Črni hribi – Trstelj

V dneh, ko je nevarnost snežnih plazov precejšnja, res ni treba siliti v nesrečo, sploh ker imamo veliko izbiro popolnoma varnih poti in ciljev, in tako sva 12. marca vrgla oko na Trstelj (643 m), najvišji vrh Črnih hribov (Krajevni leksikon Slovenije jih imenuje Spodnjevipavsko gričevje) in tudi slovenskega Krasa. Po nekaterih virih, na primer vodniku Slovenska Istra, Brkini, Čičarija in Kras, je to Slavnik (1028 m), po drugih pa celo Snežnik (1796 m). Za rešitev tega »problema« je potrebno znanje ne le zemljepisa, ampak tudi pravopisa: Trstelj je res na Krasu, na nekoliko širše pojmovanem Krasu tudi Slavnik (tako me je poučila profesorica zemljepisa), Snežnik pa je »samo« na krasu (sicer je kraška planota, a ni na območju, imenovanem Kras).

 

S primorske avtoceste sva zapeljala pri izvozu Vogrsko ter skozi Volčjo Drago, Bukovico in Renče prispela v Žigone. Pred nama so se dvigali Črni hribi; videla sva oddajnik na Trstelju in napis TITO na Fajtjem hribu. Nad Žigoni so se začele serpentine. Na nekem desnem ovinku se je levo odcepil kolovoz; na drevesu ob njem sva opazila kažipot s slabim napisom Trstelj in s še slabšo markacijo. Le nekaj deset metrov naprej sva zavila desno k Lovskemu domu Kremance. Na njem sta spominski plošči, posvečeni padlim kurirjem tukajšnje partizanske relejne kurirske postaje P-12 in komandantu 3. bataljona II. brigade VDV – NO Janezu Kalanu - Koscu, ki je tu padel 8. aprila 1945. Lovci imajo imeniten razgled na Julijce. Pri omenjenem odcepu na ovinku sva srečala domačina, ki je pripeljal na sprehod svoja psa. Povedal je, da je to »v resnici« Francoska pot, a domačini tako rečejo tisti, na katero se po tej in Daljnovodni šele pride. Odločno nama je svetoval, naj se raje zapeljeva do vrha serpentin (»Bejžta gor!«) in se podava na Trstelj (izgovoril je Tŕstelj) po lepši poti – po grebenu. Zapeljala sva se torej na vrh in parkirala na majhnem parkirišču z velikim smetnjakom v bližini table z dobrodošlico občine Renče-Vogrsko, namenjeno tistim, ki se pripeljejo sem iz nasprotne smeri.
 

 

S parkirišča vodi gozdna cesta proti Trstelju (nanjo sva na poti čez vrhove naletela še nekajkrat), a sva raje nadaljevala še kakih 50 m po asfaltni, nato pa zavila levo, kamor sta kazala kažipot Trstelj in smerna tablica Trstelj • koča • po vrhovih 2 uri. Nekatere markacije so bile narisane na pločevinaste pokrovčke, pribite ali nataknjene na drevesa. Stezica se je pognala navzgor po gozdu med robidovjem in ovijalkami, a je bila kljub temu lepo prehodna. Čez slabih 20 minut sva prečkala suhozid, ki je dotlej tekel vzporedno s potjo, in takoj zatem dosegla vrh Vrtovke, imenovane tudi Trešnik (502 m). V tamkajšnji skrinjici je tičal od vlage in plesni uničen zvezek, v katerega se ne da več pisati, se je pa v njem udobno nastanil žužek.

 

Z Vrtovke sva se spuščala po šopasti suhi travi, v kateri so se skrivali kamni različnih oblik in velikosti, zato sva morala ves čas gledati pod noge. Pri kažipotih brez napisov sva sestopila na gozdno cesto in jo po nekaj deset metrih že zapustila desno po širokem traktorskem kolovozu nazaj v gozd, kjer naju je pričakal kamen z markacijo. Kolovoz v resnici ni bil prevozen, saj so čezenj ležala podrta drevesa. Pri enem izmed njih sva zavila levo v breg; tam je sicer bila markacija, puščica na njej pa tako drobcena, da sva jo komaj opazila. Ob vznožju istega drevesa je na skali pisalo F(ajtji) hrib (markacija in puščica nazaj). Spet sva se vzpenjala ter po približno četrt ure dosegla ostanke vojaške postojanke Majsai. Majsai je bil poveljnik avstro-ogrske 46. strojnične stotnije. V prvi svetovni vojni so se Italijani skušali prebiti čez Črne hribe do Trsta. Od septembra 1916 do  septembra 1917 so trajali boji za Pečinko, Cerje in Fajtji hrib. Izkazalo se je, da je ostalin iz prve vojne še več, zato sva se tu zadržala zelo dolgo; obhodila sva ostanke številnih objektov in zlezla v več rovov. V enem je svetilka odkrila skoraj prosojno kobilico z zelo dolgimi tipalkami; tako se živali prilagodijo na življenje v temi (troglobionti). Bila je jamska kobilica iz rodu Troglophilus (hvala za pojasnila dr. Tomu Turku). Postojanka je tik pod vrhom Lešenjaka (ali Lesenjaka, »izbiramo« pa lahko tudi med nadmorskimi višinami 545, 552 in 555 m).

 

 

Iz gozda sva se spustila na daljnovodno preseko, od koder sva videla Renče in v ozadju Julijce. Na drugi strani preseke sva nadaljevala spust po travnatem kolovozu skozi borov gozd in se znova znašla na gozdni cesti. Z nje sva se zelo hitro spet povzpela na gozdno stezo. V četrt ure sva stala že na tretjem vrhu, Stolovcu (563 m). V vrhovih borov je pel veter – ne tako mogočno kot v pohorskih smrekah, a lepo. Okrog kotanj v okolici, najbrž tudi ostankov bunkerjev in jarkov, so cveteli trobentice in glogovi grmi.


 

 

Ko je steza naslednjič prečkala gozdno cesto, sva po zemljevidu in občutku zavila levo nanjo, čeprav oznak ni bilo. Po nekaj minutah sva levo ob cesti zagledala najprej dva kala in prežo, takoj nato pa odcep – stezico v travi – in kažipot Žel. vrata. Cesta se je že vzpenjala, markacij pa še vedno nobenih, zato sva poskusila proti Železnim vratom. Ko se je zdelo, da bova šla kar mimo vrha na desni, sva se pognala naravnost navzgor proti njemu. Prisopihala sva do preže in zagledala cesto, ki je pritekla do sem po drugi strani gozda kot najina stezica. Prestopila sva na cesto in kmalu prišla do odcepa levo z nje; očitno bi se je bila morala držati do sem. Mimo kavern sva dosegla najprej predvrh s kamnitima piramidama, nato pa 25 minut od Stolovca še četrti hrib, Stol (629 m), z vpisno skrinjico in ‒ nekoliko nenavadno ‒ gugalnico. Od tam je šlo nekaj časa po ravnem, pozneje pa sva se začela spuščati in pristala na križišču pri razpelu z ograjenim vrtičkom. Sledila sva kažipotoma za kočo in Trstelj ter po četrt ure stopila na odprt svet, kjer je gospodarila burja. Prišla sva na cilj.

 

 
Okrog oddajnikov in razgledne mize na Trstelju se je motalo kar nekaj planincev, vendar je mrzli piš večino hitro pregnal v zavetje koče pod vrhom. Tudi midva se nisva dolgo mudila z razgledovanjem, pa ne le zaradi vetra, ampak tudi ker v sicer sončnem vremenu razgled ni bil posebno dober. Stjenkova koča (610 m), imenovana po narodnem heroju Antonu Šibelji - Stjenku, je zrasla po drugi svetovni vojni na ruševinah italijanskega vojaškega objekta. Na koči so plošče v spomin na junake I. kraške čete in njih voditelja heroja Stjenka, na komunistična sestanka v letih 1934 in 1937 ter na Ivana Bučerja, sicer Ljubljančana, a tedaj načelnika AO Nova Gorica, ki se je jeseni 1950 smrtno ponesrečil v triglavski severni steni, kjer sta plezala s Tonetom Svetino.

 

Za pot, ki sva si jo izbrala za vrnitev (tokrat ne po vrhovih, ampak pod njimi),  pri koči nisva našla nobenega kažipota. Odpravila sva se po cesti v smer, kamor je kazal napis Renče na skali, na razcepu zavila desno in takoj zapustila cesto. Skalnata steza se je spuščala po borovem gozdu in na naslednjem razpotju ni bilo označeno, kam naprej. K sreči je prišel naproti možak, ki naju je usmeril desno navzdol. Na naslednjem razcepu s kažipoti desno Žel. vrata in Dornberk ter levo Renče sva zavila levo. Po 20 minutah sva prečkala kolovoz in se še naprej spuščala po travnato-kamniti stezi proti dolini. Suhi travniki so bili polni progastih žafranov, niže pa so se jim pridružili še jetrniki. Že sumljivo dolgo ni bilo markacij. Prestopila sva grapico; ob njej so cveteli mali zvončki, progaste žafrane pa so nadomestili pomladanski, tako da je bila visoka suha trava vse prej kot pusta. Kakih 10 minut pod kolovozom sva pristala na gozdni cesti. Slab kažipot nazaj Trstelj in markacija sta nakazovala, da sva hodila po markirani poti, čeprav markacij ni bilo, kam naprej, pa ni bilo označeno.

 

 

Zavila sva levo po cesti; ugibala sva, ali je to je Francoska pot. Srečala sva nekoga, ki je prvič hodil tu, a je dejal, da okolico pozna, in povedal, da ta pot pripelje h kažipotu na ovinku pod lovskim domom. Ker pa sva želela više, k avtu, nama je svetoval: ko prideva do asfaltne ceste, nadaljujva po njej, ne po makadamski. Toda po kakih 20 minutah sva prišla do že znane daljnovodne preseke in ko sva opazila strmo stezico, uhojeno po njej, sva se pognala naravnost proti grebenu; Jani je pričakoval, da bova tako prišla na jutranjo pot. Hudi strmini ni bilo videti konca. Prva misel, da slišim oddaljen hrup težkih motorjev, se je izkazala za zmotno: povzročali so ga stolpi in žice v sozvočju z vetrom. Preseka je bila porasla z žajbljem in trobenticami. Čez skoraj pol ure sva bliže tretjemu daljnovodnemu stebru (s številko 47) kot drugemu (46) dosegla gozdno cesto in se spustila desno po njej. Ko sva prepoznala mesto, kjer sva zjutraj zavila desno na drugi hrib (Lešenjak), se je izkazalo, da sva res na pravi poti, in prav kmalu sva bila pri avtu.

 

 

Odpeljala sva se naprej po asfaltni cesti mimo partizanskega spomenika v Temnici, posvečenega padlim 16. marca 1944, in tam levo proti Lipi, od koder sva ponovno videla Trstelj. Zapeljala sva se še do Železnih vrat (445 m), kjer številni kažipoti vabijo na nove pohode in izlete. Domov sva prinesla obilo dobre volje in načrtov pa tudi pet klopov.