Ko sva se zadnjo januarsko nedeljo
peljala po primorski avtocesti, je bilo megleno in pogled na Nanos je bil
klavrn oziroma ga sploh ni bilo. Sva se odločila narobe?
Začela sva na Lozicah, pri sedmem
kilometru ob stari cesti v Novo Gorico. Ker sva na spletu videla fotografijo z
znakom, da je na tamkajšnjem odcepu prepovedano zaviti desno (dovoljeno je bilo
le za gradbišče), sva parkirala nekoliko prej, a se je izkazalo, da odcep pri sedmem
kilometru ni več prepovedan. Ob njem je kažipot za Nanos, na vrhu klanca se konča
asfalt in tam je mogoče parkirati.
Po makadamu sva prišla pod vipavsko
hitro cesto, kjer se je spet začel asfalt. Na drugi strani se je desno odcepil
zagrajen odcep, verjetno namenjen vzdrževalcem. Na koncu mogočne škarpe je asfaltna
cesta zavila desno in midva z njo. Vrh klanca je je bilo konec. Na levem ovinku
makadamske ceste, ki se je vzpenjala nad vipavsko hitro, sva že od daleč
zagledala anteno, nato pa na ograji na desni belo puščico, ki je kazala levo. Pri
oznaki na skali sva prestopila reguliran potoček. V travnato-skalnati breg
izkopana stezica se je pretikala med grmovjem in borovjem ter se precej strmo
povzpela na travnik. Nad izvirom, ki je bil prav tako »reguliran«, sva nadaljevala
po redkem gozdu krivenčastih hrastov in se začela spet vzpenjati. Na razcepu,
kjer je bila markacija ob desnem kraku, skoraj bolj uhojen pa je bil levi, sva se
držala oznak.
Dosegla sva prečno stezico, podobno dotedanji
(nanjo se je nekoliko bolj levo iztekel tudi prej omenjeni neoznačeni krak), in
zavila desno nanjo, a jo takoj zapustila v levo po širši, skalnati, ki se je vzpenjala
po nekakšnem jarku. Ob njej so cvetele trobentice. Ko sva izstopila levo iz
jarka, sva prečkala kolovoz; najina smer sicer ni bila označena, a »uganila«
sva pravo in čez približno 10 m naju je vendarle čakala markacija (v takih
primerih se 
vedno sprašujem, zakaj je markacist ni narisal na križišču). Na naslednjem
razcepu je ob desnem kraku stal možic, midva pa sva po napotkih s spleta zavila
na levega, čeprav na začetku ni bil markiran. Stezic (bližnjic?) je bilo veliko.
Po 40 minutah hoda sva zagledala Loziško počivalo na Brižnikih, kamor je pritekla
z leve pot iz Podnanosa (Hrašč), desno pa naj bi se po oznaki na kamnu šlo k
lovski koči. Do tam najine poti na zemljevidu ni bilo. V skalo nad počivalom (zasilnima
klopco in mizico) je bila vzidana plošča z napisom Loziško počivalo 2006 / Ti,
ki na goro se podaš, / prav je, da
tudi duši svoji počitek daš, / spomni
se prednikov, ki tu so se spočili, / ko
v gozd in po seno so hodili. / Društvo
Zdravljica Lozice.
Dalje sva se vzpenjala v desno (proti
lovski koči) spet po hrastovem gozdu, vmes so se pojavljali bori. Kamniti rob
steze je spominjal na mulatjero. Za modro črto na neki skali se je desno
navzdol odcepila bližnjica, najino pot naprej pa je označeval možic. Bližnjic
je bilo še več, a katero teh »potk« je lahko v gruščnatih tleh naredila tudi
voda. Po dveh velikih ključih sva se povzpela nad cesto na Nanos. Mimo odcepa
desno proti Strmcu (na zemljevidu ga ni) sva čez 20 minut prispela na križišče, kjer se je najina
pot priključila mulatjeri
z leve, iz Podnanosa, na skali pa je pisalo L.
koča (naprej). Pod križiščem je tekla nanoška cesta. Sledila sva kažipotu Strmec in se po slabi, a dobro označeni
stezici vzpenjala v kratkih ključih. Nad nama se je drla jata gosi. Sledila je
dolga prečnica v desno, ves čas navzgor, nato sva se spet vzpenjala v ključih.
Videla sva gamsje stopinje in iztrebke. Po dobre četrt ure sva stopila čez rob
na travnato uravnavo z lepimi bori, na Strmec (850 m). Pozobala sva nekaj
brinovih jagod, a so bile žal večinoma suhe in trde.
Daleč pred nama se je dvigala
vzpetina z meglico na »glavi« ‒ domnevala sva, da Grmada. Po poraščenem prečnem
kolovozu, posutem s skalami, ki je pritekel z leve od lovske koča, sva pri
skali z napisom nazaj Strmc zavila
desno. Steza je bila blatna, spolzka. Gozd je postajal skromnejši, med nizkim
drevjem in grmovjem je bilo čedalje več skal. Ko sva dosegla najvišjo točko in
se začela rahlo spuščati, sva v daljavi zagledala cerkev sv. Hieronima in
Grmado nad njim. Zdaj je bilo na travnikih še komaj kaj dreves in grmov;
prevladovali so trava, brinje in skale. Kjer je bilo največ blata, je bila že
uhojena vzporedna stezica. Na koncu spusta sva čez rob Debele stene na desni
pogledala v dolino.
Lep čas sva stopala po ravnem, nato sva
se začela vzpenjati. Potem ko sva se čisto približala cesti na levi, se je svet
znova zravnal. Nekateri so prihajali po cesti in na spletu sva res prebrala, da
se ji naša pot za kratek čas priključi, vendar naju ni zaneslo nanjo. Ni nama
bilo čisto jasno, ali hodiva po kolesnicah kolovoza ali je več stezic. Po
daljšem času brez markacij se je končno pojavila ena. Levo od poti je stal nagrobniku
podoben spomenik z napisom Dne 6. augusta
1926. seje prigodila tukaj smrtna nesreča, udarila je strela in ubila FRANCA
ROSA iz Št Vida. Žalujoča družina. Ker je tudi mimo njega tekla ena
številnih stezic ali črta potlačene trave, sva kar nadaljevala po njej, saj sva
imela cilj ves čas varno pred očmi. Kazalo je, da je bila njega dni tam cesta;
sicer jo je prerasla trava, a v dokaj ravni vrsti zloženi kamni so spominjali
na utrjen rob cestišča. Kmalu sva se vrnila na »kolovoz«, ki sva ga zaradi
spomenika zapustila.
Tričetrt ure nad Strmcem sva zavila
ostro levo, strmo navzgor proti božjepotni cerkvi sv. Hieronima (1019 m). Okrog
nje so stale klopce in mize, stranišče je bilo zaklenjeno. Nekaj ljudi si je že
pripravilo piknik ali zajtrk. Z druge strani k cerkvi pripelje celo asfaltne
cestica. Sv. Hieronim, imenovan tudi cerkveni učitelj, naj bi se bil okrog leta
345 rodil v Stridonu, morda nekje v bližini Pivke (nekateri ugibajo, da na
Starodu). Ker je bil iz premožne družine, je lahko študiral. Posvetil se je
bogoslovju. Prevajal in razlagal je Sveto pismo (njegov prevod Stare zaveze iz
hebrejščine in 
aramejščine v latinščino je bil za tiste čase nepojmljiv dosežek
in je zbujal veliko občudovanje) ter napisal pomembna bogoslovna dela. Veliko
je telesno in duševno trpel; 30. septembra 419 ali 420 je osamljen, slaboten in
slep umrl v Betlehemu. V 13. stoletju so njegove ostanke prenesli v rimsko
cerkev sv. Marije Snežne. Svetišče sv. Hieronima naj bi bilo stalo pod Grmado
že v srednjem veku. Po vojni je bila cerkev zapuščena in izropana, leta 1990 pa
so jo obnovili. Je zelo skromna, kakor je bil tudi njen puščavniški, asketski
svetnik. Nad enim izmed oken je napis, nekaj pa jih je še drugod na zidu;
spominjajo na prenove cerkve, 1360 T.
prv. cahn pa pomeni, da je bila »/c/erkev oz. kapela sv. Hieronima /.../ v
arhivskih listinah prvič omenjena l. 1360«, kakor piše na spletni strani
Podnanosa.
Nad Sv. Hieronimom sva zagrizla v breg
in se kmalu spet znašla na »kolovozu«, ki sva ga prej zapustila zaradi cerkve.
Po njem je prihajalo čedalje več ljudi. Kažipoti so nama povedali, od kod vse
se tam stekajo poti: z desne z Razdrtega in z Vremščice, od spodaj od Abrama in lovske koče, iz Podnanosa in Vipave, naprej do najinega cilja pa naj
bi bilo še pol ure hoda. Ko se je levo odcepila v travi komaj opazna stezica,
sva se je oprijela. Tako sva se ločila od poti na Nanos in se povzpela po
strmem travnatem pobočju; smer so nama kazale skalnate škrbine na temenu Grmade.
Kmalu sva dosegla cesto in nad njo še greben, kjer je zavel hladen veter. V 25
minutah sva stopila na vrh Grmade (1207 m) z vpisno skrinjico. Z njega sva že videla
oddajnike na Pleši in se odpravila naprej proti njim. 
Travnati greben se je razširil v
obsežen travnik, kjer je bilo več znamenj, da tam pasejo. V tla zapičene
železne palice s pritrjevali na vrhu so najbrž kdaj nosile ograjo. Ob cesti pod
grebenom so iz parkiranih avtomobilov izstopali ljudje s tolikšnimi nahrbtniki,
da so najverjetneje prenašali padala. Skozi ozek pas gozda z zveriženimi
drevesi, v katerih senci je še ležal sneg, sva prispela na cesto. Za nazaj ni
bilo označeno, kje naj vstopi v gozd, kdor hoče na Grmado. Markacij ni bilo. Zaradi
talečega se snega in ledu je pod stopinjami pošteno čmokalo. Ta cesta se je
združila s tisto, ob kateri so parkirali domnevni padalci. Ker nisva hotela
obirati ovinkov, sva zavila desno na stezo in po njej končno prišla na pravo,
na kateri je bila precejšnja gneča. Čez kakih 20 minut sva prispela na vrh Pleše
(1262 m). Jutranja megla in z njo dvomi so se razkadili in čeprav je mrzlo
pihalo, je sonce prijazno sijalo. Vsenaokoli je »žuborela« italijanščina,
Slovenci pa smo bili bolj tihi. 
Mimo table Muzeja Nanos, ki je v oddajniškem
centru RTV Slovenija, sva se spustila proti koči. Kdaj je
muzejska zbirka analogne oddajne tehnike na ogled, ne piše; šele potem doma sem
na spletu prebrala, da se je treba pozimi vnaprej napovedati Stojanu
Vitežniku po telefonu 031 615 036, od maja pa je muzej odprt vsako soboto in
nedeljo. Pred Vojkovo kočo (1240 m) stoji spomenik tigrovcem. S težavo sva pridrsala do vhoda, tako poledenel je bil še v senci makadam. V koči sva si privoščila obed. Jedla sem divjačinski golaž in njoke;
omaka je bila slastna, meso pa trdo in žilavo. Jani je jedel najredkejši ričet
v svojem življenju, nad okusom pa se ni pritoževal.
Vrnitev v dolino sva si popestrila z
nekaj spremembami. Od koče sva se odpravila mimo spomenika Janka Premrla -
Vojka, ki so mu ga postavili borci ter planinci Primorske in Notranjske. Ko sva
prišla iz gozda, sva na nebu res zagledala jadralne padalce. Markacije so naju
vodile levo mimo gozdička, skozi katerega sva prišla z Grmade na Plešo, po
travnikih vzporedno s cesto, tokrat pod Grmado; Sv. Hieronima sva prav tako »izpustila«.
Pod cerkvijo razen ene izjeme tudi zdaj ni bilo videti markacij, čeprav je na
zemljevidu tam narisana označena pot; ker je stez(ic) res veliko, sva morda
zgrešila pravo. Dol grede je bil pogled na Debelo steno še lepši. Šele med
vračanjem sva ob cesti opazila parkirišče, na obzorju pa Julijce s Triglavom,
čeprav skozi mrč nič kaj razločno. 
Po uri in 10 minutah nisva zavila levo
proti Strmcu, temveč sva nadaljevala proti lovski koči. Kamnata steza se je rahlo
vzpenjala po borovem gozdu, se zravnala in celo nekoliko spustila. Že čez
slabih 10 minut sva stala pred Lovsko kočo Nanos, kakor je pisalo na tabli, na
spletu pa sem na več mestih našla ime Lovska koča Vojkovo (775 m). No, po
napisu na drugi tabli bi morala biti odprta, razen če bi bilo slabo vreme, pa
ni bila, in to kljub čudovitemu sončnemu vremenu ter številnim planincem, ki
smo se potikali tam okoli, in precej avtomobilom na parkirišču. 
Od koče sva sestopila na mulatjero in zavila levo po njej. Tekla je med
skalnatim bregom na eni strani in gozdnato strmino, ki se je spuščala skoraj
navpično, na drugi. Ponekod je bil pod potjo kamnit podporni zid. V desnem
ovinku je bil za nazaj na skali napis Še 200
m. Kar predolgo je šlo v desno, to je napačno smer, potem ko se je
popravila, pa je na neki skali pisalo 500.
Le kaj označujeta številki? Na več krajih so bili skalni podori. Kmalu po
tistem, ko sva na »tlaku« mulatjere opazila razločno kolesnico, sva desno pod potjo
zagledala majhno stavbo. Spustila sva se k njej in izkazalo se je, da je spodaj
ob asfaltni cesti kapelica. Pod zastekljenim oltarjem so stale okrašena
smrečica in jaslice. Vrnila sva se na mulatjero in na bližnjem križišču, četrt ure pod
lovsko kočo, znova stopila na pot vzpona. V slabi uri sva bila pri avtu.
Preden sva se odpeljala domov, sva se
ustavila še nekoliko niže ob cesti, kjer stoji spomenik dvema dogodkoma iz časa
osamosvajanja Slovenije: prvima cestnima zaporama, ki sta preprečili oklepnikom
JLA prihod v Vipavsko dolino, in odhodu zadnjih vojakov JLA iz nje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar