18 november, 2016

Na Šmarno goro po Westrovi poti in »odkritje« Westrovega mostu

Tretji septembrski konec tedna sva bila neznansko zaposlena in se nama je izšlo edinole tako, da sva se v nedeljo odpravila na Šmarno goro na kosilo; s tem naj bi zadela dve muhi na en mah. Na Šmarni gori sva dosti manjkrat, kot se najbrž »spodobi« za Ljubljančana, zato je za naju vedno kaj novega, tokrat v Vikrčah parkirišče pred kmetijo Pr' Bačnk. Z njega sva se odpravila proti gostilni Kovač, kjer se začne najina tokratna izbranka, zahtevna Westrova pot.










Bil je precej pust dan in tudi rož ni bilo več kaj prida, skoraj samo še ciklame in rumenkasti luki. Na 470 ali 502 m, odvisno od tega, na kateri kažipot pogledamo, je z desne pritekla zelo zahtevna Pogačnikova pot (plezalna) in dosegla sva krožno Pot svobode (sklenila sva, da naslednje leto končno prehodiva vso; poleg nekaterih markacij je S). Nato se je Westrovi poti ali stezi pridružila še Mazijeva. Poleg nekaterih markacij sva opazila M (Ljubljanska mladinska pot ali samo Mladinska pot), pojavile pa so se tudi rumeno-zelene oznake Gozdne učne poti po šmarnogorski Grmadi in kmalu še njena tabla 5 Ekološka meja na grebenu Grmade. Dve šestinpolletnici sta naju prehiteli in poročali, da triinpolletnica zadaj kar naprej tečnari (»Tista, ki tečnari, ni moja sestrica!«), dojenček pa še ne more hoditi, zato je njuna družba čisto prepočasna zanju. »Adijo, se vidimo zgoraj, pa hitro, če ne, bomo šli že naprej!« To bi morala slišati naša Ajda!
 









Po grebenu sva kmalu dosegla Grmado (676 m) s klopcama in zdelano razgledno tablo. V spominu sem imela tudi vzletišče za zmajarje, a zdaj ga očitno ni več. Kmalu za Grmado sta se pojavili še vezistična markacija in oznaka MM (Janijeva razlaga: za mlajše mladince, kot nalašč za naju), a sva ostala zvesta knafelčkom in nadaljevala po široki stezi, ožja pa je odšla levo. Kmalu (pri klopci) sta se staknili. Do Sedla (573 m), kjer se je najina pot združila s tisto iz Zavrha in Pirnič, ni bilo več daleč.


S Sedla sva zavila na pot mimo sv. Sobote in se tako ognila prometni »glavni cesti«. Do vrha (669 m) je vsega približno 50 minut, sem si zapisala pred leti, tokrat pa sva hodila debelo uro. Nič čudnega, da sta naju deklici posvarili, češ da nama utegnejo uiti naprej. Pa so bili zaradi počasnejših članov »odprave« še tam in ena mi je pomahala: »Mi se pa že poznamo!« Na kosilo je bilo treba čakati zelo dolgo, ker jim je zmanjkalo tako rekoč vsega, tako da je bil tisti načrt o dveh muhah bolj račun brez krčmarja. Ampak žganci, ko sva jih končno dobila, so bili dobri in slaba volja se je polegla. Razgled je bil bolj tako,ampak številnih obiskovalcev to po vsem videzu ni nič motilo.









Okolico so krasile umetnine osnovnošolcev iz Vodic in Šmartna pod Šmarno goro, ki so ustvarjali v letošnji likovni koloniji Kamen na kamen ... Šmarna gora, a kar sva videla midva, je bilo »barva na kamen« ‒ slike na skalah. Ko sva končno prišla na vrsto pri zvončku želja, ki so ga razigrani in tudi objestni otroci skoraj odtrgali, sva se vrnila po isti poti z majčkenima prilagoditvama: z vrha po »glavni cesti«, od klopce pa po desni, ožji stezi z rumeno-zelenimi markacijami.











Zdaj pa še nekaj besed o mojem »kolegu« (bil je namreč slavist kot jaz) Josipu Westru (1874‒1960), po katerem se imenuje opisana pot. Mož je bil predan, sposoben in spoštovan šolnik, ne le slavist, ampak tudi strokovnjak za telesno vzgojo, pisec številnih pedagoških, planinskih in drugih knjig in člankov, za Šmarno goro, na kateri ima »svojo« pot, pa še posebej zaslužen. Pred prvo svetovno vojno je imela Gora obilo obiskovalcev, strma in skalnata Grmada pa tako rekoč nič. Zanjo so se šele po vojni začeli zanimati študentje tedaj ustanovljene ljubljanske univerze, žal pa se je nekaj plezalcev tudi ponesrečilo. Že kmalu po prvi smrtni nesreči je »preizkušeni in vselej skrbno preudarni gorohodec« Wester naslovil na predsednika SPD Frana Tominška pobudo za »alpiniziranje« Grmade. V Planinskem vestniku 1/27 je objavil odprto pismo s pobudo, naj bi na ta »romantični, divji« vrh zgradili tri poti ‒ dve za »zložne turiste« in eno »opremljeno mestoma z napravami, običajnimi na veleplaninskih strminah«, čez Savo pa brv med Mednim in Vikrčami, da bi bila ne le Grmada in z njo Šmarna gora, ampak tudi Ljubljana laže dostopna še s te strani. Bil je prepričan, da bodo to podjetje podprli mnogi, »katerim je prospeh turističnega prometa v Ljubljani pri srcu in v njih prid«. In so ga.
  

Dokler nisva brala o Westru, za ta most nisva vedela. Že naslednji dan sva ga poiskala. Odpeljala sva se v Vikrče in pri hiši 10a dobila prijazno dovoljenje za parkiranje na njihovem dvorišču. Vrnila sva se mimo znakov za kolesarsko in Jakobovo pot do ozkega asfaltnega odcepa, zaprtega za motorna vozila, pri hiši 9 in že od daleč zagledala nosilec »brvi«. Več kot 90 m dolgemu pokritemu mostu z lesenimi mostnicami, visečemu na kablih, ki jih nosita betonska nosilca, težko rečem brv. Projektiral ga je inženir Stanko Dimnik. Pod napisom BRV piše (viseči most – 1933), na nosilcu onkraj Save pa je datum 7. 10. 1934; kaj pomenita različni letnici, (še) nisem ugotovila. Promet čezenj je bil prav živahen; srečala sva veliko sprehajalcev, tekačev in kolesarjev. Na drugi strani sva se sprehodila mimo majhnega postajališča na železniški progi Ljubljana–Jesenice (njega dni so se mnogi »turisti« pripeljali z vlakom in se podali čez brv na Šmarno goro)  do ceste LjubljanaMedvode, ob kateri stoji kapelica. Na drugi strani ceste je gasilski dom. Tod sva se že velikokrat peljala, ne vedoč za to pot čez most v Vikrče in na Šmarno goro. Ko sva se vračala, sva sestopila k Savi in opazovala jatico kormoranov. Bil je prijeten sprehod.

Ni komentarjev: