26 februar, 2017

Pohajanje po Veliki planini



Sobota, 17. decembra, je bila sončna, kot nalašč za izlet v naravo. V Škofji Loki sva naložila vnukinji in odpeljali smo se v Kamniško Bistrico. Nihalko na Veliko planino smo za las zamudili, zato smo se zapeljali še do Doma v Kamniški Bistrici in si ogledali izvir Kamniške Bistrice. Tako smo na mah »pospravili« kar tri z enakim imenom: naselje, dolino in reko. Ostalo je še ravno toliko časa, da sta dekleti splezali v lesene hiške, namenjene otroški igri, Ajda pa se je tudi spustila po kratki ži(čni)ci, delujoči na lastno (se pravi najino) odgovornost.
Nihalka je bila nadvse dobrodošla ne le zaradi tega, ker je za vnukinji pot iz doline na Veliko planino še predolga, ampak tudi ker se zelo radi vozita z žičnico. Kot bi mignil, smo bili na zgornji postaji in vzeli smo pot pod noge, čeprav sta se Ajda in Vesna precej navduševali nad delujočo sedežnico. Cesta nas je vodila mimo kažipotov, vabljivo zaledenelega kala in srednje postaje sedežnice. Ajda se je domislila prav posebne zabave: ves čas je vrtala v naju, kakšne vragolije in neumnosti je počel njun očka, ko je bil še majhen. Ko je pot postala strma, je začela prepevati Kekčevo pesem. Vesna je tokrat presenetljivo večino časa modro molčala, zato pa nič manj pridno hodila. Vzpenjali smo se naravnost proti soncu, da se nam je pošteno bleščalo, in dedi se je za vnukinji prelevil v oblak – hodil je tako, da jima je delal senco.


 








Mimo zgornje postaje sedežnice smo po dobri uri prisopihali pod vrh Gradišča. Tam sta se jadralna padalca pripravljala na polet in počakali smo, da sta se dvignila pod nebo. Nato smo se povzpeli na najvišjo točko Velike planine (1666 m), ki ima poleg imena Gradišče še manj znano Njivice. Tam sta klopca in vpisna skrinjica. Midva sva uživala v čudovitih razgledih (Grintovci so bili kot na razstavi: Grintovec, Štruca, Skuta, Turska gora, Brana in Planjava s Kamniškim sedlom, prav tako Ojstrica, čeprav po Fickovih besedah »s svoje krotke strani«; pogled na Rogatec in Lepenatko ni nič zaostajal), dekleti pa v zviranju po klopci in najbrž tudi v pohvalah nekaterih planincev, da sta dosegli vrh.
 







  


Gradišče smo zapustili po drugi strani. Napotili smo se proti naslednjemu vršiču, a se nismo povzpeli nanj, temveč smo ga obhodili po levi. Smer sta nam kazala kapela Marije Snežne in poledeneli kal v daljavi. Mimo kažipotov pri pastirskem stanu Gradišekovih čez slabe četrt ure smo stopili med značilne velikoplaninske bajte. Ajda je brž vrgla oko na veliko skalo in kar po drogu s kažipotom splezala nanjo, Vesni pa je pomagal dedi. Po kakih 5 minutah smo mimo naslednjih kažipotov že prispeli do kapele in velikega kala pod njo. Na njem se je drsala štiričlanska družina in ko smo videli očka, kako brezskrbno vijuga na drsalkah, je bilo jasno, da smeta na led tudi naši dekleti. Pridrsal je do vsakega izmed nas in nam prijazno ponudil piškote. Kljub imenitnemu drsališču se je bilo treba posloviti, saj je bila pred nami še kar dolga pot in seveda nismo smeli zamuditi nihalke.


 










Odpravili smo se v smer, kamor je kazal kažipot z napisoma Preskarjeva bajta in Pastirski muzej. Po naslednjem, manjšem zamrznjenem kalu se je bolj sprehajal kot drsal mlad par, mimo sta se pripeljala gorska kolesarja in pred nami se je proti bajtam vzpenjal še en pohodnik. Tudi sicer smo jih srečali precej. Preskarjeva bajta, v kateri domuje pastirski muzej, je bila zaprta. Po travnatem pobočju smo se povzpeli do ceste. Mimo odcepa k jami Vetrnici (ponekod piše Veternica) in Petrovega kota, kjer je Rekreacijsko društvo Rigelj postavilo mizo in klopi (pokojni Peter Dolinšek je bil častni član društva), smo v dobre pol ure ravno prav lačni prikorakali do Zelenega roba.


Po slastnih štrukljih in drugih dobrotah smo ugotovili, da naslednje nihalke ne bomo ujeli, zato smo se vrnili kos poti do odcepa k jami Vetrnici in poiskali vhod k njej. Odkrila ga je Ajda in je vztrajala pred njim, dokler se nismo vsi zbrali, potem pa nas je vodila do prve jame. Naprej v drugo, kamor vodijo strme stopnice, se nismo spustili, ker so bile poledenela, zato sva jima obljubila, da ju odpeljeva tja spet poleti, ko spust v jamo ne bo tako nevaren; takrat bo tudi več časa za raziskovanje. Neradi sta se obrnili, a misel na pešačenje v dolino, če bi zamudili nihalko, ju je vendarle omehčala. Po 40 minutah smo bili na postaji in se zadovoljni odpeljali v dolino.


2 komentarja:

Andrej Cvar pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
Nadja pravi ...

Velika planina je naravnost čudovita. Mi smo šli peš (bingljanje v zraku mi ni ravno všeč), na žalost ne vem po kateri poti, ker smo "zamočili" že pri izhodišču in po čudežu bili na vrhu kot bi trenil :)