Križevnik, Velika Zelenica in Veliki vrh »po patagonsko«

Najina patagonska znanstva se še kar držijo. Aprila sva se udeležila Rusovega pohoda na Medvednico (Sljeme), ki ga je organiziral del hrvaških patagoncev, po potepanju z Brankom pa sva se spet srečala z nekaj člani naše »odprave«. Damir je 11. junija pripeljal v Slovenijo veliko skupino hrvaških planincev. Ko smo izvedeli za njihov program, smo jih nekateri sklenili presenetiti.

S Heleno in Janezom izpod Blegoša smo se sešli na Volovljeku in se skupaj odpeljali na planino Ravne. Parkirali smo na obračališču pod Smrekovcem, saj če bi bil Damir spodaj na planini prepoznal najin avto, presenečenje ne bi bilo popolno. Na sedelcu čez slabih 10 minut smo zavili desno po nama že znani poti na Polšakovo planino. V 35 minutah smo bili na njej. Heleni in Janezu sva že od tam lahko pokazala naš prvi cilj. Med klepetom in razgledovanjem smo čakali Hrvate. Ti so se že prej dogovorili z Nado in Mojco, da sta se jim pridružili v Lučah; to je bila naša »peta kolona«, ki nas je obveščala, kako napredujejo. Kar precej časa je trajalo, da so se pojavili prvi. Nekateri so se čudili, ko so zgoraj na razgledišču zagledali planinko, oblečeno v njihovo majico. To sem bila jaz; nosila sem majico z znakom Rusovega pohoda, ki so mi jo podarili na Medvednici.

Končno se je prikazal Damir z drugo skupino. To je bilo pozdravljanja in smeha! Vseh 27 Hrvatov je bilo natanko seznanjenih, kdo smo patagonci, saj jim je Damir v Zagrebu pripravil obsežno predavanje, pospremljeno s fotografijami, in sploh menda vsakomur rad pripoveduje o našem potovanju. Prva skupina Hrvatov je kar nadaljevala pot (hitrejši so imeli svojega vodnika), potem pa smo se proti Križevniku podali še mi. Mimo studenca Na lužah, možica na razcepu, kjer smo nadaljevali desno, in uravnave z razgledom na skalni predvrh Križevnika (tudi tam smo zavili desno) smo po slabi uri vzpona dosegli prvi cilj. V navdušenju nad razgledi nama je eden izmed Hrvatov zaupal, da je prvič tako visoko (1909 m). Izkazalo se je, da na vrhu nismo vsi; hitrejša skupina je na uravnavi zavila levo, torej kar proti Velikemu vrhu, in tako izpustila Križevnik. Preden smo ga zapustili še mi, sva z Janijem razdelila potico. Vsi so jo pohvalili, tudi tisti, ki so jo najprej odklonili, a so si potem, ko so videli navdušene jedce, premislili. Ne, nisem je spekla jaz, prinesla sva jo iz ljubljanske Zvezde.

  

 
  
 

Med spuščanjem z vrha smo srečali dva člana hitrejše skupine. Ko so spoznali, da so zavili v napačno smer, nista hotela biti prikrajšana za Križevnik, zato sta se vrnila. Prišla sta po stezici, ki je midva še nisva poznala; tako se nam ni bilo treba spustiti nazaj na uravnavo, ampak smo že više zavili desno in stezica se je hitro priključila poti proti Velikemu vrhu. Tod sva že hodila, ko sva bila na vrhu Poljskih devic. Tokrat so nas poleg razgledov navduševale tudi pisane preproge, stkane iz dvocvetnih vijolic, marjetic, clusijevih sviščev, alpskih veles, navadnih slečnikov, brezstebelnih lepnic, pirenejskih kamnokrasov, skorjastih kamnokrečev, wulfenovih jegličev, navadnih alpskih zvončkov ..., da je bilo kar laže premagovati vročino in strmino. Pot je vijugala pod Poljskimi devicami in ko smo je prehodili že lep kos, smo se ozrli; pogled na Device, Križevnik in Raduho v ozadju je bil res slikovit.

Nenadoma sem zaslišala znan glas. Sonja! Nasproti sta nam prišla Sonja in Marko iz Kotelj s sinom. Dogovarjali smo se, da se nam bodo pridružili, a nisva natanko vedela, kje in kdaj. Na pohodu so bili že drugi dan: začeli so v Logarski dolini, bili na Okrešlju, nadaljevali čez Kamniško sedlo in Planjavo na Ojstrico, prespali na Korošici in nam prišlo naproti. Za starše smo že vedeli, da sta odlična hodca, ampak komaj trinajstletni Gal je res fant od fare! S prvo skupino je kar odbrzel naprej proti Velikemu vrhu, mi pa smo počakali drugo. Korošca sta se skrila za veliko skalo (Sonja si je še na hitro nataknila majico z Medvednice) in ko je do nas prisopihal Damir, sta skočila izza nje. Kakšno presenečenje! Patagonci smo se kar množili. Zdaj je vajeti prevzela Sonja. Namesto da bi jo bila proti cilju ubrala skozi ruševje na spodnjo, z možici označeno pot, nas je gnala naravnost navkreber po krušljivem brezpotju, da me je bilo kar strah in sem zavidala kavkam, ki so lahkotno jadrale nad našimi težavami. Hrvatje so to »novo smer« poimenovali Sonjina vukojebina (eden izmed »spodobnejših« prevodov iz Razvezanega jezika: »odročen in težko dostopen manjši kraj, vas, zaselek ali območje«). Hm. Pripeljala nas je na rob med Veliko Zelenico in Velikim vrhom. Nisem vajena hoditi v večji družbi; ko sva sama, natančneje opazujem okolico, si več zapomnim ali vsaj zapišem. V skupini pa mi marsikaj uide, ker klepetam in se oziram na druge, zato je tale »opis« poti precej skop in tudi ne vem, kako dolgo smo hodili od Križevnika do tja, najbrž kako poldrugo uro (to je zelo približna ocena, tudi ker smo se vmes večkrat ustavili).

Najprej smo se sprehodili desno, na Veliko Zelenico (2114 m) ‒ skoraj po ravnem, po travi, pasli zijala, opazovali metulje in rože in se veselili lepega dne. Čakal nas je le še nekajminuten vzponček na drugo, levo stran, na Veliki vrh (2110 m). Čeprav je nižji od Velike Zelenice, se mi je zdel ‒ morda tudi zaradi kamnite piramide na vrhu ‒ bolj »zaresna« gora kot planotasta, s prikupnimi šopki rušja ozaljšana soseda, čeprav je višja. Odpočili smo si in si privezali dušo, Damir pa je imel celo zdaj dosti dela, saj je bilo treba nekatere člane njegove skupine krstiti. Seveda smo se patagonci ovekovečili tudi na skupinski fotografiji (objavljam Željkovo, hvala). Dorica je razvila hrvaško zastavo in Željko je patetično izjavil: »Tudi tukaj je Hrvaška.« Prav kakor je v Patagoniji, ko je Janez razvil slovensko zastavo, dejal: »Tudi tukaj je Slovenija.« Večkrat kaj pove prav lepo slovensko, na Sljemenu pa je po naše celo prepeval (ni čudno, saj je bilo tam skoraj več slovenskih planincev kot hrvaških).

 

Kljub prijetni družbi in dobri volji se je bilo nazadnje vendarle treba vrniti v dolino. Ubrali smo običajno markirano pot (dotlej smo ves dan hodili po neoznačenih) mimo Lučke koče, ki je ni. Do nje smo hodili uro in 20 minut. Kmalu nato je večina zavila desno za markacijami proti Ravnam, kjer so jih čakali kombiji, le mi, ki smo parkirali na obračališču, smo morali še pod Smrekovec. Pri stanu na planini smo se zbrali ob pijači (hvala Damirju za fotografijo), v ožjem krogu seveda (že spet!) obujali spomine na Patagonijo in si obljubili, da se še kdaj srečamo.