Pohod 15. oktobra je bil v več pogledih tako
poseben, da sem mu dovolila preskočiti čakalno vrsto. Prva posebnost je bila,
da sva se pridružila vodeni skupini ljubljanske Matice*, saj sva po vsem
prebranem domnevala, da poti na Slemenovo špico
skozi Malo Pišnico ne bova našla sama, in še manj verjetno se nama je zdelo, da
bi odkrila najstarejši macesen v Sloveniji. Zbrali smo se ob Jasni (830 m) pri
Kranjski Gori. To je dvojno umetno jezero ob sotočju Velike in Male Pišnice, od
tam pa teče Pišnica, ki se izlije v Savo Dolinko. Tri avtomobile so vozniki
odpeljali na parkirišče pri Ruski kapelici in se s četrtim vrnili k Jasni.
Medtem smo se preostali nekoliko seznanili. Bilo nas je enajst, a le midva
novinca; drugi so se z vodnico Matejo Vertelj poznali že od prej. Čeprav smo
se odpravljali na neoznačeno pot po dokaj prvobitni naravi (se pa najdejo, ki temu zaščitenemu območju znotraj Triglavskega narodnega parka (TNP) rečejo »neatraktiven teren«!),
je Mateja napovedala, da bo naš pohod »bolj na izi«. 
Na koncu parkirišča smo pri
rumenih pohodniških kažipotih za Krnico in Kranjsko Goro 8 in 21, modrem kolesarskem
za Krnico in Vršič 5 in 7 ter rdečem planinskem za Vitranc (Mojčin dom) in Cipernik
sledili slednjemu mimo zapornice, po robu gozda, čez betonsko pregrado in spet v gozd. Koreninasta steza se je spustila mimo kažipota desno Mojčin dom 2h, Vitranc 2h 20min, Ciprnik 3h
proti strugi. Sestopili smo vanjo. Zaradi fotografiranja sem takoj zaostala. Kaj bi šele bilo, če ne bi bili hodili na izi! Ozek pramen Male Pišnice smo prestopili po majavi brvi. Širina
prodišča je pričala, da si reka večkrat »premisli«, kje bo tekla. Včasih
smo stopali tik ob vodi, včasih tudi po kamnih prestopili
reko ali malo poplezali. 
Po 20 minutah smo nasproti Škrbinjka zapustili
strugo Male Pišnice, še vedno pa smo ostali v dolini enakega imena. Zavili smo
desno na peščeno stezo. Pesek je bil zjutraj še vlažen, zato k sreči ni preveč
drselo. Ko smo bili že precej visoko v pobočju, so nekateri na drugi strani
doline opazili tri gamse, jaz pa nekoliko z zamudo le še dva. Nobeden ni bil
bel, o kakršnem mi je pripovedoval Franci Savenc, da ga je v tej dolini videl
pred 30 leti. Više gori je bil pesek čisto suh, tako da sem imela v tisti strmini kar
nekaj težav, saj me je po sipki podlagi nenehno odnašalo navzdol. »Stopnice«
niso bile prida trdne, zato sem se oprijemala vej, korenin in redkih trdnih
skal.
Četrturnemu spodrsavanju in grizenju kolen je
sledila prijetna, čeprav strma gozdna steza. Kmalu po tistem, ko se je strmina
unesla, je z desne pritekla pot, po kateri so nekoč hodili od Jasne, zdaj pa je
deloma podrta in nevarna, na kar opozarja tabla TNP (občina
Kranjska Gora jo je hotela brez dovoljenja popraviti in je prišla navzkriž 
s
TNP). Po gozdu je ležalo kar nekaj podrtega drevja, ampak steza je bila
prehodna. Prečkali smo grapo, po kateri je tekla voda, in potem še nekaj suhih.
Vse so se spuščale proti Mali Pišnici, ki smo jo slišali pod seboj. Pri zadrževalniku
smo se reki čisto približali in kmalu zatem sestopili k njej, čeprav se je potka
nadaljevala po gozdu. Nekateri so si natočili vode, midva pa niti nisva oba utegnila
piti, že smo odhiteli naprej.
Po strugi navzgor se je odprl pogled na Nad Šitom
glavo in Slemenovo špico; izza prve je kukal
vrh Male Mojstrovke. Stopali smo zdaj po strugi, zdaj po gozdu. V njem je z
desne pritekla domnevno tista potka, ki smo jo zapustili pri zadrževalniku. Peščeni
rob struge se je podiral, zato je bilo treba včasih kar po skalah v vodi. Pot
nas je vodila mimo ogromne sipine ali peščenega podora; najbrž je reka
spodkopala breg. Nenadoma smo med drevjem zagledali streho. Uro po tistem, ko
smo prvič zapustili korito Male Pišnice, smo prispeli k lovski koči (1066 m).
Na njej nisem našla nobenega napisa. Mateja je v vpisno knjigo vpisala Matico z
vsemi čebelami in troti, sem slišala. Nekoliko smo se zadržali, ker so nekateri
zajtrkovali, in nenadoma so se zaslišali glasovi. Prvi obraz, ki sem ga
zagledala, me je spominjal na Romana Beneta. Nisem se motila! Sledili sta mu dve
ženski, med njima Nives Meroi. Mateja in Marija, 
Romanovi in Nivesini znanki,
sta veselo pozdravili velika alpinista, ki sta prišla v Malo Pišnico iskat mir.
Po kratkem klepetu, v katerem je Jani ujel, da niti velika alpinista še nista našla starega macesna, sta se tudi onadva odpravila proti Slemenovi špici. To
srečanje je bilo res zelo lepo presenečenje. Mateja je hudomušno pripomnila:
»Še en dokaz, da po Mali Pišnici hodijo same legende.« 
Desno od koče (med njo in
straniščem) se je povzpela pot proti Ciprniku, mi pa smo odšli po levi. Kmalu smo
zapustili gozdno stezo in sestopili v strugo, a se znova vrnili v gozd. Prestopili
smo vsaj še pet grap(ic) ali (suhih) strug, spodaj pa je šumela Mala Pišnica,
tam le še majhen potok. Vsenaokrog so ležale velike skale. Med prijetnim
vzpenjanjem po zračnem gozdu nas je dohitela živahna črna psička. Takoj smo se
ozrli, kdo jo je pripeljal sem. Mateja je navdušeno pozdravila Matevža, enega
svojih prvih planinskih vodnikov. V vpisni knjigi pri lovski koči je prebral,
kdo se potika po Mali Pišnici, in je pohitel za nami. Tla je prekrivalo toliko
suhega listja, da steze večinoma ni bilo videti. Ne le zaradi tega, ampak tudi
ker je Mateja zavzeto klepetala z Matevžem, smo skrenili nekoliko s poti. Grap(ic)e,
čez katere nas je vodila »pot«, sem prenehala šteti. Skozi krošnje smo v daljavi pred seboj
zagledali slap (Mala Pišnica premore več slapov, a tokrat žal niso bili »na
sporedu«). Ko je breg postal bolj strm, smo se vzpenjali v ključih; steza se je
tam bolje videla, saj se je zaradi strmine pobočje laže otreslo suhega listja.
Gozd je postal zelo svetel. Veliko podrto drevo smo obhodili vsak po svoje,
zato smo se razkropili in je trajalo nekaj časa, da nas je steza spet zbrala v
vrsto. Sama je najverjetneje ne bi našla, naju pa zdaj mika, da bi poskusila
poleti, ko ne bo toliko suhega listja.
Kako uro od lovske koče smo se ustavili in Mateja
nas je opozorila, da smo že blizu najstarejšega macesna v Sloveniji, le še
poiskati ga bo treba. Veliko sva brala o tem, kako so ga številni iskali, pa ne
našli. Na lanskem zemljevidu PZS Jalovec
in Mangart je označen pravilno, le napis Masecen v Mali Pišnici
se jim je nekoliko ponesrečil (na starem iz leta 2004 je napis sicer pravilen,
a točka ni označena), na Kranjski Gori
iz leta 1989 pa napačno. Mi smo ga našli dokaj hitro. To je najstarejši macesen
v Sloveniji in tudi eden največjih. Visok je 22 m, a je bil še višji, dokler mu
ni vihar odlomil vrha. Na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo
in prehrano piše, da je celo naše najstarejše drevo sploh. Željko Kozinc mu je
spisal pravcati slavospev,
vendar ga je pri tem menda nekoliko zaneslo. Po njegovem je to tudi največji
slovenski macesen z obsegom »kakšnih 6 metrov« (no, midva sva baje
najdebelejšega ‒ z obsegom 465 cm ‒ in visokega 29 m videla pod Krofičko),
kar precej presega podatek s spletne strani ministrstva: 4,22 metra. Tam tudi
piše, da je star 800‒1000 let, po Kozincu pa 1050. Starost so menda dognali z
dvema vrtinama v deblo (v njem sta res luknjici). Kozinčeva oznaka »sijajni
gorski starec« pa je za to legendo med slovenskimi drevesi brez dvoma upravičena, zato smo pri njem napravili tudi
nekaj »gasilskih« posnetkov.
Poslovili smo se od Matevža in Miše, ki se je
izkazala za nadvse družabno psičko, in se izmed možnih smeri nadaljevanja (»Levo
skozi grmovje je malo poti, desno naokoli pa pot je,« je povedala Mateja.)
odločili za levo, »na gliho«. Tako smo izpustili preval Grlo. Poti je bilo res
komaj kaj in je sama ne bi našla. Prebili smo se levo na melišče in se po njegovem
levem robu, kjer smo našli sicer neoznačeno, a razločno stezico, v 10 minutah povzpeli
na ozko gruščnato markirano stezo, ki je z desne pritekla od Grla. Od tam se
poleg že znanih hribov in gora vidi tudi Sračnik. Kar prijelo me je, da bi ga
kdaj obiskala, a Jani je bil odločno proti. Imel je prav: Mihelič ga niti ne
omeni, Drab pa pravi, da je to hrib za tiste, ki se radi pretepajo z ruševjem.
Nak!
Zavili smo levo in kmalu nam je čez sitno mesto
pomagala jeklenica. Više ko smo bili, bolj so se zlatili macesni. Mimo odcepa
levo, označenega z napisom Voda, smo
se zmerno vzpenjali po redkem gozdu. Čez 35 minut se je pri mogočnem macesnu s
smernima tablicama naša pot staknila s tisto z Vršiča. Z leve (z Vršiča) in
desne (s Slemenove špice) so se začeli dobesedno usipati planinci, med njimi
veliko otrok in mladine. Obrnili smo se desno ter pred seboj zagledali Slemenovo
špico.
V četrt ure smo bili na »plaži«, kakor se je šaljivo izrazil eden izmed vračajočih se planincev, ki smo ga srečali niže doli. Na Slemenu se je res sončila množica ljudi. Roman in Nives sta se že odpravljala. Tam gori tisti dan seveda nista našla miru, a bila sta nasmejana, saj je bil dan tako lep, da tudi nas, ki nimamo radi gneče in v hribih iščemo bolj samotne poti, množica ljudi ni kaj dosti motila. Prijazno sta se fotografirala z Marijo. Kar ne morem ju pozabiti, njunih malodane drobnih postav, ki zmoreta skoraj nečloveške napore, alpinističnih zvezd, ki se obnašata vse prej kot zvezdniško.
Jezerca pod vrhom so bila suha, tako da nismo bili deležni zrcalne slike Jalovca, zato pa je njegovo kristalno podobo uokvirjal neverjeten »požar« zlatih macesnov. Povzpeli smo se še na vrh (1911 m), kjer ni smrdelo po ovčjih iztrebkih kakor navadno. Kot da ga je nekdo skrbno počistil za praznično lep dan, za nedeljo, ko si ga je za svoj cilj izbralo toliko ljubiteljev gora. Mateja nam je zrecitirala razgled, nato pa smo posedli in polegli po pobočju, kjer smo pač našli prostor, in vsak po svoje preživeli urico »vremenskega dolgčasa«, kakor je naslednji dan ta precej splošni evropski pojav v tistih dneh poimenoval vremenoslovec Janez Markošek. Hribovci se takega »dolgočasja« prav nič ne branimo.
Ker je morala biti ena izmed udeleženk v Ljubljani
do 18. ure, smo dol precej dirjali. Pri velikem macesnu s smernima tablicama
smo jo ubrali proti Vršiču in v dobre pol ure pristali na Vraticah (1799 ali
1807 m, odvisno od vira). Z veseljem sva se ozrla na Malo Mojstrovko, ki sva jo
pred kratkim »osvojila« po Hanzovi poti. Po kažipotu naj bi bilo z Vratic do
vrha dve uri hoda, a sem slišala pripombo, da toliko traja, samo če se
prepenjaš, če pa »greš tako, kot se gre«, prideš prej. No, čeprav očitno nisva
šla tako, kot se gre, je bilo imenitno.
Na 1695 m smo sledili kažipotu levo proti Erjavčevi
koči (tam še nisva hodila). Med macesni, ruševjem in drugim grmovjem smo po
skalnato-gruščnati potki, ki se je na nekem mestu razširila v pravcato melišče,
sestopili na cesto nasproti Erjavčeve koče. Pod njo smo si privoščili krajšo
bližnjico in nato nadaljevali ob cesti do 21. serpentine. Do 17., ki jo krasi
množica možicev, smo hodili po gozdu, pod njo pa smo se spustili v grapo. Kmalu smo naleteli na markacije. Križišče s klopco in kažipotom desno k
Tonkini koči sva komaj prepoznala, saj je bilo pozimi
v snegu čisto drugačno. Petkrat smo po mostičkih ali kar tako prestopili potok
in mimo odcepa levo na Mavrinc
prispeli na cesto pri kažipotih nad počitniško hišico. Cesto smo le prečkali in
breg pod njo, ki je bil pozimi popolnoma poledenel, je bil tudi zdaj zelo
moker. Kmalu zatem smo zagledali Rusko kapelico. Do parkirišča onkraj ceste,
kjer so nas čakali avtomobili, smo pridrveli (vsaj nama se je zdelo tako, saj
nisva utegnila ne piti ne fotografirati) z Vratic prej kot v eni uri.
Za piko na i se je v tem našem legendarnem pohodu
pojavil še (dobesedno!) stric iz ozadja, in to nadvse spoštovan. Izvedela sem namreč, da je bil Ivan
Vertelj, bolj znan kot Hanza,
ki nama je zadnjič tako lepo pomagal preplezati severno steno Male Mojstrovke,
stari stric naše vodnice Mateje. Še ena legenda! Jabolko ni padlo prav daleč od
drevesa.
* Imenu svojega planinskega društva
sem se namenoma izognila, ker še vedno ne vem, kako se pravilno zapiše:
Ljubljana Matica, Ljubljana-Matica, Ljubljana - Matica ali Ljubljana ‒ Matica. O tem sem 1. septembra
povprašala predsednika društva, pa (še) nisem dobila odgovora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar