Prijetne težave z grebenom Ljubeljščice

Ker sem si neprevidno nakopala neko zamudno delo, se je moj zaostanek v tem dnevniku (če mu sploh še lahko tako rečem) spet povečal. Danes poročam šele o Ljubeljščici (1704 m), kjer sva bila 8. julija. 

Parkirala sva pred ljubeljskim predorom, s 1069 m najnižjim cestnim prehodom čez (skozi!) Karavanke. Po stopnicah na koncu parkirišča sva pri kažipotu in tabli za Kočo na Ljubelju vstopila v gozd ter se po koreninasti stezi in še več stopnicah povzpela na staro ljubeljsko cesto, ki je spodaj zagrajena. Z ovinka pri vodohranu in z naslednjega sva lepo videla Begunjščico. Vzpenjala sva se mimo kapelice, klopce z napisoma Janezova klop in Angelika, letnic na škarpah in oznak nadmorskih višin na drevesih, da sva vedela, kako napredujeva. Pri koritu ob enem številnih potočkov, ki so tekli pod cesto, je stala zanimiva klop; napisa na naslonjalu ni bilo več mogoče prebrati. Pojavila se je tudi stara mejna markacija (knafelčeva z dodatnim zelenim kolobarjem). Ob cesti so cvetele raznovrstne, a maloštevilne rože, le rumenih košarnic, belih kobulnic, pisanih zebratov in grintavcev je bilo obilo. Precej planincev ali verjetneje sprehajalcev, ki so se povzpeli samo do Koče na Ljubelju, se je že vračalo.

Z ovinka na 1346 m s pogledom na Košutico in Veliki vrh sva kmalu prispela do tablice Sankanje na lastno odgovornost! (tam je pozimi kar živahna sankaška proga), brž zatem, 45 minut od izhodišča, pa do koče z uradno hišno številko Podljubelj 320 in dodatno hudomušno Slovenija 1 ter tablicama Koča na Ljubelju in Koča Stari Loibl Hütte (1369 m). Gostitelja v lepo urejeni koči sta bila zelo prijazna. Sprehodila sva se po nekdanjem mejnem prehodu, na katerem stojita kamniti piramidi z latinskimi napisi. Kranjski deželni stanovi so ju dali postaviti v čast cesarju Karlu VI., ko je leta 1728 skupaj s tedaj 11-letno hčerko Marijo Terezijo pripotoval čez prelaz na Kranjsko. Takrat so cesto čez Ljubelj razširili in podrli tamkajšnji 100-metrski predor. To je bil eden prvih cestnih prelazov v Evropi.

Za kočo naju je čakala nemarkirana in po oskrbnikovem opisu slaba pot. Tja sta kazala kažipot na škarpi Povna Peč 1.503m 30 Minuten Razgledna točka – Aussichtspunkt in smerna tablica Zelenica 1^h 15min, ki si je delila drog s slovenskim in avstrijskim kažipotom v nasprotno smer, čez stari mejni prehod (na Košutico, Planino Korošico, Hajnževo sedlo in Veliki vrh ter h Koči pod Košuto). Kaj se skriva pod nadstreškom za kočo, sva lahko samo ugibala, napisi pa so bili precej navihani: Štamprl lokacija, Višinski kujavnik in Štrudl kotiček za dame. Mimo nadstreška sva odkorakala v gozd.

Pot je bila senčna in blatna, tudi kamnata in koreninasta. Cvetelo je precej velikih zalih kobulčkov, drugih rož pa komaj kaj. Na vrhu prvega vzpona naju je pričakalo razpotje s kažipotom levo proti Povni peči. Sledila sva mu po graničarski stezi, ob kateri so se vrstili mejni kamni. Kjer je tekla po grebenu, je bila nekajkrat zelo ozka, da ne bi bilo dobro stopiti preveč vstran. Nenehno se je vzpenjala in spuščala med kukavicami in turškimi lilijami. Pred mejnim kamnom XXV/13 je z desne pritekla steza, ki je bila najbrž desni krak od razpotja pri kažipotu. Vzpon je bil tu in tam kar strm. Rdeče blatne stopnice so naju vodile med grašicami in šentjanževkami ter više med gorskimi ločikami. Pot se je začasno nekoliko položila, pri kamnu 25 pa se je koreninasta in rdeča od prsti znova pognala navzgor.

Od kamna 26, kjer je ravno začenjalo cveteti obilo ozkolistnega ciprja, sva prvič zagledala Povno peč (nekateri jo imenujejo Polna peč, zemljevid Karavanke – osrednji del in Atlas Slovenije Ravna peč,  pojavlja pa se tudi različica Rovna peč). Ob njeni steni sva prišla do kažipota levo proti razgledni točki, tisti naprej pa je bil skoraj zbrisan (nad 03 Variante je sprva pisalo Ljubeljščica, čez to pa je bilo napisano nekaj, kar se začne z Zaj). Na razgledni vrh Povne peči (1503 m) s klopco in kamnom 28 sva stopila 25 minut od Koče na Ljubelju. Možak, ki je bil tam pred nama, se je ravno odpravljal dol. Na levi, zaklenjeni pločevinasti skrinjici je bila dotrajana lesena tablica z napisom POVNA PEČ 1503 M, v desni pa so tičali že precej zdelan zvezek, svinčnik in težak žig. Poleg geodetskega stebrička s križem sva našla še enega z luknjo in napisom KT. Razgled na Karavanke je bil prav lep: Košutica, Veliki vrh, Begunjščica, Na Možeh, Vrtača, Zelenjak in Palec ter Grlovec (Ferlacher Horn) na avstrijski strani.

Nadaljevala sva po zelo ozki stezici, ki je bila zaradi vlažne prsti spolzka in je nanjo visela podrast, zato sva morala ves čas paziti, kam stopiva. V zraku je migotala množica drobcenih mušic, da se je komaj kaj videlo. Na kovinskem drogu nasproti kamna 32 je bila najbrž nekoč kaka mejna tabla. Stopala sva skozi pravo goščavo že porumenelih posušenih čemaževih listov. Ko sva prišla iz gozda, naju je prehitel možak, ki se mu je na vse kriplje mudilo; morda se je poganjal za kakim rekordom. Približno 50 višinskih metrov pod vrhom Povne peči se je greben zravnal in že spet je bilo vse polno čemaža. Po vzponu na travnat vršič pri kamnu 41 sva se začela spuščati po peščenem svetu, znova v gozd. Naslednji vzpon naju je pripeljal že med ruševje. Ob koreninasti stezici je cvetel dišeči volčin, nato so naju razveselile še zoisove zvončice. 

Na neoznačenem odcepu približno četrt ure pod Povno pečjo sva zavila po peščeni stezi levo. Ob njej so cvetele ciklame. Po grapi se nama je odprl pogled v dolino na avstrijski strani. Povzpela sva se na vršič s kamnom 43. Tam naj bi bil po Mušič-Habjanovih Karavankah in opisu na Hribi.net napis, da je konec varne poti, a midva ga nisva videla. Onkraj vršiča naju je res čakal kar nevaren ozek in sipek greben. Po spletnih forumih sodeč, ta nekatere odvrne od nadaljevanja poti. Na naslednji vršič se nisva povzpela, temveč sva ga obhodila po levi. Naletela sva na čudovito šopasto zvončico, nato še na temnordečo močvirnico. Pot je spet postala sitna, posebno zaradi krušljivosti; tudi če sva s skale odstranila pesek, se je znova zdrobila.

Potem ko sva po levi obšla nekaj skalnih stolpičev (na prvem sta bili rdeča puščica naprej in komaj še čitljiv napis Zelenica), sva se vrnila na greben. Dobre pol ure od kamna 43 so se začele jeklenice, ki so nama pomagale čez kočljiva mesta, posebno spust čez skoraj 20 minut je bil kar težak. Kmalu zatem sva zagledala visok oster skalni stolp, ki ga poznavalci omenjajo kot največjo oviro na tej poti. Za kamnom 51 naju je kažipot Zelenica / Varovana pot usmeril levo na melišče. Stezica naravnost naprej ni bila označena; po njej so menda hodili mimo stolpa po desni strani, ko še ni bilo varoval po levi.

Onkraj melišča sva pospravila palice in si nadela čeladi, saj se je začelo pravo plezanje okrog omenjenega stolpa. Jeklenica ni bila napeta in nekatera varovala so se majala, zato sva bila še bolj previdna. Najprej se je bilo treba pošteno povzpeti. Na razcepu sva se po občutku odločila za desni krak, naslednjič pa sva izbrala levega in izkazalo se je, da bi bila lahko isto storila že prvič. Vzponu je sledil težaven spust med skalami in ruševjem, nato pa je bilo plezanja konec. Po pol ure sva pri kamnu 53 stopila na sedlo Čez Plot (1680 m). Prečna stezica se je levo vzpenjala proti najinemu cilju, z desne pa je pritekla od skalnega stolpa (tista, po kateri so nekoč hodili po njegovi desni). S sedla sva zagledala piramidast čok ‒ Zgornji Plot (Nördlicher Zahn).

Snela sva čeladi in spet raztegnila palice ter se podala levo navzgor po blatnih stopnicah skozi grmovje, zraslo na poseki. Pri kamnu 57 čez slabih 10 minut sva dosegla sedlo Čez Pod (1686 m; po nekaterih virih tudi Čez Dol, Triangel, Selenitzasattel). Pokazal se je prvi Mož (Na Možeh). Mene je najbolj navdušilo, ko sem med modrimi gorskimi ločikami našla tudi popolnoma bele – albine.

Zavila sva levo navzgor, še vedno med grmovjem, in se v minuti znašla na vrhu Ljubeljščice (1704 m). Kaj (kje) je to, so različna mnenja, tudi da je Triangel ali Zgornji Plot. Kakorkoli – na »najinem« je stala meteorološka postaja. Tam sta že bila planinca, ki sta bila prav tako prepričana, da sta »na vrhu«. Kakšen je, sva si lahko ogledala šele pozneje, od daleč.

Naju pa je zanimal tudi Spodnji Plot, zato sva se po ozki, strmi stezici spustila čez travnik proti njemu. Pred nekim desnim ovinkom so ležale čez pot tri žice, čez katere sem se uspešno spotaknila, Jani pa jih je prestopil, ne da bi jih bil sploh opazil. Mimo odcepa desno k Domu na Zelenici in še enega sva se vzpenjala najprej med ruševjem in nato po skalah, ki so jih krasile blazinice kamnokrečev. Do vrha (1682 m) sva prilezla v 10 minutah. Planinca, ki sva ju srečala pri meteorološki postaji, sva videla zaviti desno pri drugem odcepu in ugotovila, da se tam pride na Spodnji Plot po nekoliko lažji poti, kot sva jo ubrala midva. Obe pa sta mačji kašelj za tiste, ki se vračajo z vrha, potem ko prilezejo nanj po plezalni poti.

Vrnila sva se k prvemu (dol grede drugemu) odcepu in se spustila proti koči. Preden sva se odpravila k njej, sva si hotela ogledati še začetek trenutno najzahtevnejše ferate v Sloveniji. Pri kažipotu z napisi Učna zavarovana plezalna pot (zelena), Športna zelo zahtevna ferata (rdeča) in Spodnji plot – Zelenica sva zavila levo v gozd. Po 20 minutah sva prišla do table, kjer se je prav tedaj pripravljal na plezanje par; on je bil že z eno nogo v steni, ona se je še obotavljala. Plezalna pot je bila videti zelo zelo zahtevna, tudi do macesna, kjer naj bi se ločili učna pot, dolga 113 m (B/C, 8-metrski odsek celo D), in 75-metrska ferata (D/E). Uvidela sva, da je tudi učna pretežka za naju, ampak radovednost je bila potešena.

V dobrih petih minutah sva pristala pri Domu na Zelenici (1536 m) in si privoščila kosilo. Zelje je bilo dobro, žganci grozni, obara pa kljub pretrdemu mesu okusna. Sedela sva pod sončnikom, ki je uspešno odigral vlogo dežnika, in počakala, da je nehalo deževati.

Med potjo v dolino sva bila deležna še nekaj kapelj, pa ni bilo prehudo. Odločila sva se za servisno cesto ob (nekdanjem) smučišču, saj sva imela pod drevjem zasilno streho. Ko sva se z ene izmed bližnjic spet vrnila na cesto in se ozrla navzgor, se je pokazala srednja postaja (nekdanje) žičnice. Med spustom sva imela pred seboj Košutico in Košuto z Velikim vrhom, spodaj pa se je že videl Ljubelj. V 40 minutah sva bila pri spodnji postaji žičnice, kjer ni bilo več sedežev, ki so še samevali tam ob enem najinih prejšnjih obiskov; stavbo bodo očitno pustili propasti brez haska in v škodo okolju. Do avta sva imela še manj kot 10 minut.

Ne vem, kako se nama posreči, da kar pogosto zlezeva kam, kjer ne veva zanesljivo, kje sva oziroma ali sva tam, kamor sva se namenila. To pa nama nič ne pokvari veselja; po svoje je še bolj zanimivo in celo zabavno.