Na »pravem« Vršiču

Vršič, najvišji slovenski cestni prelaz na gorskem prevalu, visokem 1611 m, je precej bolj znan kot bližnja gora soimenjakinja (1737 m), čeprav ji to ime brez dvoma bolj pritiče. Ker je bilo 21. januarja še vedno preveč snega za kake (za naju) večje podvige, sva si jo izbrala za cilj. Že spet sva parkirala pri mostu čez Veliko Pišnico. Nasproti vile Šumice sva se po stopnicah povzpela na travnik, kamor je kazal kažipot Vršič. Onkraj zemljišča, kjer je nekdaj stal hotel Erika, naju je smerna tablica za pohodniško pot 7 napotila na Vršiško cesto. Po naslednji tablici pod njo sva sklepala, da pot 7 teče tam po travniku, vendar ni bila zgažena, zato sva ostala kar na cesti. Parkirišča ob njej so bila lepo očiščena, tudi tisto, s katerega sva se konec decembra podala na Visoki Mavrinc. Po kake pol ure je sedmica pritekla na cesto, a tudi ko jo je zapustila naslednjič, se ji nisva dala zapeljati v zasneženi labirint, kjer nisva videla niti ene markacije.

Prvo pojasnilo, zakaj se Vršiška cesta imenuje tudi Ruska, je bil leseni Ruski križ, ki so ga v spomin na žrtve gradnje te ceste postavili avstrijski oficirji. Na pločevinasti tablici piše: Al ' na sever, al ' na jug, vsaka cesta vodi k cilju. Al ' v boju, al ' v miru, o tem odloča božja volja. Kdo je poslovenil te verze avstrijskega pesnika Petra Roseggerja (1843‒1918), ki je bil celo predlagan za Nobelovo nagrado, nisem ugotovila. Malo nad križem, tik pod tretjo serpentino, sva šla mimo odcepa proti Krnici. Od četrte sva ugledala vrsto Julijcev, na Škrlatici tudi križ. Kmalu za Mihovim domom (1085 m), pod šesto serpentino, je pot 7 spet pritekla na cesto. Nekdo je po njej naredil celo nekaj gazi, a se je hitro obrnil.

Za šesto serpentino sva končno zavila na markirano stezo. Tik pod osmo sva se vrnila na cesto in po njej debelo uro od izhodišča prišla do naslednjega spomenika ruskim žrtvam, Ruske kapelice (1130 m). Nad njo sva se povzpela na markirano gozdno pot. Pri počitniški hišici sva znova dosegla cesto. Prečkala sva jo in se dalje vzpenjala mimo odcepa desno, kjer sva se zadnjič vrnila z Visokega Mavrinca. Po mostičku sva prečkala potoček; na klopci na drugi strani je pisalo Čez kamot ga ni. O, bi se našlo kaj! Brez gazi predhodnikov bi bila pot le težko izsledila, saj je bilo markacij zelo malo ali pa so bile skrite pod snegom (na drevesih jih ni bilo). Še nekajkrat sva prestopila vodo in prispela na razcep; levi krak je vodil k Tonkini koči, midva pa sva nadaljevala po desnem.

Nedaleč za razcepom sva končno stopila na sonce. Bil je prelep dan, snega pa čedalje več. Prisojnikovo okno sva komaj razločila, tako se nama je bleščalo. Na desni sva videla Prednje in Zadnje Robičje, če sva se ozrla, pa gore od Špika do Škrlatice in še kaj. Ko sva zaradi obilice snega s težavo rinila na cesto, sta se nama od zgoraj hehetala dva planinca: »A sva vama dobr gaz naredva?« Znašla sva se na ovinku, kjer sta bila ob parkirišču prazen drog in stebriček z opozorili, česa ne smemo početi v TNP. To je bilo tisto parkirišče z »razstavo« možicev (oznake sedemnajste serpentine ni bilo več na drogu), kjer sva se ustavila med vračanjem s Slemenove špice.

Ker ni bilo nobenega znamenja, kam naprej, niti gazi, sva nadaljevala po cesti. Na naslednjih ovinkih so bili drogovi prav tako brez tablic. Mimo table za vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne sva slabo poldrugo uro od Ruske kapelice prikorakala do Erjavčeve koče (1525 m). Po okusnem kosilu sva poklepetala z oskrbnico. Pri kuhi skoraj ne uporabljajo moke, ker je čedalje več gostov s celiakijo; za take imajo tudi nadomestke za kruh. »Zatožila« je moža, da vse skuha on, čeprav je sicer avtomehanik. Ko sva ga pohvalila, mu je bilo kar malo nerodno. Izvedela sva tudi, da so obcestne table pobrali z drogov zaradi pluženja.

Četrt ure nad kočo sva na prevalu Vršič pri kažipotu 7 Kranjska Gora 12 km 3h 30min zavila levo navzgor na ožjo asfaltno cesto. Nekje na poti mimo zaprtega Tičarjevega doma (1620 m), kjer je tudi točka 45 Slovenske geološke poti, kažipota za Poštarski dom na Vršiču z obvestilom v štirih jezikih, da je zaprt, in spuščene zapornice se je prelevila v gozdno cesto (kje natanko, se pod snegom ni videlo). Čeprav ni bila posebno strma in nama je pomagala tudi gaz, sva z »drsalnim korakom« napredovala le počasi.

 

Po 20 minutah sva pri kažipotih zapustila cesto in zavila levo proti bunkerju. Od naslednjih kažipotov je bil lep pogled na Prisojnik, videla sva tudi Ajdovsko deklico. Pot se je začela obračati proti levi. Spodaj je bilo videti Suho Pišnico, nad njo pa so se dvigali julijski vršaci. Pokazala sta se tudi Visoki Mavrinc in Kumlehova glava. Šele ko se je levi ovinek iztekal, sva zagledala »pravi« Vršič. V 10 minutah sva bila pri Poštarskem domu (1688 m). Poleg njega stoji vremenska postaja. Zlezla sva na bližnje razgledišče. Pri domu naju je pričakal sploh prvi kažipot za najin cilj. Najprej sva se vzpenjala skozi rušje, nato pa po travnatem pobočju, kjer je bil sneg že precej spihan. Do vrha je bilo le še 10 minut.

 

Vršič gor ali dol ‒ razgledov, ki jih ponuja, se ne bi sramoval še tako velik vrh: na Špik, Martuljški Ponci, Škrlatico, Prisojnik z Ajdovsko deklico, greben Špičja, Trentski Pelc, Bavški Grintavec, Malo Mojstrovko, greben Robičja. Kar precej so naju zamotili in medtem ko sem se ubadala s polno in poškodovano vpisno knjižico, je Jani nenadoma ugotovil, da je pravzaprav že pozno in se bo treba podvizati v dolino.

Vrnila sva se po poti vzpona. Ko sva sestopila na cesto pri počitniški hišici, se je dan začel poslavljati. Prišel je čas, ko sonce reče hribom lahko noč, kakor sta imela navado reči Heidi in njen dedek. Škrlatica je pri tem tako zardela, da je postala čisto zares škrlatna! Še v mraku so bili parkirišča in bankine polni avtov – le kje so bili vsi ti ljudje, da nisva skoraj nikogar srečala? Res sva pohitela: pri avtu sva bila v dveh urah in četrt (gor sva hodila skoraj tri in pol).