Požar in Lengarjeva glava

Za prvo oktobrsko soboto je Jani izbral greben med Vrati in Kotom, ki se začne z Mlinaricami in konča Pri turnih, oziroma dva vrhova v njem: Požar (1543 m) in Lengarjevo glavo (1498 m).

Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in pred Dovjim zapustila glavno cesto levo proti Mojstrani (tudi Vratom, Kotu in Krmi). Tudi v Mojstrani sva se držala levo. Na Kosmačevem prevalu (844 m) naju je pričakalo več kažipotov, med njimi lesen z napisi Kot, Staničeva koča in Triglav, ki je kazal desno z asfaltne ceste na gozdno. Z obvestilnega stebrička sva izvedela, da sva na območju medveda. Zavila sva torej desno in čez 3 km pripeljala na razcep; ob levem kraku navzdol je bilo manjše parkirišče, midva pa sva nadaljevala po desnem, označenem z markacijo in puščico. Čez dober kilometer sva prispela na parkirišče poleg Lengarjevega rovta (okrog 1000 m) v dolini Kot. Rovt obkrožajo prelepi vrhovi, a zjutraj je bil za dobro fotografijo prevelik kontrast med senco in soncem.

 

Podala sva se na markirano pot proti Triglavu, označeno tudi s kažipotom Dom Valentina Staniča 4h, Kredarica 5h. Na bližnjem obračališču se je nadaljevala naravnost naprej čez hudourniško strugo Kotarice, midva pa sva se namenila poiskati neoznačeno stezico v desno. Ker je bila na začetku skrita v grmovju, bi jo bila težko našla, če naju ne bi bila nanjo opozorila dva možička. Ko sva stopala po njej ob desni strani hudournika, so se nama onkraj struge pokazali Macesnovec, Luknja peč, Dimniki in Rjavina. Prav kmalu se je desno odcepila lovska stezica. Zavila sva nanjo in brž za odcepom naju je pozdravil možic. Stezica je bila razločna, dokler se je vzpenjala med ščavjem, potem pa ne več, ker jo je pokrivalo suho listje. Pripeljala naju je do Biščkovega studenca (imenuje se po bližnji kmetiji) in zakoračila sva ob njem navzgor. Vodo sva bolj slišala kot videla, saj je je med kamni, poraščenimi z zelenim mahom, mezelo komaj kaj.

 

Po 20 minutah sva zavila levo čez strugo. Pomagali so nama možici. V ključih sva hitro pridobivala višino. Sčasoma se je gozd razredčil in na travnatem pobočju je stezica spet postala razločnejša. Rož ni bilo več, zato je bil zapoznel resasti sviščevec še bolj opazen. Macesni so šele začenjali rumeneti. Čedalje več je bilo ruševja. Prej naštete gore onstran Kotarice so bile še vedno v senci, pred nama pa sta se sončili Požgana in Rušnata Mlinarica. Na kamnito-peščeno-zemljato stezico se je povešala trava. Končno je izza Macesnovca posijalo sonce. Po čedalje krajših ključih sva čez pol ure pri jesensko žareči bukvi, ki se je objemala s še precej zelenim macesnom, dosegla nekakšen pomol. Zavila sva ostro levo, se še vedno v ključih vzpenjala dalje in pri krivem macesnu spet vstopila v gozd. Na lovski stezici je bilo več očitnih znakov nadelave in drugačne skrbi zanjo, a čeznjo je ležalo tudi nekaj dreves, nekaterih zelo debelih, da jih je bilo kar težko prelesti.

Do grapice, ki sva jo prečkala čez 20 minut, so bili ključi zelo kratki, odtlej pa je steza lep čas tekla proti desni. Hoja po pravcatih zametih suhega listja je bila sitna, sploh ker je bilo pobočje zelo strmo. Omenjena dolga prečnica v desno naju je pripeljala na kamnito pobočje, poraslo s travo, in se na drugi strani nadaljevala po redkejšem gozdu. Na koncu, preden se je steza obrnila levo okrog pobočja, sva pod seboj zagledala Kot, izmed hribov na desni pa se je izvila dolina Radovne. Nekoliko sva se spustila še čez eno (travnato) grapo, se povzpela po gozdu in po dobrih 20 minutah dosegla stranski greben. Na desni se je rahlo dvigal ruševnat razgledni pomol, s katerega sva še lepše videla Kot (tudi Lengarjev rovt) in dolino Radovne, Mlinarice, pokazal pa se je tudi glavni greben, na katerega sva se namenila (Požar, Lengarjeva glava, Predelov vrh, Črna gora in konec Pri turnih).

Z razgledišča sva se vrnila na pot in nadaljevala desno pod grebenom, pri možicu pred meliščem pa se obrnila levo nazaj k njemu. Vijugala sva po njem in čeprav Mihelič svari, da se steza bolj ali manj izgubi, je bila še vedno dovolj razločna. Ko sva stopila iz gozda na sonce, je zadišalo po posušenih zeliščih in listavci so žareli v jesenskih barvah. Po desetih serpentinah po grebenu se je začelo prečenje v desno. Rahlo sva se vzpenjala med macesni, ki so že začenjali rumeneti. Steza je bila tako ozka, da naju je tu in tam kak grm skoraj zrinil z nje. Že čisto pod skalami sva prečkala melišče, tam zgoraj že skoraj popolnoma zaraščeno s travo. Na ključnih mestih so stali možici.

Po 20 minutah sva dosegla glavni greben in tudi tam naju je pričakal možic. Grebenska steza je vodila levo proti Mlinaricam, najina smer pa je bila desna. Že nekaj časa nama je bilo prav vroče, a na grebenu je zavel mrzel veter. Prej kot v 10 minutah sva stala na Požaru. Vrh je bil označen s kamnito »piramido«. Z njega se nama je odprl imeniten razgled na vrhove kar nad petimi dolinami: Vrati, Za Cmirom, Kotom, Krmo in Radovno.

 

S Požara pa naprej po grebenu. Skozi ruševje sva se strmo vzpenjala po nič kaj sprehajalni stezici in v pol ure dosegla vrh Lengarjeve glave. Razgled je bil podoben kot s Požara, se pravi navdušujoč. Za nama je prišla na vrh gospa, ki sva jo zjutraj prehitela, ko je šla proti parkirišču. Parkirala je ob vznožju Črne gore in ker se je namenila prehoditi ves greben, je morala najprej pešačiti od avta do Lengarjevega rovta. Preden naju je dohitela, je bila že na Mlinarici; poročala je, da je vzpon nanjo zahteven. Skrbela jo je orientacija na koncu grebena, okrog Bivaka na Črni gori, pod katero jo je čakal avto. Naslednjič pojdeva po grebenu z one strani in cilj bo spet Lengarjeva glava, sva sklenila. Tokrat pa sva še malo posedela na razglednem »balkonu« in se vrnila po poti vzpona.

Med vračanjem z Lengarjeve glave se nama je zdelo, da slišiva Peričnik na drugi strani Vrat, videla pa ga nisva. Srečala sva mlad par, ki se je veselil lepega dne in Požara. Res sta se imela česa veseliti! Ko sva čez Biščkov studenec sestopila z lovske stezice na stezo ob hudourniški strugi, nisva zavila levo proti obračališču, ampak sva šla najprej desno gledat, kje naj bi bila lovska koča, označena na planinski karti Triglav. Ker nisva našla ničesar, sva se vrnila do lovske steze in onkraj nje (tam kjer je lovska koča narisana na spletnem zemljevidu Pešpoti.si, kakor sva ugotovila pozneje) odkrila štirioglato izravnano zemljišče, na katerem je nekoč zanesljivo stal vsaj deloma zidan objekt, ki so ga očitno podrli. Od njega so ostali le še del temeljev, domnevno del strelovoda, deščica in opeka. Če ne štejem te kratke stranpoti, sva za vrnitev potrebovala dve uri. S soncem obsijan je bil Lengarjev rovt dosti prijaznejši kot zjutraj.

Po sedmih urah prijetne hoje, jesenskih barv in lepih razgledov sva se popolnoma strinjala z Ladom Brišarjem, ki se na spletu huduje nad trditvijo iz nekega vodnika, da so »vrhovi tega grebena planinsko popolnoma nepomembni«. Kaj pa še!