Najina patagonska znanstva se še
kar držijo. Aprila sva se udeležila Rusovega pohoda na Medvednico (Sljeme), ki
ga je organiziral del hrvaških patagoncev,
po potepanju z Brankom
pa sva se spet srečala z nekaj člani naše »odprave«. Damir je 11. junija pripeljal v
Slovenijo veliko skupino hrvaških planincev. Ko smo izvedeli za njihov program,
smo jih nekateri sklenili presenetiti.
S Heleno in Janezom izpod Blegoša
smo se sešli na Volovljeku in se skupaj odpeljali na planino Ravne. Parkirali
smo na obračališču pod Smrekovcem, saj če bi bil Damir spodaj na planini prepoznal
najin avto, presenečenje ne bi bilo popolno. Na sedelcu čez slabih 10 minut smo
zavili desno po nama že znani poti na Polšakovo planino. V 35 minutah smo bili na
njej. Heleni in Janezu sva že od tam lahko pokazala naš prvi cilj. Med klepetom
in razgledovanjem smo čakali Hrvate. Ti so se že prej dogovorili z Nado in
Mojco, da sta se jim pridružili v Lučah; to je bila naša »peta kolona«, ki nas
je obveščala, kako napredujejo. Kar precej časa je trajalo, da so se pojavili
prvi. Nekateri so se čudili, ko so zgoraj na razgledišču zagledali planinko,
oblečeno v njihovo majico. To sem bila jaz; nosila sem majico z znakom Rusovega
pohoda, ki so mi jo podarili na Medvednici.
Končno se je prikazal Damir z
drugo skupino. To je bilo pozdravljanja in smeha! Vseh 27 Hrvatov je bilo natanko
seznanjenih, kdo smo patagonci, saj
jim je Damir v Zagrebu pripravil obsežno predavanje, pospremljeno s
fotografijami, in sploh menda vsakomur rad pripoveduje o našem potovanju. Prva
skupina Hrvatov je kar nadaljevala pot (hitrejši so imeli svojega vodnika),
potem pa smo se proti Križevniku podali še mi. Mimo studenca Na lužah, možica
na razcepu, kjer smo nadaljevali desno, in uravnave z razgledom na skalni
predvrh Križevnika (tudi tam smo zavili desno) smo po slabi uri vzpona dosegli prvi cilj.
V navdušenju nad razgledi nama je eden izmed Hrvatov zaupal, da je prvič tako
visoko (1909 m). Izkazalo se je, da na vrhu nismo vsi; hitrejša skupina je na
uravnavi zavila levo, torej kar proti Velikemu vrhu, in tako izpustila
Križevnik. Preden smo ga zapustili še mi, sva z Janijem razdelila potico. Vsi
so jo pohvalili, tudi tisti, ki so jo najprej odklonili, a so si potem, ko so
videli navdušene jedce, premislili. Ne, nisem je spekla jaz, prinesla sva jo iz
ljubljanske Zvezde.
Med spuščanjem z vrha smo srečali
dva člana hitrejše skupine. Ko so spoznali, da so zavili v napačno smer, nista
hotela biti prikrajšana za Križevnik, zato sta se vrnila. Prišla sta po stezici,
ki je midva še nisva poznala; tako se nam ni bilo treba spustiti nazaj na
uravnavo, ampak smo že više zavili desno in stezica se je hitro priključila
poti proti Velikemu vrhu. Tod sva že hodila, ko sva bila na vrhu Poljskih devic.
Tokrat so nas poleg razgledov navduševale tudi pisane preproge, stkane iz dvocvetnih
vijolic, marjetic, clusijevih sviščev, alpskih veles, navadnih slečnikov,
brezstebelnih lepnic, pirenejskih kamnokrasov, skorjastih kamnokrečev, wulfenovih
jegličev, navadnih alpskih zvončkov ..., da je bilo kar laže premagovati
vročino in strmino. Pot je vijugala pod Poljskimi devicami in ko smo je
prehodili že lep kos, smo se ozrli; pogled na Device, Križevnik in Raduho v
ozadju je bil res slikovit.
Nenadoma sem zaslišala znan glas.
Sonja! Nasproti sta nam prišla Sonja in Marko iz Kotelj s sinom. Dogovarjali
smo se, da se nam bodo pridružili, a nisva natanko vedela, kje in kdaj. Na pohodu
so bili že drugi dan: začeli so v Logarski dolini, bili na Okrešlju,
nadaljevali čez Kamniško sedlo in Planjavo na Ojstrico, prespali na Korošici in
nam prišlo naproti. Za starše smo že vedeli, da sta odlična hodca, ampak komaj trinajstletni
Gal je res fant od fare! S prvo skupino je kar odbrzel naprej proti Velikemu vrhu,
mi pa smo počakali drugo. Korošca sta se skrila za veliko skalo (Sonja si je še
na hitro nataknila majico z Medvednice) in ko je do nas prisopihal Damir, sta
skočila izza nje. Kakšno presenečenje! Patagonci
smo se kar množili. Zdaj je vajeti prevzela Sonja. Namesto da bi jo bila proti cilju ubrala
skozi ruševje na spodnjo, z možici označeno pot, nas je gnala naravnost navkreber
po krušljivem brezpotju, da me je bilo kar strah 
in sem zavidala kavkam, ki so lahkotno jadrale nad našimi težavami. Hrvatje so to »novo smer«
poimenovali Sonjina vukojebina (eden
izmed »spodobnejših« prevodov iz Razvezanega jezika:
»odročen in težko dostopen manjši kraj, vas, zaselek ali območje«). Hm. Pripeljala
nas je na rob med Veliko Zelenico in Velikim vrhom. Nisem vajena hoditi v večji
družbi; ko sva sama, natančneje opazujem okolico, si več zapomnim ali vsaj
zapišem. V skupini pa mi marsikaj uide, ker klepetam in se oziram na druge, zato
je tale »opis« poti precej skop in tudi ne vem, kako dolgo smo hodili od
Križevnika do tja, najbrž kako poldrugo uro (to je zelo približna ocena, tudi
ker smo se vmes večkrat ustavili).
Najprej smo se sprehodili desno,
na Veliko Zelenico (2114 m) ‒ skoraj po ravnem, po travi, pasli zijala,
opazovali metulje in rože in se veselili lepega dne. Čakal nas je le še
nekajminuten vzponček na drugo, levo stran, na Veliki vrh (2110 m). Čeprav je
nižji od Velike Zelenice, se mi je zdel ‒ morda tudi zaradi kamnite piramide na
vrhu ‒ bolj »zaresna« gora kot planotasta, s prikupnimi šopki rušja ozaljšana soseda,
čeprav je višja. Odpočili smo si in si privezali dušo, Damir pa je imel celo zdaj
dosti dela, saj je bilo treba nekatere člane njegove skupine krstiti. Seveda
smo se patagonci ovekovečili tudi na
skupinski fotografiji (objavljam Željkovo, hvala). Dorica je razvila hrvaško
zastavo in Željko je patetično izjavil: »Tudi tukaj je Hrvaška.« Prav kakor je
v Patagoniji, ko je Janez razvil slovensko zastavo, dejal: »Tudi tukaj je
Slovenija.« Večkrat kaj pove prav lepo slovensko, na Sljemenu pa je po naše
celo prepeval (ni čudno, saj je bilo tam skoraj več slovenskih planincev kot
hrvaških).
Kljub prijetni družbi in dobri
volji se je bilo nazadnje vendarle treba vrniti v dolino. Ubrali smo običajno
markirano pot (dotlej smo ves dan hodili po neoznačenih) mimo Lučke koče, ki je ni.
Do nje smo hodili uro in 20 minut. Kmalu nato je večina zavila desno za markacijami
proti Ravnam, kjer so jih čakali kombiji, le mi, ki smo parkirali na
obračališču, smo morali še pod Smrekovec. Pri stanu na planini smo se zbrali ob
pijači (hvala Damirju za fotografijo), v ožjem krogu seveda (že spet!) obujali
spomine na Patagonijo in si obljubili, da se še kdaj srečamo.
