Na Blegoš za spremembo poleti

 

Po kratkih počitnicah v slovaških Visokih Tatrah in švicarskih Alpah je spet napočil čas za hribolazenje z vnukinjama. Na Blegoš (1562 m) že več let hodiva pozimi, za dekleti pa se nama je zdel primernejši v kopnem, zato sva ju peljala gor zadnjo julijsko soboto. Izbrala sva najkrajšo pot s Črnega kala (1103 m). Tamkajšnje parkirišče je bilo zelo zasedeno, zato smo parkirali precej visoko. Zapustili smo ga po gozdni cesti, označeni s kažiptom Blegoš 3 Km, ki je prepovedana za ves promet, a le od 1. aprila do 30. junija, zato je bila zapornica odmaknjena.

Že takoj za prvim ovinkom se je s ceste odcepila strma stezica. Jani je pripomnil, da bo zdaj treba nekoliko poplezati. »Še sreča,« je odvrnila Ajda sumljivo mlačno. Kmalu se je izkazalo, da to ni bil ravno njen dan. Vesna je hitela naprej, da bi dosegla »svetovni rekord«, Ajda pa se je kujala zadaj, postavala in trpela zaradi hude žeje. »Pot je postrani,« se je pritoževala. Česa vsega se ne domisli, kadar se ji ne ljubi hoditi! Šele ko je izvedela, da bomo pili pri prvem bunkerju, ki žal ni take vrste, da bi nam prišel naproti, je za nekaj časa pospešila korak. Srečali smo planinca s kužkom; nelagodje in celo strah, ki ga še vedno povzročajo taka srečanja, je nekoliko omilil podatek, da je psička stara šele štiri mesece: »Je še otroček!« je z olajšanjem ugotovila Vesna.

Po celi uri, katere precejšen del je minil v čakanju na Ajdo, smo vendarle prispeli do bunkerja. Obe sta z velikim navdušenjem splezali nanj, seveda pod dedijevim nadzorom. Noter je prva neustrašno vkorakala Vesna s svetilko, drugi pa previdno za njo. Ni bilo kaj dosti videti, a dekletoma se je očitno zdelo zanimivo.

 

Na neoznačenem razcepu nedaleč nad bunkerjem smo se povzpeli po strmejšem levem kraku in kmalu naleteli na nenavaden spomenik: lepo obdelano kamnito kocko, na katere zgornji ploskvi so poleg križa in napisa K.J. Anno domini MMVI ležali trije kamni, eden z napisom Loški planinci. Pri napisu gorske straže tudi jutri naj bo gora čista se je pot položila in nadaljevali smo vzporedno s pobočjem. Nekaj pozornosti smo namenili turški liliji in hroščku z bleščečimi se spreminjastimi krilci, ki se je pasel na grintavcu.

 

Pol ure nad spomenikom smo stopili iz gozda in zagledali Blegoševo zaobljeno travnato plešo, posejano s smrečicami in bunkerji. V 10 minutah smo stali na vrhu, s katerega je ravno odhajala skupina planincev. Dekleti se ne zanimata posebno za razglede, a v daljavi smo vendarle poiskali domači Lubnik. Krave, ki so se pasle na vršnem travniku, se niso dosti menile za nas, le kak radoveden pogled nam je namenila katera, zato sva bila še toliko bolj presenečena, ko sta se vnukinji bali iti skozi dovolj široko vrzel v čredi, čeprav sva ju držala za roki in čeprav sta videli, da prejšnji skupini, ki je zapustila vrh po isti poti, živali niso storile nič žalega.

 

Vajenima gaziti po snegu nama je bil spust z vrha po zelenem, cvetočem pobočju posebno doživetje, s poskočnima malima planinkama pa sploh. V slabe pol ure smo bili pri Koči na Blegošu. Zdaj imajo že mnoge planinske postojanke igrala, tudi ta. K sreči je imela plezalna sten(ic)a dva kraka, da sta se lahko zagnali vanjo obe, nekaj več težav pa sta imeli z »uvrstitvijo« na gugalnici, kjer je bilo kandidatov več. Kljub temu smo utegnili tudi pokositi in si nekoliko odpočiti, preden smo se vrnili v dolino.

 

Odpravili smo se skozi ograjo za kočo pri kažipotu Kal 1h. Dol je šlo kot blisk, da sva ju komaj lovila in krotila; nekajkrat sta pristali na zadnji plati ali kolenih, a ni bilo ne joka ne stoka, sam smeh. Ko smo pristali na gozdni cesti, sva si nekoliko oddahnila. Nekaj časa sta nosili nahrbtnika na palici, potem sta s palicama »žagali« drevesa, nazadnje pa smo se celo nekoliko umirili, ko je Vesna opozorila na zanimivo spodnjo stran praproti, posuto s čednimi bunčicami ‒ trosovniki. Našli smo tudi »gozdni fižol« ‒ rastline s stroki, ki jih brez cvetov žal nisem prepoznala. Take stvari so za dekleti zanimivejše kot lepo cvetje, ki navdušuje mene.

Kakor navadno je Ajda med vračanjem popolnoma pozabila na vse, kar jo je »oviralo« gor grede, tako da smo bili v uri in četrt vsi prav dobre volje že pri avtu.

Še enkrat na Debelo peč s planine Klek

Na Debeli peči (2014 m) sem bila že dvakrat, pred desetimi leti iz Medvedove konte in pred tremi iz Krme, prvi julijski ponedeljek pa me je Jani peljal še s planine Klek, od koder je šel pred petimi leti sam (podrobnosti, ki jih je zapisal že on, ne bom ponavljala). Tokrat je seveda dodal nekaj sprememb.

 

Gozdna cesta do Strmeca (1520 m), kjer sva parkirala, je bila grozna. Sprehodila sva se čez Klek, najviše ležečo pokljuško planino (1556 m), kjer je skozi vrata ene izmed bajt kukala krava s krivim rogom, njene tovarišice pa so se že razkropile po pašnikih. Osel z velikim zvoncem okrog vratu je bil kar malo smešen in ob kalu sta se pasla konja. Visoko nad planino je tičala lovska koča, videla pa sva tudi Debelo peč.

 

Klek sva zapustila pri macesnu z veliko markacijo in kažipotom Lipanca-D.peč. V gozdu nad planino sva srečala dobrodušnega pastirja z mogočnimi sivimi brki in njegovo nadvse sposobno in poslušno pomočnico prikupno štiriletno psičko Ebi (Abby?). Na planini bosta do malega šmarna. Jezil se je na črne krave, ki da se ne znajo pasti, ampak se kar sprehajajo sem in tja. Čredo z Blejske Dobrave smo skupaj gnali do skale, imenovane Dva dedca (kakor sprta gledata vsak na svojo stran), ki nama jo je možak hotel pokazati, potem pa sva pospešila korak.

 

Markacije so naju vodile gor in dol po gozdu; na vlažnih skalah in travah je drselo. Na jasi s kažipoti in z Debelo pečjo v ozadju, menda imenovani Préval (1688 m), sva zavila desno. Med čedalje strmejšim vzpenjanjem je mojo pozornost pritegnil ušivec, kakršnega še nisem videla. Alenka me je poučila, da je to sicer vretenčasti, ampak (skoraj) albin. Z razcepa, kjer je najina markirana pot (na zemljevidih ni markirana) zavila ostro levo, navzgor pa se je nadaljevala neoznačena steza, sva šla najprej pogledat, kam vodi slednja. Po skalnato-travnati strmini sva se povzpela na ruševnato Sedlo (najvišja točka na desni se imenuje Vrh Sedla, 1861 m), od koder sva spet zagledala svoj cilj. Rob se je prevešal v prepad, spodaj je ležala Stresena dolina, daleč na drugi strani pa sva prepoznala Kepo z glavo v oblaku in Dovško Babo.

Z razcepa pod Sedlom sva nato sledila markacijam. Vodile so naju skozi ruševje in tik preden se je pot strmo spustila pravokotno levo, je zmanjkalo oznak. Vrnila sva se kos poti in našla več zbrisanih rdečih črt (pot so očitno preusmerili), nato pa tudi mesto, kjer sva prezrla puščico desno. Povzpela sva se tja, čez čas pa se je steza res obrnila navzdol in naju pripeljala na najnižjo točko med Klečico in Debelo pečjo tik pred steno. Od tam se je skozi vrzel v obliki črke V v vrtoglavi globini pokazala Krma. 

Čakal naju je še zadnji vzpon do vrha z vpisno skrinjico in žigom. Na njem je označena trigonometrična točka. Ko je bil na Debeli peči Jani sam, se je tam kar trlo planincev, tokrat pa nas je bilo le nekaj. O kakih imenitnih razgledih žal ne morem poročati, le dolina se je kopala v soncu. Do cilja sva hodila dobri dve uri.

 

Dol sva se odpravila po poti na Lipanco. Med Okrogležem na levi in Brdi na desni ter z Lipanskim vrhom in Mrežcami pred seboj (tudi Viševnik in Draška vrhova »v drugi vrsti« sva še videla) sva prikorakala do prvega odcepa levo na Klek. Jani je prejšnjikrat izbral naslednjega, a da ne bi bilo vse enako kot takrat, sva kar zavila levo, čeprav poti ni bilo videti in je bila prva markacija komaj še vredna tega imena. Na naslednjem križišču z napisi in puščicami na skalah je z desne pritekla pot, po kateri je šel Jani zadnjič, in se združila s strmo grampasto stezico, po kateri sva se spustila levo proti Kleku. Prečkala sva kratko melišče, stezica se je poslabšala, tako da sva jo včasih kar izgubila, a naju je vendarle pripeljala na že znano jaso s kažipoti (Preval).

Ko sva se bližala Kleku, sva začela oprezati za odcepom k lovski koči nad planino, ki ga je zjutraj omenil pastir. Dobrih 20 minut od Prevala sva nasproti velikega macesna z markacijo na desni zavila na slabo opazno stezico levo. Kočo sva našla prej kot v 10 minutah, a ne bi znala opisati, kako sva prišla do nje, ker je stezica večkrat popolnoma izginila, ko sva jo spet našla, pa nisva vedela, ali je še ista. Ves čas sva hodila približno v isto smer. Zaradi visokih kopriv pred vrati »prizidka« (lope ali stranišča) in zarjavele ključavnice se je zdelo, da jih že dolgo ni nihče odprl. Toda svoj čas so se s kočo očitno precej potrudili: ima zbiralnik za deževnico, dve sončni celici in strelovod, pogled skozi okno pa razkrije urejeno notranjost. Na zemljevidu piše, da je severovzhodno od tod planina Pekel, zato sva zlezla nad kočo, a nisva nič opravila; razgleda ni bilo, luknjasti teren pa precej »pripraven« za kak zvin ali zlom noge. Razgled na jug, na planino Klek, pa seveda je, saj sva od tam zjutraj videla kočo.

Priti nazaj na markirano pot je bilo še večja umetnost kot priti do koče, toda kar dobro se nama je posrečilo. Ko sva sestopila na planino Klek, sva pastirja in psičko videla visoko v bregu; precej vzdržljiva morata biti, da cele dneve pohajata naokoli. Zdaj je bilo tu sončno, Debela peč pa se je skrivala v oblaku. Na planini so nama povedali, da koča nad njo pripada ne lovcem, ampak TNP. Za vrnitev z Debele peči sva potrebovala dobri dve uri in še slabe pol ure za stranpot h koči.

Še enkrat Dovška vrata brez Stenarja

Dovška vrata med Stenarjem in Bovškim Gamsovcem, po Atlasu Slovenije Dovška vratca, po Miheličevih Julijskih Alpah in Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp pa samo Vrata, imajo ne le tri imena, temveč so poleg doslej običajnih 2180 m dobila v Sidartinem zemljevidu Julijcev iz leta 2008 še novo višino: 2176 m. Na tem prevalu sva bila prvič leta 2005 med potjo na Stenar (takrat tegale dnevnika še ni bilo, je pa še delovala spletna stran zaplana.net, kjer sem pot opisala zelo podrobno) in drugič leta 2009, ko sva bila za Stenar »prekratka«. Tudi tretjič, 24. junija, sva zastavila pri Aljaževem domu v Vratih oziroma na velikem parkirišču kakih pet minut pred njim. Tam so poleg Slovencev parkirali številni tujci: Čehi, Slovaki, Hrvatje, Nemci, Italijani.

 

Od Aljaževega doma (1015 m) sva jo mahnila mimo spomenika padlim partizanom gornikom – velikega plezalnega klina z vponko na balvanu, ki stoji v zatrepu Vrat pod Severno steno Triglava – in mimo odcepa Tominškove poti na Triglav naprej po poti v Luknjo in čez Prag na Triglav. Kmalu se je desno v breg odcepila steza k Pogačnikovemu domu. Skozi Bukovlje z značilno krivimi bukvami in čez zaraščeno poseko sva se povzpela na 1200 m, kjer sva opazila prvi napis, kakršni so naju poslej obveščali, kako visoko sva že. Na 1300 m sva videla škorpijona; vedno znova sem presenečena, kako majcen je ta zloglasni pajkovec. Zapustila sva gozd; med grmovjem in redkimi nizkimi drevesi so cveteli trilistne vetrnice, salomonovi pečati, številne kobulnice, tu in tam kak planinski srobot.

 

Precej na začetku koritaste Sovatne je odcep levo proti Luknji, zatem sva se kar dolgo vzpenjala proti čokatemu stebru, nato pa med njim ter Spodnjim Stenarjem in Turnom pod Stenarjem na desni. Ko sva se po gruščnati potki med šopasto travo dvignila dovolj visoko, sva daleč spodaj zagledala Bivak pod Luknjo. Strma kamnita steza naju je pripeljala med ruševje. Nad 1700 m je v skalah tičalo nekaj klinov. Pogled na Triglav je bil čedalje lepši. Rož ni bilo veliko, nekaj pa le, med njimi meni ljube mračice. Po skalnih stopnicah, poličkah in kratkem žlebu sva priplezala do Skoka, čez katerega sva si pomagala z jeklenico. Prisopihala sva do roba kotanje in zagazila po snegu naravnost proti skali z možicem na vrhu; pod markacijo na njej sva za silo razbrala napis 2000 m. Na vrhu kotanje se ni videlo, ali se pot nadaljuje levo ali naravnost navzgor. Nadaljevala sva levo ob steni in čez čas nama je markacija potrdila odločitev.

 

Končno sva zagledala prve kozoroge – komaj sem jih čakala. Kar nekaj časa sva se zamudila z opazovanjem in fotografiranjem. Eden naju je gledal zvedavo, drugi pozorno, enega je srbela brada, spet drugi se je brezskrbno sončil, posebno ljubka pa sta bila dva, ki sta se prisrčno crkljala.

Od naslednje kotanje in tamkajšnjih ostankov kamnitega objekta je bil lep pogled na Spodnji Stenar. Ko sva dosegla široko polico, sva vedela, da sva že blizu Dovških vrat. Še mimo skalnih plošč z napisi Vrata, Aljažev dom in Trenta in že sva stala pri kažipotih na prevalu, daleč spodaj pa je sameval Pogačnikov dom na robu Kriških podov. Udobno sva se namestila in se lotila malice. Razgledi so bili nekoliko »pomanjkljivi«, ampak Planjo, Razor in še kaj sva videla čisto spodobno, no, pogrešala sem kavke, drugače pa sva se imela prav prijetno. Od doma so prigazili štirje planinci; Madžara sta se menda odločala, ali bi se podala proti Dovškemu Gamsovcu, Slovenca pa sta skupaj z nama glasno razmišljala, da je na poti na Stenar še preveč snega, in smo se odpravili v dolino. Seveda sva kmalu zaostala.

 

Že blizu dna Sovatne sva zavila desno proti Bivaku pod Luknjo. Precej daleč od poti sva videla dva gamsa, vsakega na svoji skali, mogoče mamo in mladiča. Ozka zaraščena stezica se je vila med velikimi skalami; dejansko ni markirana, na zemljevidih pa je. Čez čas se je začela vzpenjati in prišla na plano v nekakšni suhi strugi. Četrt ure od odcepa sva bila pri bivaku (1480 m; na tablici pod imenom piše 1947 – 1998 / AO Mojstrana / PD. Dovje Mojstrana). Stoji na lepem kraju pod Steno. Bil je zaseden, a gostov ni bilo tam, samo njihova (njuna?) prtljaga. Po stopnicah sva zlezla pod streho, kjer sta na dveh od pol ducata ležišč ležali spalni vreči.

 

Od bivaka sva se odpravila na drugo stran, mimo skal z napisi Vrata in Luknja, sprva s puščicama v isto smer, a kmalu sta se smeri seveda ločili. Ta pot ni označena (na zemljevidih je), ko pa je z desne pritekla markirana iz Luknje, sva prestopila nanjo. Z vsemi tistimi skalami, kamni in gruščem je bila zelo naporna, da so se že utrujene noge pogosto spotikale in zvračale. Tam sva srečala mlad par v gumijastih natikačih. Poslušala sva šum Bistrice, precej pod bivakom pa sva jo tudi zagledala, tedaj še globoko spodaj. Ko sva se ji približala, sva prišla do kažipotov k Luknji in na Triglav čez Prag, za naju navzdol pa ni bilo nobenega. V Bistrici sva se z veseljem nekoliko osvežila in si natočila vode. Kmalu po pristanku na gozdni cesti sva zagledala kažipote na razcepu, kjer sva zjutraj zavila proti Pogačnikovemu domu in Kriškim podom. V 20 minutah sva si že lahko privezala duši v Aljaževem domu, ki so ga »zavzeli« Slovaki.

Tokrat se mi je zdelo, da sva »svetovna prvaka v polžji hoji«, in ko sem doma preverila čase, se je izkazalo, da sva se temu »idealu« res precej približala: štiri ure gor in skoraj toliko dol. Vsega skupaj pa skoraj deset prav lepih uric.