08 januar, 2018

Gradiška tura drugič

Ko sva si kupila samovarovalna kompleta, me je bilo malo strah, da bo Jani hotel kar naprej plezati, a sva se »pogodila« le za petkrat na leto. Po tečaju in Grančišču, Mali Mojstrovki in Konju sva se še enkrat podala na Gradiško turo, tokrat do vrha.

Ljubljanska sivina ni obetala kaj prida, pri Postojni so se oblaki že nekoliko razmaknili, Nanos je bil rahlo poprhan s snegom. Parkirišče v Gradišču je bilo živahno. Večina se je na hitro opremila ali sploh ne, nama, »nedeljskima« plezalcema, pa so priprave vzele več časa. Končno sva se odpravila mimo spomenika velikima ljubiteljema gora Fricu Furlanu (po njem se imenuje plezalna pot na Gradiško turo) in Otmarju Černilogarju do razcepa, kjer sva zavila levo proti plezališču (desna steza je namenjena neplezalcem). Čez melišče pod Malim oltarjem in mimo vrha Malega oltarja do začetka plezališča smo hodili v gosjem redu. Pri tamkajšnji klopci so se nekateri še do konca opremili, nato pa smo začeli plezati.

 









Po razpoki med Stebrom in Trikotom (sprva večinoma po prvem, potem po drugem) sva se vzpenjala po skalah, katerih sivino so poživljale sicer že ugašajoče barve jesenskega ruja. V dobre pol ure sva priplezala do lesenega »balkončka«, od koder sva videla nekaj plezalcev, ki so naju prehiteli, na grebenu Trikota. Zdaj je bilo treba nazaj čez razpoko na ta greben, ki je najbolj izpostavljeni del poti. Po njem sva se v pol ure povzpela do vrha Trikota. Tam je bilo konec plezanja. Živahna skupina, ki naju je prehitela, se je že pripravljala za nadaljevanje poti, midva pa sva si še privezala duši in se nekoliko razgledala.
 

















Nato sva se odpravila proti vrhu. Vzpon po skalnati stezici med grmi ruja in redkimi rožami je bil kar strm, celo plezati je bilo še treba. Koreninasta in kamnita steza je tekla med skalami in šopi visoke trave ter kmalu zavila v gozd. Vzpenjala sva se po hladni senci, prav mraz pa ni bilo, seveda tudi zaradi gibanja in ker ni nič pihalo. Vipavska dolina se je že kopala v soncu. Pot je dolgo tekla v desno, po dobre pol ure pa je zavila ostro levo okrog skale. Še enkrat sva se za kratek čas obrnila v desno, nato pa skoraj navpik v nekaj kratkih ključih stopila na razgleden rob. Mimo napisa na skali Kadar ona tod mimo gre, / pa naj bo maj ali ne, / ti vedno pozdravi to moje dekle. / L. t. n. sva čez dobrih 10 minut dosegla vrh s križem, ki ga ob najinem prvem vzponu na Gradiško turo poleti 2006 še ni bilo. Razgledi so bili res lepi, a najbolj naju je navdušilo dolgo spogledovanje z gamsoma na sosednjem vrhu. Eden je bil bolj sramežljiv, drugi pa radoveden ali morebiti postavljaški ‒ kakorkoli že, dodobra sva se ga nagledala.

Med vračanjem z vrha sva srečala domačinko, navdušeno nad lepim vremenom. Dva tedna so imeli menda tako močno burjo, da je bilo celo zanje, ki so je vajeni, že prehudo, tako da so si današnji čudoviti dan že prav zaslužili. Posebno je bila vesela zaradi organizatorjev Vertovčevega pohoda, ker je z njim veliko dela, zato je upala, da se ljudje niso ustrašili slabše napovedi in ostali doma. Pol ure pod vrhom sva na stičišču s plezalno potjo slekla vetrovki, saj je sonce že prav pripekalo.

 











V dolino se seveda nisva vrnila po plezalni poti. Potem ko sva prečkala majhno melišče, sva se znatneje spustila. V 25 minutah sva okrog Luske sestopila do vrha Oltarja in nadaljevala ob njegovi steni, na kateri sva opazila imena smeri, med njimi Zadnja šansa in Crazy horse. Gredoč mimo majhne votline sva se lahko oprijela jeklenica. Po 10 minutah sva pod obvestilnim stebričkom pri vrhu Malega oltarja zavila levo in prečila še eno melišče.



Do parkirišča je bilo le še četrt ure. Bilo je polno, na teniškem igrišču so že udarjali loparji in bife ob njem je bil odprt. Lep dan je privabil na plan veliko ljudi. Vsi so bili videti dobre volje in tudi midva sva bila zadovoljna z uspešnim koncem svojega prvega »plezalnega leta«.

2 komentarja:

Ema pravi ...

V naših gorah, razen na plezalnih poteh, pa še to ne vseh, se samovarovalni komplet uporablja bolj malo, jaz ga uporabljam res samo takrat, ko je nujno, drugače je z njim samo odvečno delo.

Ema pravi ...

V avgustu 2017 je bila odprta nova ferata Hvadnik v Martuljku, ne prav zahtevna, za izkušene lahko tudi brez uporabe kompleta.