03 november, 2016

Raj pod Špičkom


Prvo septembrsko soboto je Janija precej mikal Jalovec, ampak ko sva prebrala, da so vse poti nanj zelo zahtevne in je na njih nadvse priporočljiv samovarovalni komplet, se je Jani vdal, jaz pa oddahnila. Gorski reševalci imajo že brez naju več kot dovolj dela, predvsem pa bi rada še dolgo živa in zdrava hribolazila, torej sva sklenila, da bo za naju »dober« cilj tudi Zavetišče pod Špičkom.











Odpeljala sva se na Vršič. Na drugi strani prelaza sva se ustavila na razgledišču Šupca (1381 m) na kraju avstro-ogrske vojaške žičnice iz prve svetovne vojne. Razgled, popisan tudi na razgledni plošči, je bil res lep. Že od tam sva lahko videla Špiček in svetlo piko zavetišče pod njim. Še nekaj serpentin in zapustila sva vršiško cesto; zavila sva v Zadnjo Trento h Koči pri izviru Soče (886 m), kjer sva parkirala.


S parkirišča sva se odpravila po mostu čez mlado Sočo, onkraj katere je bilo konec asfalta. Ob lepo markirani makadamski cesti po dolini potoka s tremi imeni (Suhi potok, Bela in Trenta) je bilo še nekaj prostora za parkiranje. Mimo Kverha in Školčevega vikenda sva prikorakala do razcepa, od koder se levo navzdol pride h Kekčevi domačiji, midva pa sva sledila slepi cesti naravnost navzgor do parkirišča z zapornico na koncu. Ob odcepu na prodišče, zagrajenem s skalami, sva prebrala zdelana kažipota levo (na prodišče) Bavški Grintavec 6h 30', Planina Zapotok 1h 30' in Slapovi 30' ter naprej (mimo zapornice) Zavetišče pod Špičkom 3h 30' in Jalovec 6h, štirijezičen nasvet, naj ne puščamo vrednih predmetov v vozilu (se je tu kaj dogajalo?), na stebričku pa še smerni tablici Zapoden in Bavški Grintavec Zapotoški slapovi s puščicama proti prodišču, onkraj katerega se je dvigal Bavški Grintavec s sosedi. Obšla sva zapornico in vstopila v gozd. Kmalu za mizo in klopjo je cesta zavila ostro levo, naju pa je kažipot usmeril desno k bližnji čedno obnovljeni domačiji Flori (962 m, 25 minut nad izhodiščem). Sledila sva kažipotu Jalovec 5h (z znakom za zahtevno pot) in Zavetišče pod Špičkom 4h. Na čase na nekaterih kažipotih se očitno ni mogoče zanesti.



Vzpenjala sva se po precej strmi zdaj mehki, zdaj kamniti gozdni stezici nad Florijem. Z nje sva videla domačije tudi na drugi strani prodišča, od koder je prihajal enakomeren hrup neke naprave – očitno »ropota« tudi v Zadnji Trenti. Preplezala sva čez pot ležeče debelo deblo, v katero so vsekali stopnico; nisem razumela, kako da ga ni škoda – mar bi ga bili odpeljali in koristno porabili. Mimo dveh klopc sva v dobre pol ure prišla do ostankov objektov (kamnitih temeljev, tudi kosov opeke). Najprej sva pomislila, da je bila tu nekoč planina Trenta, a po nama dostopnih podatkih je to prenizko, saj ni tik pod gozdno mejo (tako Mihelič), pa tudi utro (del planine, na katerem so stavbe) naj bi bilo po članku Eda Kozoroga v PV 7-8/92 na 1381 m, kar je enaka višina, kot jo za to planino navaja Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp. Po Kozorogu je edini ostanek planine Trenta na jasi, kjer se ločita poti proti Špički in lovski koči; tudi Mihelič jo omenja pri tem razpotju. Do tja je bilo še pičle četrt ure slabo označene poti. Na tamkajšnjih kažipotih je pisalo 1397 m. Nisva opazila sledov planine, kar najbrž niti ni čudno, saj so nehali pasti že okoli leta 1918 in po letu 1930 je stan propadel.



Zavila sva levo proti Zavetišču pod Špičkom in gozd je postal zelo skalnat. Od razcepa je bila pot bolje označena in vedno bolj strma. Čez kakih 20 minut sva prispela do jase, ki je bila nekoč planina Rutarska Trenta. Čedalje več je bilo macesnov in nato grmovja, potem pa se je gozd končal in prevladalo je ruševje. Pred nama so se pokazale skalnate gore, med njimi tudi Špiček. Pri naslednjih kažipotih (1679 m) se je levo odcepila pot na Bavški Grintavec, midva pa sva se vzpenjala dalje naravnost navzgor. Na naslednjem razcepu (1768 m) je odšla desno pot proti Vršiču. Dotlej ni bilo veliko rož, zdaj pa so se kar namnožile: osati, različne rumene košarnice, zvončice, poponi, bodeče neže, gorski rman, goli lepeni, sviščevci, podobni avstrijskim, a bolj drobceni, nizki svišči, vednozeleni kamnokreči, kačje dresni; veliko je bilo že posušenih. Ključi so se zgostili in skrajšali. Vzpenjanje po kraškem svetu je bilo tu in tam utrudljivo in je terjalo pazljivost, za oči pa je bila pokrajina zelo zanimiva. Nekaj časa sva stopala po skalah, nato po ostrem grušču pa spet po skalah.

 










Tik pod Špičkom je pot zavila desno, zelo naokrog, in takrat sva izgubila markacije. Ko sva videla više gori z desne priti več planincev, ki so se najbrž vračali z Jalovca, sva se povzpela po gruščnati strmini – dva koraka gor, en korak dol – in dosegla markirano pot. Zavila sva levo po njej ter pod Velikim Ozebnikom in njegovo votlino proti zavetišču. Nekatere skale so krasili napisi nekdanjega oskrbnika Franca Ciuhe - Franceljna, »podpisanega« s strelo (menda je rad pripovedoval, kako ga je nekoč oplazila). Tik pred ciljem je z leve pritekla pot, ki sva jo niže zgrešila. Poldrugo uro nad Rutarsko Trento sva stala pred Zavetiščem pod Špičkom (2064 m).
Zavetišče stoji na robu melišča vzhodno od strumne skalne ostrice. Jeseniški planinci so za svoje potrebe že leta 1950 preuredili nekdanjo italijansko vojaško opazovalnico, leta 1981 pa so zaradi številčnosti obiskovalcev Jalovca premajhno stavbo podrli ter zgradili novo in jo odprli 3. julija 1983 ob 80-letnici organiziranega planinstva v občini Jesenice in 90-letnici ustanovitve SPD. Pozneje so zavetišče še posodabljali in opremljali, nazadnje pa so ga popravili predlani, ko ga je poškodoval snežni plaz. Nisem se pozanimala, ali v zavetišču kuhajo, in sem nama pripravila sendviče. Takim gostom sicer zaračunajo pogrinjek, ampak so nama pogledali skozi prste, čeprav sva kupila samo pijačo.


Od zavetišča se žal ne vidi Jalovec, ker ga zakriva Veliki Ozebnik, a sicer so razgledi imenitni: na Mali Ozebnik, Vrh Zelenic in Veliko Dnino, na Trento, ki jo obkrožajo Prisojnik, Razor, Planja in Pihavec (za njim se vidi Triglav), na Pelce in Vršac. Tokrat sem razglede kar pozabila slikati, tako lepo je bilo.
Vrnila sva se po pravi poti (ne »jalovški«). Po četrt ure spuščanja po peščeni, na gosto vijugasti stezi sva odkrila, kje sva gor grede zgrešila pravo pot – nepojmljivo, saj je bila čisto spodobno označena. Najbrž so naju tako zamotili čudoviti skalni skladi in druge lepote, da sva pozabila paziti na markacije. Pri kažipotih na 1768 m čez pol ure sva zavila levo, proti Vršiču, ker sva hotela iti mimo lovske koče; o poti k njej so poročila različna, celo da je »steza zmeraj malo drugje«. Po ozki grapici sva se spustila v grmičast svet z nekaj osamljenimi posušenimi in skrivenčenimi drevesi. Nato je prevladalo ruševje in za kratek čas prav »zaprlo« stezico. Kakih 20 minut niže naju je pričakal studenček. Spuščala sva se pod visoko navpično steno, tu in tam v kratkih gruščnatih ključih, po katerih je prav lepo drčalo. Pozneje v gozdu je strmina popustila, potka se je zravnala, potem pa sva se začela vzpenjati. Na najvišji točki sva se obrnila levo okrog pobočja in spet je šlo navzdol. Lovske koče ni in ni hotelo biti, zato naju je zaskrbelo, da sva zašla. Markacije so sicer bile, a lahko bi bile vodile kam drugam.



Po 20 minutah sva pristala na razcepu s starima lesenima kažipotoma naprej Mali Kot in Vršič (tako tudi na skali), desno Trenta. Spustila sva se desno. Pot po mračnem senčnem gozdu ni bila posebno razločna in stezic je bilo več, zato sva bila zelo odvisna od redkih in slabih markacij. K sreči so bile vsaj na ključnih točkah nedvoumne oznake in na mestu, kjer se je pot podrla, je bila podprta s tramovi, tako da kljub navidezni zapuščenosti očitno vendarle nekdo skrbi zanjo. Strmina se kar ni unesla. Čez četrt ure sva sestopila na jutranjo pot pri kažipotih na 1397 m, ne da bi bila našla lovsko kočo. Prehitela sva možaka, ki je počasi krevsal v dolino. Čevelj mu je razpadel, zato si ga je povezal z elastičnim povojem – in tako obut je bil na Jalovcu!














Čez slabo uro sva odložila nahrbtnika v avto in si šla ogledat še izvir Soče. Smaragdno jezerce se je skrivnostno svetlikalo iz globine, pod njim je voda padala v desetmetrskem slapu, nato pa je reka začela svojo pot proti morju. Sicer z jeklenico zavarovani dostop je ponekod tako ozek, nekateri obiskovalci pa obuti tako »zanimivo«, da je pravi čudež, da ni več nesreč. Ni bilo videti, da bi bila tablica v spomin na komaj 17-letnega dijaka, ki je zdrsnil v globino, koga vznemirjala. Izvir te naše lepotice je nadvse slikovit, vreden obiska, seveda pa nikakor v sandalcih s petkami.



Lahko rečem, da pohod k Zavetišču pod Špičkom ni zgolj nekakšna tolažba za take, ki nismo kos Jalovcu, ampak je res lepo doživetje.

1 komentar:

Jaka Ortar pravi ...

Mimo dveh klopc sva v dobre pol ure prišla do ostankov objektov (kamnitih temeljev, tudi kosov opeke) . Najprej sva pomislila, da je bila tu nekoč planina Trenta, a po nama dostopnih podatkih je to prenizko, saj ni tik pod gozdno mejo (tako Mihelič), ...

Verjetno so bili to ostanki lovske koče, ki je na TTN10 narisana tik ob poti in kotirana z višino 1259 m.