Na Čreto v dežju

Kaj je Čreta? Kot otrok sem imela meglen občutek, da je to nekaj štajerskega, natančneje savinjskega, razlog pa je bil prav smešen: ker je moja stara mama, Savinjčanka, govorila o črevljih in črešnjah. Tako je naneslo, da sem šele na stara leta ugotovila, da je to (po SSKJ) v štajerskem narečju močviren nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem. No, Čreta kljub pestrim podatkom o nadmorski višini ‒ 896 m (Wikipedija), 990 m (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe), okrog 1000 m (stari Fickov vodnik) ‒ ni nižinski svet, drugo pa bolj ali manj drži. To je gozdnato in travnato sleme v osrčju Dobrovelj, kraške planote nad Celjsko kotlino. Na Čreti sva že bila konec leta 2005, z Lipe, drugo januarsko soboto pa sva zastavila pri Braslovčah. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko, nato pa sledila smerokazom proti Braslovčam in gradu Žovnek. Parkirala sva pri dvorcu Žovnek.
 

 

Dvorec, imenovan tudi Novi Žovnek ali Ruhethal, stoji v Podvrhu. V začetku 19. stoletja ga je zgradil zadnji gospodar žovneškega gradu Jožef Čokl, plemeniti Ruhethal. Razgibano pročelje krasijo rizalit (po vsej višini naprej pomaknjen del zunanje stene) in pilastri (navidezni stebri). Notranjosti z lesenimi opaži in kasetiranim stropom nisva videla, saj so v stavbi zdaj pisarne in stanovanja. V parku so eksotična drevesa, menda tudi ena najstarejših bukev pri nas, in vodnjak. Dovozna pot se ponaša z lepim kostanjevim in lipovim drevoredom. Dvorec so leta 1986 obnovili. Na drugi strani ceste, ki pelje mimo njega, je več gospodarskih poslopij, kjer po tablah sodeč domuje nekaj podjetij, tam pa je tudi odlagališče odpadkov.
 

 

Od dvorca sva se odpravila proti veliki prazni stavbi, v kateri so nekoč zbirali in sušili hmelj z nasadov Kmetijskega kombinata Žalec. Kasneje so bili v njej poleg sušilnice in skladišča hmelja še veliki obiralni stroji. Po propadu kombinata so večino hmeljišč najeli ali odkupili posamezni kmetje, ki so obirali, sušili in skladiščili pridelek vsak zase, zato je stavba nehala služiti svojemu namenu. Tako mi je prijazno razložil Branko Ribizel, predsednik Turističnega društva Braslovče. Pred to stavbo sva zavila levo za kažipotom Grad Žovnek. Po asfaltni cesti sva korakala mimo Žovneškega jezera, ki so nama ga skrivali meglice in drevesa, a tu in tam se je le prikazalo in nad njim so se spreletavale čaplje. V 20 minutah sva prispela v jedro vasi Podvrh.
 

 

Pri prvem gospodarskem poslopju je z desne pritekla markirana pot, na poslopju pa sva opazila rumeno puščico Jakobove poti in planinsko markacijo. Za mostičkom, pred katerim je stal kozolček s kažipotom k ribogojnici Pri Mlinarju, sva zavila desno na označeno stezo. Proti gradu sva se vzpenjala po precej skalnatem svetu. Pod mogočno stavbo se je pot razcepila. Ob desni stezici je stala opozorilna tabla Pozor kamenje pada, midva pa sva zavila po levi. Pod obzidjem sva šla še mimo ene opozorilne table in čez 20 minut dosegla grad.

 

 

Grad Žovnek (tudi Stari grad, 409 m) stoji 3 km jugozahodno od Braslovč. To je bil eden najstarejših in največjih gradov na Slovenskem. Prvič je bil omenjen leta 1278 (castrum Sevnekke, pozneje Sannegg). Zamenjal je več gospodarjev. Žovneški gospodje so postali grofje Celjski. Leta 1635 so grad oplenili uporni kmetje. Potem ko si je zadnji gospodar Čokl v dolini postavil dvorec, je grad propadal. Zgradbo s trapezoidnim tlorisom so varovali 9 m široki jarki, obzidje in stolpi. Čez dvižni most in skozi poznogotski slavnostni vhod se je prišlo na notranje dvorišče. Vhod je varoval gotski stolp (bergfrid) na živi skali v jugozahodnem vogalu, od koder so vodile kamnite stopnice v dolino. Znotraj je bila tudi cisterna za vodo. Največji (jugovzhodni) stolp je imel 3 m debele zidove. V začetku 20. stoletja je baron Edmund Cnobloch poskušal ohraniti vsaj tega. Zdaj grad obnavljata Občina Braslovče in Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek Braslovče, o čemer priča velik pano s fotografijami. Vsako lepo nedeljo od 9.00 vabita že omenjeno društvo in Turistično društvo Braslovče na delovno akcijo (urejanje gradu in okolice) vse, ki jim ni vseeno za ta zgodovinski pomnik. Pripravljajo knjigo Svobodni gospodje Žovneški in zbirajo prednaročila. V obrambnem stolpu je vsako nedeljo od 8.00 do 13.00 (sicer pa po dogovoru) odprta razstava dr. Borisa Skalina Oživljanje žovneškega gradu.
 

 

Čeprav je začelo deževati, sva se odločila nadaljevati pot, le glavi in nahrbtnika so dobili kapuce. Grad sva zapustila po obzidju na drugi strani mimo kažipota nazaj proti Braslovčam. Po gozdni cesti, zagrajeni z zapornico, sva se spustila do razcepa: spodnja cesta je bila označena z rumenim znamenjem Jakobove poti, zgornja pa z markacijami in kažipotom k Lovskemu domu pod Grmado, Destovški kapeli in Čreti. Čez dobro označeno pot po mešanem gozdu je ležalo kar nekaj podrtega drevja. Zavijala je okrog hriba, sprva vodoravno,
nato se je vzpenjala po zelo strmem pobočju. Očitno je precej prometna, saj so bile stopinje zglajene in poledenele. Po slabih 20 minutah sva na koncu kratke strmine dosegla gozdno cesto in se povzpela desno po njej. Skozi drevje sva zagledala Grmado (898 m) in za ovinkom takoj zatem tudi lovski dom pod njo. Poleg njega je na ostankih Turnškove kmetije spominska plošča; Nemci so leta 1942 domačijo požgali, ker je dajala zavetje partizanom. Po kotih razvalin gospodarskega poslopja so se pred nama skrivali močeradi.

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabo opazen kažipot Čreta nama je pokazal pot naprej po cesti. Pred bližnjim križiščem sva ugibala, kaj pomeni zagonetni napis Kostomat, a uganka je bila hitro rešena, ko se je s traktorjem pripeljal dobrodušen kmet in na tablico obesil vrečko s kostmi za priboljšek znankinemu psu (on ga trenutno nima). Zavila sva levo navzgor. Visoko nad cesto, po kateri sva se vzpenjala, je čepela Orešnikova kmetija. Čez dobre četrt ure sva mimo kažipotov prišla do nje. Na kozolcu je bila markacija, a nadaljevanja poti ni bilo videti; sklenila sva, da jo bova skušala poiskati domov grede. Vrnila sva se h kažipotom in se povzpela s ceste v gozd. Označena bližnjica je sekala ovinek in naju znova pripeljala na cesto, že nekaj metrov naprej pa sva se še strmeje pognala desno z nje.

 

 

Mimo izvira, ki je bil nekoč najbrž obzidan (zdaj ležijo naokrog kosi betona), sva v kake četrt ure prispela k domačiji Brezovnik, kjer naju je pričakal besen lajež. Velik pes se je zaganjal v naju, zato si nisva upala naprej. Zelo dolgo se ni prikazal nihče, potem pa ga je gospodar vendarle poklical k sebi. Najprej sem pomislila, kako bi bilo, če bi bili z nama vnukinji. Iz otroštva se spominjam, da je vrstnik zaradi srečanja z dosti manjšim psom, ki je lajal vanj, potem še dolgo jecljal, ko je bil Jani še otrok, pa je zaradi takega srečanja s psom dobil astmo. Markirana pot in izpuščeni napadalni psi ne gredo skupaj; če se ni pripravljen prilagoditi gospodar (navsezadnje je lastnik zemljišča), se mora pač upravljavec poti. Nad domačijo sva postala pri partizanskem spomeniku in kapelici, nato pa sledila rdečim kažipotom brez napisov.
 

 

Deloma po stezi, deloma po gozdni cesti, ob kateri stoji spomenik štirim padlim partizanom, sva v četrt ure prikoračila do Destovnika. Na križišču nad domačijo, označenem z več kažipoti in smerokazi, sva pri Destovški kapeli (822 m) zavila levo po makadamski cesti; pojavile so se še rumeno-rdeče markacije E6 in S Savinjske planinske poti. Oboji znaki so naju kmalu nad križiščem usmerili levo s ceste. Dosegla sva greben, prečkala kolovoz in kmalu obstala pri spomeniku borcema Bračičeve brigade na lepem kraju s klopcama ter nekoliko nenavadnim pozivom k spoštovanju narave, upoštevanju lepih naukov in poštenosti.

 

 

Po sila blatni stezi, bolj vlaki (snega je bilo malo, in še ta moker, blata pa veliko, zaradi dežja čedalje več), sva pogledala iz gozda pri samotni domačiji (najbrž Jegovnik), kjer so naju prijazno spodbudili, da nisva več daleč od cilja. Potem ko sva se poigrala z njihovim nadvse družabnim psičkom, sva se odpravila čez dvorišče in mimo lesenega gospodarskega poslopja, na katero so razobesili zbirko starega orodja, opremljenega z napisi, v gozd. Pri studencu sva spet stopila iz njega ter kmalu za ovinkom zagledala cerkev sv. Marije ali sv. Matere Božje (944 m) iz leta 1470 ter kažipote in velike lipe okrog nje; znana je tudi kot Velika cerkev. Od nje je baje lep razgled, ampak midva ga nisva bila deležna.
 

 

Proti cilju sva se spustila po krajši nemarkirani poti levo pod gospodarskim poslopjem, vrnila pa se bova po daljši markirani desno od njega, sva sklenila. 40 minut nad Destovnikom sva bila že na toplem in suhem v planinskem domu na Čreti (870 m; PZS ima podatek 966 m, tako piše tudi na koči, a na kažipotih 875 m). Pogreli so nama ričet. PD Vransko-Tabor je septembra 1972 odprlo dom na zemljišču, ki ga je podaril bližnji kmet Franc Punčuh, čigar fotografiji visita v jedilnici. Dom so poimenovali po I. štajerskem bataljonu, ki je bil oktobra 1941 ustanovljen v bližini. Ko sva bila na Čreti pred skoraj desetimi leti, so stavbo ravno dozidavali in kakor kaže, delo še ni dokončano. Wikipedija trdi, da je to edini planinski dom na Dobroveljski planoti, pa ni res: nazarski planinci so postavili svojega na Farbanci na severnem delu planote. Tudi tja bo še treba.

 

 

Nazaj grede sva se proti cerkvi sv. Marije torej odpravila po markirani poti. Vodila naju je še mimo dveh partizanskih spomenikov ‒ neznanemu kurirju in štirim borcem Bračičeve brigade ‒ ter kapelice z zanimivo podobo Križanega. Nad Brezovnikom sva ostala na cesti, malo zaradi strahu pred psi, malo pa zaradi spremembe. Pri Orešniku sva se odločila poiskati nadaljevanje označene poti, katere zadnjo markacijo sva gor grede videla na njihovem kozolcu. Na pobočju pod domačijo sva razločila tri stez(ic)e. Na koncu srednje in spodnje naju je ustavila ograja, zgornja pa je tekla čez dvorišče, ki je bilo na vse načine zagrajeno. Morda ne marajo, da hodimo po njihovem svetu, in do tega imajo vso pravico; navsezadnje se tudi nekateri planinci ne obnašajo, kakor bi bilo treba. Na take primere sva že naletela, ampak to bi bilo treba urediti, preden markacisti označijo pot. Odnehala sva in se od kažipotov vrnila proti dolini po poti vzpona.

 

S križišča pri kostomatu, ki je bil spet prazen, bi bil res lep pogled na grad Žovnek, če ne bi bilo megle. Tokrat sva jo ubrala po stezici levo ob grajskem obzidju in tako sva se gradu ognila. Pri klopci sva zavila desno na neoznačeno široko stezo in se mimo velike hiše spustila levo na asfaltno cesto. Vodila naju je mimo table gozdnih učnih poti Braslovče Moj žepni herbarij – grad Žovnek, kažipotov h gradu Žovnek in Jakobove poti, tablice kolesarske poti 1, znamenja, skritega med cipresami, in skrivnostne hiše z nekaj nenavadnimi pritiklinami. V mraku sva žal videla bolj malo. Pri gospodarskem poslopju sva se povzpela levo na markirano pot v Braslovče. Popolnoma se je znočilo in še megleno je bilo, zato naju je skrbelo, da bi zgrešila smer, saj prav v Braslovče nisva hotela. Pri starih gospodarskih poslopjih v Podvrhu 72 sva zavila desno in po kolovozu pod vrsto hiš navzdol do asfaltne ceste. Držala sva se desno, nato pa pri prvi hiši pozvonila. Domači kuža in gospodinja sta naju sprejela prijazno in izvedela sva, da sva še na pravi poti. Nadaljevala sva po cesti mimo kažipota levo za Braslovče. Preden sva prispela do velikega praznega poslopja nekdanjega KK Žalec, kjer sva zjutraj zavila proti gradu Žovnek, sva šla mimo vrste stavb – delavskih stanovanj (tudi to mi je povedal predsednik TD Braslovče), ki so prav tako prazna, le zadnje je bilo videti naseljeno. Do dvorca Žovnek ni bilo več daleč.

 

Kljub dežju sva preživela prav pestro in zanimivo soboto, v nedeljo pa sva pospravljala stanovanje v lepem sončnem vremenu, čeprav je bila napoved drugačna.

Prvi pohod v letošnjem letu: Zasavska-Sv. gora

Naslov je nekoliko čuden, a tako je zapisan najin tokratni cilj na kažipotih PD Zagorje. Težave z imenom te gore sem omenila že ob najinem prvem obisku (takrat je pisal o njej tudi Jani) in Zagorjani so jih pač »rešili« po svoje ‒ sicer pravopisno ne zelo spretno, a v podobnem duhu kot Krajevni leksikon Slovenije (KLS), ki hrib imenuje Zasavska ali Sveta gora. Če bi lahko odločala, bi zaplet rešila v skladu z opredelitvijo »Sveta gora je razgleden hrib v slemenu Zasavske gore« (žal se ne spomnim, kje sem jo pobrala) in po potrebi (le če ne bi bilo jasno, za katero Sveto goro gre) z razločevalnim pridevnikom za najvišji vrh: Zasavska Sveta gora. Ampak (k sreči?) ne odločam.
 

 

V Zagorju sva sledila smerokazu Čolnišče. Sprva sem mislila, da bova parkirala v Čolnišču (tako sklanja tudi KLS), potem pa sem izvedela, da se reče v Čolniščah. To mi je prijazno sporočil Marjan Kovač, predsednik sveta KS Kisovec-Loke*, in enako piše v vodniku Posavsko hribovje. Vodnik po Zasavju V 3 krasne se strinja s spolom in številom, a uporablja drug predlog: na Čolniščah. Kljub temu pa so v Planinskem vestniku 4/13 na strani 38 vztrajali pri ednini, tako da nekaj dvoma vendarle ostaja. Parkirala sva na desni strani markirane ceste tik pod vasjo, od koder se že vidi krajevna tabla.
 

 

Povzpela sva se mimo znaka za tradicionalni kolesarski vzpon na Zasavsko (Sveto) goro (tudi na spletni strani Kolesarskega kluba Zagorska dolina je zapisana vsakič drugače), krajevne table in spomenika osmim talcem, ustreljenim 19. 1. 1944, ter na vrhu vzpona zavila desno. Cesto sva kmalu zapustila in se podala za markacijami v gozd. Z desne je pritekla še ena, položnejša markirana stezica. Najina je bila tako strma, da bi bila v mokrem ali ledu prava drsalnica. Pobočje je bilo na debelo nastlano z bukovim listjem in po njem uhojenih več stezic; morda ljudje iščejo, kje bi bilo manj strmo. Sključen star možak, ki je v precejšnjem mrazu golorok napravljal drva, nama je povedal, da so okrog vasi postavili daljnovod, zato so podrli veliko drevja, tako da bova šele pozneje spet naletela na markacije. Svetoval nama je, naj se drživa njegove vlake, pa bova dosegla gozdno cesto. Posebej je omenil Vodice, kjer da je dobiti dobro kapljico. Vlaka je tekla naravnost navzgor. Ko se je strmina unesla, je vlaka izginila, gozdne ceste pa ni bilo. Prečkala sva opuščen kolovoz, potem pa zavila levo na travnik s prežo in nadaljevala navzgor ob robu gozda. Tudi na tretji uravnavi ni bilo ceste, zato pa obilo gostega grmovja, skozi katero se je bilo težko prebiti. Zavila sva levo po ostankih neke poti, vse zametane in zaraščene. Končno se je pokazala cesta in napotila sva se levo po njej.
 

 

Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala hiše. Pr' Štajerc (Jablana 10) nama je gospodar povedal, da sva prišla v zaselek Vodice. Domačija se imenuje po enem prejšnjih lastnikov, Štajercu. Na gospodarskem poslopju piše J1885O in L2007O, kar pomeni Jaka Ostrožnik in Leopold Ostrožnik (ta je stavbo leta 2007 obnovil), na vratih pa Razkužilo, najbrž tista imenitna kapljica, o kateri je govoril stari mož nad Čolniščami. Na toplarju nad domačijo so naju tri zbledele markacije in puščica poslale po travniškem kolovozu navzgor proti gozdu. Na koncu travnika sva zavila desno v hosto, kjer naju je pričakala še ena slaba markacija. Ko sva naslednjič stopila na plano, sva tehtala med dvema možnostma: levo v gozd ali naravnost čez čistino. Markacij nisva našla ne tu ne tam, a na drugi strani se je nadaljeval kolovoz, zato sva se ga oprijela. 

Vrh naslednjega travnika sva zagledala streho zvonika. Izkazalo se je, da spada k podružnični cerkvi sv. Križa (810 m). Na spletu sem našla več virov (najbrž prepisujejo drug od drugega), ki trdijo, da je hrib »težko dostopen«, čeprav se meni zdi čisto pohleven. Umetnin v notranjosti seveda nisva videla, na ostanku domnevno taborskega obzidja pa sem našla primerek sodobne »umetnosti«.

 

Od cerkve sva se povzpela še na sosednji hribček in se z njega spustila v vas Jablana. Pri prazni kapelici sva sestopila na asfalt in se mimo žage napotila med hiše. Sredi naselja sva pri kažipotu nazaj Marela (to je bližnje smučišče) zavila desno na prečno asfaltno cesto. Prav tedaj so vas obiskali sv. Trije kralji. Nekoliko zabavno se mi je zdelo, da so se po koledovanje odpeljali z avtom, čeprav to v današnjih časih najbrž ni posebno nenavadno.

 

Vrh klančka nad vasjo je bilo za toplarjem s tablico krožne poti Jablana‒Kobiljek‒Pleše s sliko dežnika (morda namig na smučišče Marela?) asfalta konec in makadamska cesta se je spustila proti gozdarskemu delovišču, nato pa tekla rahlo gor in dol skozi gozd med markacijami in trobenticami. Pri kamnolomu je zavila desno in midva z njo. Za ovinkom sva prvič zagledala Sveto goro in levo pred njo Roviškovec. Prikorakala sva v Borje, kakor piše na hišnih številkah, sicer pa se zaselek imenuje Kobiljek, enako kot bližnji hrib. Pri neki hiši so si omislili ograjo iz odsluženih Elanovih smuči. Na zemljevidu je tu konec ceste, a v resnici se je nadaljevala, in to zelo strmo. Ko je zavila desno k počitniški hiši, sva se povzpela po kolovozu levo v hrib do rdečega kažipota na vrhu. Nadaljevala sva po grebenu in naletela najprej na kažipot naprej Spom. pohod in pozneje še na enega levo proti Sveti gori.




 

 

Prispela sva pod vrh kopastega hriba Pleše (866 m), kjer je stalo več objektov, bolje ogrodij. Markacija in puščica na prvem sta kazali nekam desno, a preden sva dognala, kam, so prišli gor trije domačini s psičko. Prisrčno so naju pozdravili, nama voščili srečno novo leto, razložili, da je to prireditveni prostor za prvomajska srečanja Zagorjanov, in se ponudili za vodenje do skupnega cilja. Prireditveni prostor smo zapustili približno pod kotom 45º desno čez travnik (stezice skoraj ni bilo videti) proti gozdu, kjer smo našli nadaljevanje markirane poti.

 

Spustili smo se na gozdno cesto, psička Beba seveda prva. Ko smo jo dohiteli, smo stali pred velikim travnikom s počitniško hišico ob robu gozda in čebelnjakom na drugi strani. V desno mimo hišice bi menda prišli do obore z jeleni, a smo se odločili za pot naravnost naprej. Nekaj časa smo napredovali po kolovozu, potem pa po levem robu v gozd, kjer smo znova našli markacije. Pripeljale so nas na drugo gozdno cesto, ki nas je vodila mimo majhnega peskokopa in objekta, katerega lastnik bo menda tu zgradil hlev za konje, ter skladovnic drv. Za kratek čas smo zavili desno na asfaltno cesto, z nje na bližnjico, ki so jo poznali najini vodniki, pa spet na asfalt.

 
 

Pri odcepu za Roviški vrh sva sprejela njihov predlog, da jo uberemo čezenj (sicer se markirana pot na Sveto goro nadaljuje po cesti). Na Roviškovcu sva že bila, le da z druge strani. Povzpeli smo se po koreninasti in nato travnati stezi na skalnat greben. Na vrhu (930 m) s klopco, vpisno skrinjico in geodetskim kamnom sredi gozda razgleda ni bilo posebnega, a skozi vejevje smo vendarle videli del Kamniško-Savinjskih Alp. Poleg okrašene novoletne smrečice smo se postavili za »gasilsko« fotografijo.

 

 

Z vrha smo se spustili po nama deloma že znani poti, pri kažipotih pa izbrali smer čez Babco. Sestopili smo na križišče, a smo asfaltno cesto hitro zapustili. Povzpeli smo se levo v gozd na ozko koreninasto stezo in že smo bili pri Planinskem domu na Zasavski sveti gori ali po starem Koči na Zasavski gori. Ne le ime – spreminja se tudi nadmorska višina: po zemljevidu Zasavsko  hribovje – zahodni del stoji 822 m nad morjem, na spletni strani PZS je podatek 846 m, na tablici s starim imenom pa piše celo 849 m, kar je po Zasavju Rudolfa Badjure in vodniku V 3 krasne višina Svete gore (zemljevid ji pripisuje 852 m). V koči sva si privezala dušo in se poslovila od svojih vodnikov, potem pa se podala še na vrh k cerkvi Marijinega rojstva. Če ne bi bila videla jaslic v maju, ko sva se potepala po Badjurovi krožni poti (BKP), bi mislila, da so tam od bližnjega božiča. Stavba in poslikave v oblačnem vremenu niso sijale tako kot v soncu, a so bile še vedno zelo lepe. Ni čudno, da se je Badjura nad Sveto goro takole navduševal: »Vrh strmih, z zelenjem okrašenih peči na močnem obzidju stoji cerkev liki trdnjava, poleg nje čokat stolp na samem, a spodaj pod stopniščem na ravnobi s krasnim razgledom častitljiva košata lipa. Po njej spoznamo goro iz daljine.«

 

Vrnila sva se na križišče in zavila levo proti Vid(e)rgi. Šla sva mimo odcepa na Roviškovec, tistega, ki sva ga spoznala med 4. etapo BKP. Asfaltno cesto sva zapustila levo navzdol po stezi, posuti s suhim listjem. Slabo označena je najprej tekla tik pod cesto, potem pa naju je bleda puščica v levo usmerila na širšo v jarek in oddaljila sva se od ceste. To je bila le bližnjica in brž sva bila spet na asfaltu. Po suhem listju so začele škrebljati snežinke. Sprva nisva našla oznak. Leva smer se nama ni zdela prava, saj sva se bala, da naju pripelje v Izlake. Potem sva le opazila markacijo desno nazaj in ji sledila.

 
 

Pot se je kar preveč spuščala in zavijala sumljivo levo. Potem ko sta stezo pretekla drobna potočka in sva prišla na gozdno cesto, ki je prečkala večji potok, sva se znašla na križišču. Zavila sva desno in v bregu skozi drevje zagledala oboro, za katero sva domnevala, da je tista, ki jo je omenil eden izmed sopotnikov gor grede. Kar za nosom ob obori ni šlo, zato sva nadaljevala po gozdni cesti, (zaman) upajoč na kako znamenje. Dohitela sva skupino, ki je sestopila na to cesto po drugi strani obore, in izvedela, da gredo v Izlake. Prav tega se je Jani bal (te poti v Izlake sicer ni na zemljevidu), a zdaj sva vedela, kje morava gor: kjer so oni prišli dol. Ob spodjedenem pobočju, s katerega se je usipal drobir, sva zavila na stezo, zametano z vejevjem, in ob ograji obore navzgor. Kar pošteno je že snežilo. Preplezala sva leseno zaporo. Levo zgoraj sva zagledala nekakšen nadstrešek in zagrizla v strmi breg proti njemu. Ob ograji krmilnice (to je bil tisti nadstrešek) sva se povzpela k domačiji, h kateri spada obora. Zdaj je že tako metlo, da sva sebi in nahrbtnikoma nadela kapuci. Mimo skladišča za seno, staje s konjema na dvorišču, kozolca in razpela sva prišla do stanovanjske stavbe in gospodarskega poslopja. Nikogar ni bilo doma, da bi lahko kaj vprašala.
 

 

Nad domačijo sva nadaljevala po gozdni cesti in prav hitro prispela k počitniški hišici, na drugi strani travnika pa sva prepoznala čebelnjak – oba smo videli že zjutraj. Torej se le nisva izgubila! Zavila sva levo v gozd in se poslej do že pobeljene Jablane vračala po poti vzpona. Tam pa pri kažipotu Marela nisva zavila levo proti sv. Križu, ampak sva se držala asfaltne ceste naravnost naprej. Ta je na zemljevidu markirana, a markacij ni bilo videti. Prvo sva zagledala šele čez čas na kozolcu ob cesti. Na Kal sva prišla že v mraku. V križišču z leseno hiško (postajo?) in ekološkim otokom ni bilo videti nobenega znamenja, kam naprej. Zavila sva levo navzdol ter mimo spomenika partizanoma, ubitima 8. 1. 1945, in skozi Malo Peč v trdi temi vendarle prikorakala do krajevne table Čolnišče.

 

 

Do planinskega doma smo hodili 2 uri in 40 minut, vrnitev pa nama je vzela nekaj manj. Čeprav 2. januar ni več dela prost dan, pa je bil letos na soboto in tako sva si lahko privoščila prvi pohod v tem letu. Po prazničnih naporih je bilo hribolazenje najboljši počitek.

 

* Med drugim mi je napisal: »Čolnišče imajo podružnično cerkev, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1581, medtem ko je na zvoniku izpisana letnica 1687. Posvečena je sv. Nikolaju (Miklavžu), zaščitniku nekdanjih čolnarjev in splavarjev, na katere opozarja ime kraja. Čolnišče verjetno izhaja iz: čolníšče -a [u̯n] s (í) prostor za shranjevanje čolnov: čoln se je vrnil v čolnišče. Ime svetnika kot tudi naselja kaže na bližino reke Save, ki je bila vse do izgradnje železnice leta 1849 edina pomembnejša in redna vzdrževana povezava z ostalim svetom. Živahen promet po Savi naj bi se odvijal že v času Rimljanov, leta 1729 pa je cesar Karel VI. uvedel redno plovbo, ki je potekala na relaciji Sisak–Zalog. Vleka, mitnice, obrečna gostišča in ves vrvež ob reki so prebivalcem naselij v bližini Save prinašali dodatni zaslužek. Tudi Čolniščanom, saj se je preko Prečne do reke Save prišlo v pol ure, medtem ko je pot nazaj zaradi strmine vzela nekaj več časa.«

Le zakaj se je samostalnik srednjega spola v ednini (v Čolnišču) spremenil v samostalnik ženskega spola v množini (v Čolniščah)? To ni edini tak primer, podobno je s koroškim Sedelcem, včasih pa število ostane, le spol se spremeni, na primer iz ženskega v moškega: Reber ali Raven.«