Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Toško čelo

Na Toškem čelu (590 m) sva z vnukinjama že bila, a ker je to eden izmed desetih vrhov v okolici Ljubljane, ki jih »zbiramo« zadnje čase, smo se nanj podali še enkrat. Izbrala ga je Ajda. Ko smo bili na Katarini, smo opazili smerno tablico s podatkom Toško čelo 1^h. Čeprav po tej poti še nisva nikoli šla, se nama ni zdelo, da bi nas lahko karkoli »usodno« presenetilo, in tako smo se 10. decembra odpeljali v Topol, kakor se uradno imenuje Katarina. Parkirali smo na velikem parkirišču nasproti podružnične osnovne šole.

Podali smo se navzgor po cesti in pri kapelici zavili levo. Pred razcepom pri Topolu 4, kjer smo nadaljevali desno, je Ajda ometla s smerokaza sneg, da smo lahko prebrali, kako daleč je do Toškega Čela: 5 km. Srečanja z avtomobili niso bila nič kaj prijetna, saj je bila že tako ozka cesta zaradi snega še ožja. Eden nas je kljub temu spravil v dobro voljo, ker mu je na registrski tablici pisalo KR NEKEJ. Dekleti prometnih težav sploh nista opazili, saj sta bili neznansko navdušeni nad snegom. Nenehno sta ga prijemali, metali, teptali, brcali, skakali po njem, vreščali in sploh čisto ponoreli, zato smo napredovali precej počasi. Pred nami se je sončil Ilov vrh.

Sonce je sijalo kot za stavo, dolina pa se je skrivala v megli. Po 20 minutah smo prišli na razcep. Ob levem kraku, ki pelje proti Pojzderju, je stalo znamenje, mi pa smo se spustili po desnem mimo table za konec Topola, za katero se je asfalt končal. Videli smo majčken, a nazoren primer, kako nastane plaz. Cesta se je vzpenjala in spuščala. Na enem izmed klancev je bila popolna poledica; še dobro, da se nam ni bilo treba peljati. Drevje ob cesti je bilo ozaljšano s snežnimi okraski. Pri peskokopu med Roščem in Ilovim vrhom je cesta zavila desno v gozd (pred peskokopom se je desno spustila pot proti Žerovniku in Gradaščici, za peskokopom pa se je levo odcepila pot okrog Ilovega vrha). Knafelčkom so delale družbo vezistične markacije. Ajde hoja ne zabava ravno in kadar ob poti ni nič posebnega, se igramo besedne igre, ugibamo ali počnemo kaj drugega. Tokrat se je domislila, naj dedi šteje do 550. »Pa ti znaš šteti do toliko?« jo je izzval. »Znam, to je moj rekord!« K sreči je lahko prej nehal, ker smo se pri naslednjem peskokopu ustavili, ko smo na desni prepoznali Grmado, kjer smo že bili, in Tošč ter Katarino (Topol).

 

Pot nas je vodila po zakraseli planoti Ravnik. Večinoma smo hodili po gozdu, kjer je bilo zaradi sence kljub lepemu sončnemu vremenu precej mraz, tu in tam pa se je odprl pogled na dolino. Na nekem drevesu smo nad vezistično markacijo prebrali rumen napis Podutik 6 km s puščico naprej. Na križišču kakih 40 minut od table za konec Topola je bila edina oznaka rumena puščica nazaj in znašli smo se v zadregi, kje naprej. Po ogledu zemljevida smo zavili levo navzdol po glavnejši cesti, ob kateri so bili zapičeni rumeno-rdeči snežni drogovi. Nekaterim je sneg napravil kljukaste »ročaje«, da so bili videti kot sprehajalne ali Miklavževe palice.

Brez vidnega razloga naju je Ajda presenetila z vprašanjem, kje sva bila doslej najviše. Na Fudžiju (3776 m). No, pravzaprav na Cotopaxiju, ampak tam so nas dokaj visoko pripeljali in smo z veliko muko prišli le do koče (4800 m). »Sta že bila na Mount Everestu?« Kje pa! »Zakaj pa ne?« In smo bili spet zaposleni z novimi temami: težavami z dihanjem v redkem zraku, hudim mrazom in ozeblinami, nesrečami in umiranjem na tolikšni višini. Po vsem tem naju je presenetila še Vesna: »A tudi jaz ne bi mogla priti gor?« Kaj pa živali, ali tam lahko živijo? Jani jima je povedal o jetiju, o katerem se v resnici ne ve, ali obstaja. Zelo velik naj bi bil in podoben opici ali človeku. Nekateri so baje videli njegove sledi, a zares videl ga ni še nihče. In že sta bili polno zaposleni z delanjem velikih odtisov v sneg, da bodo mimoidoči mislili, da je tod hodil jeti.

Cesta je bila hudo poledenela. Dekleti sta uživali v drsanju, midva pa sva se bala, da bova padla. Ali katera od njiju. Srečali smo dva para s psoma; prvega kužka po vsem videzu ni nič motilo, da so se mu dlake pod gobčkom spremenile v ledene svečke, in drugi, pravi medo, se je navdušeno valjal po snegu. Šli smo mimo odcepa levo, verjetno k Slavkovemu domu (kake oznake nismo videli), in napisa Podutik 5 km s puščico naprej. Sledilo je še eno neoznačeno križišče, kjer smo se držali dotedanje ceste. Vztrajno smo se spuščali in dekleti sta bili več na zadnjicah kot na nogah. Snežak in parkirišče sta napovedala »civilizacijo«, torej smo si na križišču, ki nas je spravilo v zadrego, pravilno razložili zemljevid. Ko smo bili pri tabli Gostišče pri Bitencu odprto, je zazvonilo poldne. Naslednja tabla je sporočala: Območje zajetja. Najbrž so se zmotili in bi moralo pisati za jetija, smo se šalili. 

 

Slabo uro od omenjenega križišča smo prispeli iz gozda in mimo razpela do table Toško Čelo (na hrbtni strani Krajinski park Polh. Dolomiti); spet smo stopali po asfaltu. Kmalu za čednim znamenjem in gospodarskim poslopjem smo se znašli na križišču (preden smo zavili ostro levo navzgor, smo stopili še nekoliko naprej pogledat, kakšna je gostilna Bitenc) in čez kakih 20 minut nas je sprejela topla lovska koča. Na kosilo smo čakali zelo dolgo, in še potem smo ga dobili le trije, Ajda pa je morala do svojih štrukljev še nekaj časa (po)trpeti. Tu se nam je že drugič na naši »turneji« primerilo (prvič na Orlah), da si žiga nismo mogli prinesti k mizi, ampak smo ga lahko dobili le pri točilnem pultu. K sreči je bila tam zraven mizica, kjer sta dekleti to važno nalogo lahko opravili sami. Preden smo se odpravili domov, smo bili nekaj časa v napotje sankačem nad kočo in se malo kepali.

Vrnili smo se po isti poti. Ko smo bili spet v gozdu, je Ajda razposajeno razglasila »Jaz sem teta Zima!« in se je vrgla v sneg, Vesna pa je popravila nos snežaku. Bolj in bolj so nas obletavale snežinke. Sprva smo mislili, da jih veter nosi z dreves, potem pa je začelo čisto zares mesti. Postalo je pošteno mraz in na koncu je bilo vprašanje, ali bomo že kmalu pri avtu, zares upravičeno. Čez kake tri minute, sva ugibala. Ajdo je zanimalo, koliko sekund je to, in nato je ukazala: »Dedi, zdaj pa štej do 180!« Izkazalo se je, da je bilo ugibanje preoptimistično, veliko pa tudi nisva zgrešila. Po slabih dveh urah smo se že greli v avtu.