Majhna ni, mojstrica pač – Mala Mojstrovka

  

 

Janija mika Hanzova pot na Malo Mojstrovko, ampak meni se zdi prezahtevna, in tako sva se 13. avgusta podala tja po srednji poti: ne po zelo zahtevni Hanzovi ne po najobičajnejši čez Vratca, ampak po neoznačeni čez Nad Šitom glavo (tudi Šitno glavo), narisani na novem zemljevidu vzhodnega dela Julijskih Alp. Parkirala sva na prelazu Vršič, kjer se je trlo pločevine, planincev in – ovc.

 

S prelaza sva se povzpela po skalnati stezici med ruševjem in macesni, kamor naju je usmeril kažipot levo Mala Mojstrovka 2h z znakom za zahtevno pot (po Hanzovi poti se pride desno v poltretji uri). Sprva so naju oznake vodile proti škrbini v Grebencu, imenovani Vratca, a čez dobrih 20 minut, kmalu potem ko sva stopila na melišče (Plaz), sva v nasprotju z drugimi planinci zapustila markirano pot in zavila desno na neoznačeno stezo.

 








Med hojo po območju, ki ima na Sidartinem zemljevidu Julijcev ime Za Šitom, sva se večkrat ustavila in opazovala plezalce v steni nad seboj. Med velikimi skalami je steza za nekaj časa izginila, a k sreči so nama pomagali možici. Pri dolinici med Malo Mojstrovko in Nad Šitom glavo se je pot obrnila desno. Sivino skal so barvito popestrile zvončice in triglavske rože.

Kakih 45 minut po tistem, ko sva zapustila markirano pot, sva stopila na vrh Nad Šitom glave (2087 m), poln kopriv in živalskih iztrebkov, da je pošteno smrdelo. Tam sodobnemu planincu, ki mu je zelo »domača« angleščina, prej pride na misel shit kot der Schutt (grušč, drobir; Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp pravi, da Šita izvira iz nemškega die Schütt) ali schütten (sipati, nasipati). Z Glave se lepo vidijo Zadnja, Srednja, Visoka in Mala Ponca s Slemenovo špico spredaj, bolj zadaj, onstran Zgornjesavske doline z Ratečami in Karavank s Pečjo (Tromejo), Dobrač, čisto blizu Suhi vrh, Visoka peč in Ciprnik. Globoko spodaj sva prepoznala Vratica ter desno nad njimi Prednje in Zadnje Robičje. Videla sva tudi Špik s Kačjim grabnom, Škrlatico in mogočni Prisojnik.

Z Glave sva se spustila mimo mejnega kamna* proti skalam s številnimi možici, kjer sva si očedila gojzarje, ter po krajšem vzponu sestopila na sedelce med Nad Šitom glavo in Malo Mojstrovko nad dolinico, ki sva jo gor grede obhodila po desni. Končno je nehalo smrdeti, vetrc je zanesel v moj nos duh po materinih dušicah in oko so nama razveseljevale tudi redke druge rože. Ko sva se dovolj oddaljila od Nad Šitom glave, je bil pogled nazaj nanjo prav slikovit. Čez pol ure sva pri stičišču najine in Hanzove poti zložila palice. Po ferati so prihajali številni planinci, skoraj vsi v čeladah in večina tudi s samovarovalnimi kompleti, med njimi precej (navezanih) otrok, med katerimi so prevladovale deklice. Po 20 minutah plezanja sva dosegla uravnavo, pravcati »balkon« s še lepšimi razgledi kot z Nad Šitom glave. Kakšen bo šele z vrha! Zdaj je bil cilj tako rekoč na dosegu roke, obenem pa se nama je zdel težko dosegljiv.
 

Po kratkem počitku sva se lotila zadnjega vzpona. Plezanja še ni bilo konec, varoval pa ni bilo veliko. Napredovanje se je upočasnilo in kar nekaj se nas je nabralo, da smo čakali drug drugega. Na neki skali je bila pritrjena spominska tablica z napisom Ovdje je ostavio svoj mladi život / Stipica Mesić-Ačko / 1955 – 1977 / Zahvalni prijatelji PD Vihor. Taki opomniki seveda niso prijetni, a se mi zdi, da kar »delujejo«, vsaj nekaj časa. Vrh (2332 m) sva s precej truda dosegla v 25 minutah.

Cilj je zaznamovan s kupom velikih kamnov, ki bi jim težko rekla piramida, vpisna knjiga pa je na vse mogoče načine uničena. Ampak razgledi! Poleg gora, ki sva jih prepoznala že z Nad Šitom glave in uravnave pod vrhom, sva lahko občudovala sosedo Veliko Mojstrovko prav od blizu, videla sva Jalovec, Kotovo špico in Mangart ter za Prisojnikom celo Triglav, na koncu pa Trentski Pelc (Krn daleč za njim je bil skrit v oblaku), Srebrnjak, Zapotoški vrh (za to malo konico nama je povedala neka planinka) in Bavški Grintavec. Podoba Prisojnikove Ajdovske deklice je bila zelo razločna. Vodnik skupine planincev je razlagal svojim varovancem, da je Hanzova pot podobna tisti na Mangart, le da je slednja bolj izpostavljena. Pohvalil je vse člane skupine, posebno neko deklico, ki se je izkazala s previdnostjo, rahlo pa je okrcal fantiča, ki je bil prehiter in malo preveč drzen.

 

Vrnila sva se po markirani južni poti. Na prvem razcepu je bil desni krak označen, levi pa ne. Nekje sva prebrala, da je leva pot lažja; tudi nama so se zdele lažje skale kot melišče. Srečala sva skavta, ki sta naju prosila za vodo (nisem si mislila, da se lahko skavt poda v hribe brez vode) in vprašala, ali sva naletela na kake Islandce, goste slovenskih skavtov. Čez dobre pol ure sva prišla na tam že dosti lepšo in razločnejšo desno stezo. Ko sva se ozrla, sva videla Travnik ter Zadnjo in Veliko Mojstrovko. Ob poti je cvetelo obilo triglavskih rož in zvončic, tudi zoisovih. Sestopanje po Grebencu je bilo zaradi strmine in grušča naporno; ponekod so nama pomagale stopnice.

Čez četrt ure sva pristala v škrbini Vratca (1983 m). Tam sva naletela še na tri skavte, dva naša in njunega islandskega tovariša, ki se je menda edini od gostov podal prav na vrh Male Mojstrovke. Jeklenica na začetku spusta je bila mlahava in en klin je bil izpuljen. Sledila je obupna drsalnica in po 20 minutah sva se pridričala do odcepa, kjer sva zjutraj zapustila markirano pot (tudi ta ni ravno zgledno označena). V 25 minutah sva bila spet na Vršiču.
 

Kljub pridevniku Mala v imenu najine tokratne gore je bila za naju kar precejšen zalogaj, a se nama je tudi pošteno oddolžila, posebno z razgledi. Pri tem nama je zelo pomagala knjižica panoramskih pogledov Julijske Alpe 360°, ki jo je leta 2011 izdalo Društvo za panoramsko fotografijo.

* Kraljevini SHS in Italija sta 12. 11. 1920 podpisali Rapalsko pogodbo, ki je Slovencem vzela obsežno ozemlje. Zaradi nove razmejitve na Malo Mojstrovko ni bilo poti po slovenskem ozemlju, zato je nastala Hanzova pot. O tem je v Planinskem vestniku 10/28, v razdelku Obzor in društvene vesti, pisalo takole: »Čim so začeli Italijani na Vršiču našim turistom ovirati prehod preko meje, nam je postala Mojstrovka nepristopna. Na naši strani je namreč Mojstrovka kakor odsekana. Zato je Osrednji Odbor sklenil, da nadela zavarovano turistovsko pot preko njene severne stene. Predvsem je bilo treba proučiti in pregledati v vseh podrobnostih teren, da se najde, kje je sploh in kod je najboljši prehod. Vso akcijo je prevzel odbornik dr. Stanko Tominšek; s tem je dokazano, da so društvu potrebni tudi plezalci. Opetovano je že lani preplezal steno v več smereh in je dognal, da se da pot izvršiti. Letos pa je koncem junija določil končno smer; nato se je delo oddalo Ivanu Vrtelju iz Kranjske Gore, ki je bil pred dobrim letom izvršil tudi pot na Prisojnik.« Ivan Vrtelj je med gorniki bolj znan kot Hanza.