Na Čreto v dežju

Kaj je Čreta? Kot otrok sem imela meglen občutek, da je to nekaj štajerskega, natančneje savinjskega, razlog pa je bil prav smešen: ker je moja stara mama, Savinjčanka, govorila o črevljih in črešnjah. Tako je naneslo, da sem šele na stara leta ugotovila, da je to (po SSKJ) v štajerskem narečju močviren nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem. No, Čreta kljub pestrim podatkom o nadmorski višini ‒ 896 m (Wikipedija), 990 m (vodnik Kamniško-Savinjske Alpe), okrog 1000 m (stari Fickov vodnik) ‒ ni nižinski svet, drugo pa bolj ali manj drži. To je gozdnato in travnato sleme v osrčju Dobrovelj, kraške planote nad Celjsko kotlino. Na Čreti sva že bila konec leta 2005, z Lipe, drugo januarsko soboto pa sva zastavila pri Braslovčah. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko, nato pa sledila smerokazom proti Braslovčam in gradu Žovnek. Parkirala sva pri dvorcu Žovnek.
 

 

Dvorec, imenovan tudi Novi Žovnek ali Ruhethal, stoji v Podvrhu. V začetku 19. stoletja ga je zgradil zadnji gospodar žovneškega gradu Jožef Čokl, plemeniti Ruhethal. Razgibano pročelje krasijo rizalit (po vsej višini naprej pomaknjen del zunanje stene) in pilastri (navidezni stebri). Notranjosti z lesenimi opaži in kasetiranim stropom nisva videla, saj so v stavbi zdaj pisarne in stanovanja. V parku so eksotična drevesa, menda tudi ena najstarejših bukev pri nas, in vodnjak. Dovozna pot se ponaša z lepim kostanjevim in lipovim drevoredom. Dvorec so leta 1986 obnovili. Na drugi strani ceste, ki pelje mimo njega, je več gospodarskih poslopij, kjer po tablah sodeč domuje nekaj podjetij, tam pa je tudi odlagališče odpadkov.
 

 

Od dvorca sva se odpravila proti veliki prazni stavbi, v kateri so nekoč zbirali in sušili hmelj z nasadov Kmetijskega kombinata Žalec. Kasneje so bili v njej poleg sušilnice in skladišča hmelja še veliki obiralni stroji. Po propadu kombinata so večino hmeljišč najeli ali odkupili posamezni kmetje, ki so obirali, sušili in skladiščili pridelek vsak zase, zato je stavba nehala služiti svojemu namenu. Tako mi je prijazno razložil Branko Ribizel, predsednik Turističnega društva Braslovče. Pred to stavbo sva zavila levo za kažipotom Grad Žovnek. Po asfaltni cesti sva korakala mimo Žovneškega jezera, ki so nama ga skrivali meglice in drevesa, a tu in tam se je le prikazalo in nad njim so se spreletavale čaplje. V 20 minutah sva prispela v jedro vasi Podvrh.
 

 

Pri prvem gospodarskem poslopju je z desne pritekla markirana pot, na poslopju pa sva opazila rumeno puščico Jakobove poti in planinsko markacijo. Za mostičkom, pred katerim je stal kozolček s kažipotom k ribogojnici Pri Mlinarju, sva zavila desno na označeno stezo. Proti gradu sva se vzpenjala po precej skalnatem svetu. Pod mogočno stavbo se je pot razcepila. Ob desni stezici je stala opozorilna tabla Pozor kamenje pada, midva pa sva zavila po levi. Pod obzidjem sva šla še mimo ene opozorilne table in čez 20 minut dosegla grad.

 

 

Grad Žovnek (tudi Stari grad, 409 m) stoji 3 km jugozahodno od Braslovč. To je bil eden najstarejših in največjih gradov na Slovenskem. Prvič je bil omenjen leta 1278 (castrum Sevnekke, pozneje Sannegg). Zamenjal je več gospodarjev. Žovneški gospodje so postali grofje Celjski. Leta 1635 so grad oplenili uporni kmetje. Potem ko si je zadnji gospodar Čokl v dolini postavil dvorec, je grad propadal. Zgradbo s trapezoidnim tlorisom so varovali 9 m široki jarki, obzidje in stolpi. Čez dvižni most in skozi poznogotski slavnostni vhod se je prišlo na notranje dvorišče. Vhod je varoval gotski stolp (bergfrid) na živi skali v jugozahodnem vogalu, od koder so vodile kamnite stopnice v dolino. Znotraj je bila tudi cisterna za vodo. Največji (jugovzhodni) stolp je imel 3 m debele zidove. V začetku 20. stoletja je baron Edmund Cnobloch poskušal ohraniti vsaj tega. Zdaj grad obnavljata Občina Braslovče in Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek Braslovče, o čemer priča velik pano s fotografijami. Vsako lepo nedeljo od 9.00 vabita že omenjeno društvo in Turistično društvo Braslovče na delovno akcijo (urejanje gradu in okolice) vse, ki jim ni vseeno za ta zgodovinski pomnik. Pripravljajo knjigo Svobodni gospodje Žovneški in zbirajo prednaročila. V obrambnem stolpu je vsako nedeljo od 8.00 do 13.00 (sicer pa po dogovoru) odprta razstava dr. Borisa Skalina Oživljanje žovneškega gradu.
 

 

Čeprav je začelo deževati, sva se odločila nadaljevati pot, le glavi in nahrbtnika so dobili kapuce. Grad sva zapustila po obzidju na drugi strani mimo kažipota nazaj proti Braslovčam. Po gozdni cesti, zagrajeni z zapornico, sva se spustila do razcepa: spodnja cesta je bila označena z rumenim znamenjem Jakobove poti, zgornja pa z markacijami in kažipotom k Lovskemu domu pod Grmado, Destovški kapeli in Čreti. Čez dobro označeno pot po mešanem gozdu je ležalo kar nekaj podrtega drevja. Zavijala je okrog hriba, sprva vodoravno,
nato se je vzpenjala po zelo strmem pobočju. Očitno je precej prometna, saj so bile stopinje zglajene in poledenele. Po slabih 20 minutah sva na koncu kratke strmine dosegla gozdno cesto in se povzpela desno po njej. Skozi drevje sva zagledala Grmado (898 m) in za ovinkom takoj zatem tudi lovski dom pod njo. Poleg njega je na ostankih Turnškove kmetije spominska plošča; Nemci so leta 1942 domačijo požgali, ker je dajala zavetje partizanom. Po kotih razvalin gospodarskega poslopja so se pred nama skrivali močeradi.

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabo opazen kažipot Čreta nama je pokazal pot naprej po cesti. Pred bližnjim križiščem sva ugibala, kaj pomeni zagonetni napis Kostomat, a uganka je bila hitro rešena, ko se je s traktorjem pripeljal dobrodušen kmet in na tablico obesil vrečko s kostmi za priboljšek znankinemu psu (on ga trenutno nima). Zavila sva levo navzgor. Visoko nad cesto, po kateri sva se vzpenjala, je čepela Orešnikova kmetija. Čez dobre četrt ure sva mimo kažipotov prišla do nje. Na kozolcu je bila markacija, a nadaljevanja poti ni bilo videti; sklenila sva, da jo bova skušala poiskati domov grede. Vrnila sva se h kažipotom in se povzpela s ceste v gozd. Označena bližnjica je sekala ovinek in naju znova pripeljala na cesto, že nekaj metrov naprej pa sva se še strmeje pognala desno z nje.

 

 

Mimo izvira, ki je bil nekoč najbrž obzidan (zdaj ležijo naokrog kosi betona), sva v kake četrt ure prispela k domačiji Brezovnik, kjer naju je pričakal besen lajež. Velik pes se je zaganjal v naju, zato si nisva upala naprej. Zelo dolgo se ni prikazal nihče, potem pa ga je gospodar vendarle poklical k sebi. Najprej sem pomislila, kako bi bilo, če bi bili z nama vnukinji. Iz otroštva se spominjam, da je vrstnik zaradi srečanja z dosti manjšim psom, ki je lajal vanj, potem še dolgo jecljal, ko je bil Jani še otrok, pa je zaradi takega srečanja s psom dobil astmo. Markirana pot in izpuščeni napadalni psi ne gredo skupaj; če se ni pripravljen prilagoditi gospodar (navsezadnje je lastnik zemljišča), se mora pač upravljavec poti. Nad domačijo sva postala pri partizanskem spomeniku in kapelici, nato pa sledila rdečim kažipotom brez napisov.
 

 

Deloma po stezi, deloma po gozdni cesti, ob kateri stoji spomenik štirim padlim partizanom, sva v četrt ure prikoračila do Destovnika. Na križišču nad domačijo, označenem z več kažipoti in smerokazi, sva pri Destovški kapeli (822 m) zavila levo po makadamski cesti; pojavile so se še rumeno-rdeče markacije E6 in S Savinjske planinske poti. Oboji znaki so naju kmalu nad križiščem usmerili levo s ceste. Dosegla sva greben, prečkala kolovoz in kmalu obstala pri spomeniku borcema Bračičeve brigade na lepem kraju s klopcama ter nekoliko nenavadnim pozivom k spoštovanju narave, upoštevanju lepih naukov in poštenosti.

 

 

Po sila blatni stezi, bolj vlaki (snega je bilo malo, in še ta moker, blata pa veliko, zaradi dežja čedalje več), sva pogledala iz gozda pri samotni domačiji (najbrž Jegovnik), kjer so naju prijazno spodbudili, da nisva več daleč od cilja. Potem ko sva se poigrala z njihovim nadvse družabnim psičkom, sva se odpravila čez dvorišče in mimo lesenega gospodarskega poslopja, na katero so razobesili zbirko starega orodja, opremljenega z napisi, v gozd. Pri studencu sva spet stopila iz njega ter kmalu za ovinkom zagledala cerkev sv. Marije ali sv. Matere Božje (944 m) iz leta 1470 ter kažipote in velike lipe okrog nje; znana je tudi kot Velika cerkev. Od nje je baje lep razgled, ampak midva ga nisva bila deležna.
 

 

Proti cilju sva se spustila po krajši nemarkirani poti levo pod gospodarskim poslopjem, vrnila pa se bova po daljši markirani desno od njega, sva sklenila. 40 minut nad Destovnikom sva bila že na toplem in suhem v planinskem domu na Čreti (870 m; PZS ima podatek 966 m, tako piše tudi na koči, a na kažipotih 875 m). Pogreli so nama ričet. PD Vransko-Tabor je septembra 1972 odprlo dom na zemljišču, ki ga je podaril bližnji kmet Franc Punčuh, čigar fotografiji visita v jedilnici. Dom so poimenovali po I. štajerskem bataljonu, ki je bil oktobra 1941 ustanovljen v bližini. Ko sva bila na Čreti pred skoraj desetimi leti, so stavbo ravno dozidavali in kakor kaže, delo še ni dokončano. Wikipedija trdi, da je to edini planinski dom na Dobroveljski planoti, pa ni res: nazarski planinci so postavili svojega na Farbanci na severnem delu planote. Tudi tja bo še treba.

 

 

Nazaj grede sva se proti cerkvi sv. Marije torej odpravila po markirani poti. Vodila naju je še mimo dveh partizanskih spomenikov ‒ neznanemu kurirju in štirim borcem Bračičeve brigade ‒ ter kapelice z zanimivo podobo Križanega. Nad Brezovnikom sva ostala na cesti, malo zaradi strahu pred psi, malo pa zaradi spremembe. Pri Orešniku sva se odločila poiskati nadaljevanje označene poti, katere zadnjo markacijo sva gor grede videla na njihovem kozolcu. Na pobočju pod domačijo sva razločila tri stez(ic)e. Na koncu srednje in spodnje naju je ustavila ograja, zgornja pa je tekla čez dvorišče, ki je bilo na vse načine zagrajeno. Morda ne marajo, da hodimo po njihovem svetu, in do tega imajo vso pravico; navsezadnje se tudi nekateri planinci ne obnašajo, kakor bi bilo treba. Na take primere sva že naletela, ampak to bi bilo treba urediti, preden markacisti označijo pot. Odnehala sva in se od kažipotov vrnila proti dolini po poti vzpona.

 

S križišča pri kostomatu, ki je bil spet prazen, bi bil res lep pogled na grad Žovnek, če ne bi bilo megle. Tokrat sva jo ubrala po stezici levo ob grajskem obzidju in tako sva se gradu ognila. Pri klopci sva zavila desno na neoznačeno široko stezo in se mimo velike hiše spustila levo na asfaltno cesto. Vodila naju je mimo table gozdnih učnih poti Braslovče Moj žepni herbarij – grad Žovnek, kažipotov h gradu Žovnek in Jakobove poti, tablice kolesarske poti 1, znamenja, skritega med cipresami, in skrivnostne hiše z nekaj nenavadnimi pritiklinami. V mraku sva žal videla bolj malo. Pri gospodarskem poslopju sva se povzpela levo na markirano pot v Braslovče. Popolnoma se je znočilo in še megleno je bilo, zato naju je skrbelo, da bi zgrešila smer, saj prav v Braslovče nisva hotela. Pri starih gospodarskih poslopjih v Podvrhu 72 sva zavila desno in po kolovozu pod vrsto hiš navzdol do asfaltne ceste. Držala sva se desno, nato pa pri prvi hiši pozvonila. Domači kuža in gospodinja sta naju sprejela prijazno in izvedela sva, da sva še na pravi poti. Nadaljevala sva po cesti mimo kažipota levo za Braslovče. Preden sva prispela do velikega praznega poslopja nekdanjega KK Žalec, kjer sva zjutraj zavila proti gradu Žovnek, sva šla mimo vrste stavb – delavskih stanovanj (tudi to mi je povedal predsednik TD Braslovče), ki so prav tako prazna, le zadnje je bilo videti naseljeno. Do dvorca Žovnek ni bilo več daleč.

 

Kljub dežju sva preživela prav pestro in zanimivo soboto, v nedeljo pa sva pospravljala stanovanje v lepem sončnem vremenu, čeprav je bila napoved drugačna.