kažipotu
proti Ledinici niže doli sva sklepala, da bi bila morala priti na cesto tam. Brez
oznak se nisva domislila ničesar boljšega kot nadaljevati po asfaltni cesti in ob
njej res naletela na markacijo, takoj zatem pa še na več kažipotov proti
Mrzlemu V/vrhu, Ledinicam, Breznici
in Žirem (že tako slabe napise sta prekrila še ivje in sneg) ter na tablo
Žirovskega kroga (Anka
pravi, da je ta kolesarska pot privlačna tudi peš) s »sodobnim« napisom Ledinica Ž iri. Človek
komaj verjame svojim očem!
Povzpela
sva se nad cesto do zasnežene table, ki jo je bilo treba
najprej omesti, da sva jo lahko za silo prebrala; opisuje Mrzli Vrh in
Loncmanovo Sivko (987 m), drugo najvišjo točko Mrzlega vrha, v časih, ko je tam
tekla rapalska meja z Italijo. V kakih petih minutah sva se po snegu čez kolena
prebila do oddajnika in radioamaterske hišice. Za njo sva slutila obel kucelj,
poti naprej pa niti slutiti ni bilo mogoče, zato sva se vrnila na cesto. Bila
sva tik pod Mrzlim vrhom oziroma eno izmed številnih tamkajšnjih Sivk,
Loncmanovo (vodnik se po moje napačno sklicuje na Geopedio: Locmanova), vendar
se nama ni zdelo razumno »plužiti« še dalje. Najina tako in tako ni bila ne
Loncmanova, ne Kamniška, ne
Likarjeva, ne Trepalova, pač pa samo Sivka.
Nadaljevala sva naprej po cesti. Megla se je
toliko razkadila, da sva pod njo zagledala hiše. V križišču sva s kažipotov
izvedela, da sva Na vodicah, po mnenju PD Sovodenj 940 m nad morjem, PD Žiri pa
na kažipotu na istem drogu trdi, da na 951 m. Levo se pride na Ledine, desno na
Bevkov vrh, o Sivki pa ne bev ne mev. Planinca, ki sta zavila proti Bevkovemu
vrhu, sta naju poučila, da morava po asfaltni cesti levo mimo velikega
gospodarskega poslopja, in naju opozorila, naj dobro gledava, kje je treba
desno s ceste.
Mimo spomenika, ki ga je ponesrečenemu članu Janku
Rupniku postavil Konjeniški klub Žiri, in kapelice sva res prišla do odcepa in
mimoidoča mamica, ki je z vozičkom peljala dete na sprehod, se je precej
zabavala, ko naju je opazovala, kako se prebijava k zasneženemu kažipotu nad
cesto. To je 
bil kar manjši podvig, k sreči pa je bil nagrajen z imenitnim
odkritjem: ko sva ometla tablico, sva končno prvič zagledala zaželeno ime
Sivka. Pri vstopu v gozd sva našla klavrno markacijo. Kot »prvopristopnika« sva
se zakadila v globoki sneg in se kljub težavam z orientacijo prebila do cilja.
Vrh z vpisno skrinjico in kamnitim kvadrom z
napisom 1008 SIVKA (po vodniku ga je
4. 4. 2004 postavilo TD Ledine) je sredi smrekovega gozda in zato nerazgleden
(v Krajevnem leksikonu Slovenije sem
našla podatek, da so goličavo na vrhu leta 1955 pogozdili). Ker na spletni
strani pespoti.si piše, da je razgleden, sva stopila še na sosednji kucelj,
upajoč, da je morda razgled od tam, pa ga ni bilo. Bilo pa je obilo lepih
zimskih prizorov.
Spustila sva
se proti bližnji kmetiji in pristala na makadamski cesti. Pod domačijo Mrzli
Vrh 15 je dolga vrsta nizkih objektov, nad njo pa živopisna uta. Odšla sva po
makadamski cesti mimo kozolca in se vrnila v križišče Na vodicah. Odpravila sva
se še do Vodičarja, kjer menda hranijo
žig, če ga ni na vrhu (karkoli že to pomeni), od koder sva imela lep pogled na Sivko.
Nato sva se vrnila pod Krog, kjer pa nisva zavila na stezo, po kateri sva gor
grede dosegla cesto, ampak sva nadaljevala po njej, čeprav je zaradi ovinkov
precej dolga. Z nje sva na levi videla čedno kočo, ki je najbrž lani
postavljena planinska koča na Mrzl'k (Mrzliku, 971 m; o začetnicah ne bi, ker
sem našla vse različice, večkrat pa tudi, da je na Mrzlem vrhu). Pri kmetiji
Brce (Mrzli Vrh 5) naju je pozdravil kuža, šla sva mimo Vrhovca in razpelca na
drevesu, sledil je Žakelc (Mrzli Vrh 2). Na križišču s smerokazi sva
sledila tistemu levo dol Žiri in
kmalu stopila na asfalt pri ekološki kmetiji Pr' Pelehan (Mrzli Vrh 1) z
razpelom; spoznala sva jo: zjutraj sva jo gledala čez grapo. Do Ledince
(tako krajevna tabla) ni bilo več daleč in kažipot naju je usmeril levo k
sv. Ani.
Gaziti je sicer
naporno, po svoje pa tudi zabavno in v takile piškavi zimi redek »posladek«.
Seveda pa gre tudi bolj počasi: do vrha je bilo poltretjo uro čiste hoje, nazaj
pa slabi dve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar