Janija mika Hanzova pot na Malo Mojstrovko, ampak meni se zdi prezahtevna, in tako sva se 13. avgusta podala tja po srednji poti: ne po zelo zahtevni Hanzovi ne po najobičajnejši čez Vratca, ampak po neoznačeni čez Nad Šitom glavo (tudi Šitno glavo), narisani na novem zemljevidu vzhodnega dela Julijskih Alp. Parkirala sva na prelazu Vršič, kjer se je trlo pločevine, planincev in – ovc.
S prelaza sva se povzpela po skalnati
stezici med ruševjem in macesni, kamor naju je usmeril kažipot levo Mala Mojstrovka 2h z znakom za zahtevno
pot (po Hanzovi poti se pride desno v poltretji uri). Sprva so naju oznake vodile proti škrbini v Grebencu, imenovani Vratca, a čez dobrih 20 minut, kmalu
potem ko sva stopila na melišče (Plaz), sva v nasprotju z drugimi planinci
zapustila markirano pot in zavila desno na neoznačeno stezo.


Med hojo po območju, ki ima na Sidartinem zemljevidu Julijcev ime Za Šitom, sva se večkrat ustavila in opazovala plezalce v steni nad seboj. Med velikimi skalami je steza za nekaj časa izginila, a k sreči so nama pomagali možici. Pri dolinici med Malo Mojstrovko in Nad Šitom glavo se je pot obrnila desno. Sivino skal so barvito popestrile zvončice in triglavske rože.






Po kratkem počitku sva se lotila
zadnjega vzpona. Plezanja še ni bilo konec, varoval pa ni bilo veliko. Napredovanje
se je upočasnilo in kar nekaj se nas je nabralo, da smo čakali drug drugega. Na
neki skali je bila pritrjena spominska tablica z napisom Ovdje je ostavio svoj mladi život / Stipica Mesić-Ačko / 1955 –
1977 / Zahvalni prijatelji PD Vihor.
Taki opomniki seveda niso prijetni, a se mi zdi, da kar »delujejo«, vsaj nekaj
časa. Vrh (2332 m) sva s precej truda dosegla v 25 minutah.





Čez četrt ure sva pristala v škrbini
Vratca (1983 m). Tam sva naletela še na tri skavte, dva naša in njunega
islandskega tovariša, ki se je menda edini od gostov podal prav na vrh Male
Mojstrovke. Jeklenica na začetku spusta je bila mlahava in en klin je bil
izpuljen. Sledila je obupna drsalnica in po 20 minutah sva se pridričala do
odcepa, kjer sva zjutraj zapustila markirano pot (tudi ta ni ravno zgledno
označena). V 25 minutah sva bila spet na Vršiču.



Kljub pridevniku Mala v imenu najine tokratne gore je bila za naju kar precejšen zalogaj, a se nama je tudi pošteno oddolžila, posebno z razgledi. Pri tem nama je zelo pomagala knjižica panoramskih pogledov Julijske Alpe 360°, ki jo je leta 2011 izdalo Društvo za panoramsko fotografijo.
* Kraljevini SHS
in Italija sta 12. 11. 1920 podpisali Rapalsko pogodbo, ki je Slovencem vzela
obsežno ozemlje. Zaradi nove razmejitve na Malo Mojstrovko ni bilo poti po
slovenskem ozemlju, zato je nastala Hanzova pot. O tem je v Planinskem vestniku 10/28, v razdelku Obzor in društvene vesti, pisalo takole:
»Čim so začeli Italijani na Vršiču našim turistom ovirati prehod preko meje,
nam je postala Mojstrovka nepristopna. Na naši strani je namreč Mojstrovka
kakor odsekana. Zato je Osrednji Odbor sklenil, da nadela zavarovano
turistovsko pot preko njene severne stene. Predvsem je bilo treba proučiti in
pregledati v vseh podrobnostih teren, da se najde, kje je sploh in kod je
najboljši prehod. Vso akcijo je prevzel odbornik dr. Stanko Tominšek; s tem je
dokazano, da so društvu potrebni tudi plezalci. Opetovano je že lani preplezal
steno v več smereh in je dognal, da se da pot izvršiti. Letos pa je koncem
junija določil končno smer; nato se je delo oddalo Ivanu Vrtelju iz Kranjske
Gore, ki je bil pred dobrim letom izvršil tudi pot na Prisojnik.« Ivan Vrtelj (Vertelj)
je med gorniki bolj znan kot Hanza.
Ni komentarjev:
Objavite komentar