Če v Lijaku ni nič, je pa okrog njega marsikaj

Ko sva bila na Skoznem, sva si »za drugič« zapomnila Lijak. Ta drugič je bil 14. januar, ko se vreme ni moglo odločiti, ali bi deževalo ali snežilo, in je bilo še najmanj nevarnosti za padavine na Primorskem.

Z vipavske hitre ceste sva zapeljala pri izvozu Vogrsko in sledila smerokazu Ozeljan. Mimo kampa Lijak sva se pripeljala do parkirišča pri Društvu jadralnih padalcev Polet Nova Gorica v Šmihelu. Prijazni mladenič v bifeju je zatrdil, da prostor ni namenjen le padalcem, ampak smemo parkirati vsi. Na tabli z opisoma vzletišča in pristajališča jadralcev je pisalo Šmihelj in Liveršče. Na izletniški karti, v atlasu in Krajevnem leksikonu Slovenije se ta del Šmihela imenuje Livešče, Tina Simonič iz Turističnega društva Ozeljan - Šmihel pa mi je povedala, da je prav Livišče (tako je tudi na zemljevidu pespoti.si) ‒ potem se pa znajdi (saj je vseeno, poreče kdo, ampak jaz ne). Na obvestilnem stebričku ob parkirišču sva si ogledala zemljevid z naslovom Petravi (to je naslednja »uganka«, a o tem malo pozneje) ter prebrala besedili o Šmihelu (tudi o delovnih brigadah, v katerih je leta 1947 kar 1200 mladih reguliralo Lijak, ker je poplavljal okoliška polja) in padalcih, smerna tablica Kolenovca 25 min pa je kazala po cesti proti naselju.

Mimo hiš sva prikorakala do kažipotov in smerne tablice levo Kolenovca 15 min in nazaj Petrovi 10 min. To je najbrž isto kot Petravi na prejšnjem stebričku, toda kaj? Tudi to sem pozneje izvedela iz dopisovanja z gospo Tino: res je isto, mišljena je domačija, Petrovi (postavljavec znamenj bi moral biti skrbnejši in obakrat napisati enako). Zavila sva levo. Ozka asfaltna cestica naju je vodila ob na novo zasajenem vinogradu, ograjenem vrtu z rdečim radičem, najbrž goriško ali solkansko rožo, in čez mostiček. Ko sva se izmotala izmed dreves, se je lepo pokazal lijakasto oblikovani zatrep Lijakove doline. Ob poti je tekel regulirani kanal Lijaka in 20 minut od izhodišča sva zavila levo čezenj. Na obvestilnem stebričku onstran mostu sva poleg smerne tablice in zemljevida (ta kraj se imenuje Kolenovca) našla še besedili o vili rustiki (v prvem stoletju so Rimljani v bližini Lijaka zgradili pristavo, katere ostanki so pod zemljo in je edina v Vipavski dolini dovolj ohranjena, da priča o tlorisu nekdanje kmetije s tremi stavbami in ograjenim dvoriščem) ter o življenju tlačanov v 16. stoletju in o gradnji ceste po tem mokrotnem svetu v 20. stoletju. Srečala sva domačina, ki se je sprehajal s psom in napovedal, da ne bova videla ničesar razen blata, ter še enega, ki je zaradi starosti že težko hodil, a je po besedah prvega »glavni vodič tu naokrog in vse ve«; tudi on je menil, da ni pravi čas za ogled Lijaka, vsaj en teden prej bi moralo deževati.

 

Kljub slabim napovedim sva se za mostom napotila navzgor po kolovozu mimo vinogradov pod Svetim Danijelom. Blata res ni manjkalo. Potem ko sva prečkala Lijakov pritok, sva na nekem drevesu zagledala črto ali puščico desno, kjer sva res opazila odcep k enemu izmed zadrževalnikov v strugi Lijaka. Odločila sva se jo pobliže ogledati, zato sva pri naslednjem odcepu zapustila kolovoz in zavila desno. Ko sva se prebijala skozi grmovje, med katerim je bilo nenavadno veliko užitnih in zdravilnih zimzelenih grmičkov bodečih lobodik, sva v njem opazila zaraščeno votlino. Po vegastih stopnicah sva sestopila do struge. Bila je poraščena z živo zelenim mahom, prav tako zadrževalniki. Najbrž zaradi nestalnosti potoka so marsikje kar sredi struge rasla drevesa. Vode je bilo komaj kaj.

Vrnila sva se na kolovoz. Ta se je začel bolj vzpenjati ter naju 10 minut nad Kolenovco pripeljal do table o naravnem spomeniku Lijaku in obvestilnega stebrička pri njegovem izviru. Na stebričku so bili zemljevid, opis nestalnega kraškega izvira in zatrepa, predstavitev še drugih voda v okolici, besedilo Marka Pogačnika o tem kraju stika z dušo Zemlje ter smerna tablica nazaj Kolenovca 15 min, naprej Guno 25 min. Žal je bil izvir res popolnoma suh. Upam, da se bova kdaj vrnila tja po daljšem deževnem obdobju.

Odpravila sva se proti Gunu. Nad izvirom sva v desno prečkala grapo, nad katero je plezališče. Kovinski valj ob stezi bi bil lahko vpisna skrinjica, a je bil prazen. Po ozki stezici sva zagrizla v strmo pobočje. Lobodik je bilo čedalje več in so nadležno pikale skozi hlačnice. Stezo – kjer je sploh bila – je bilo težko najti, treba je bilo plezati čez podrta drevesa in pod njimi. Čez četrt ure sva zagledala skalo z vzidano ploščo. Precej poškodovana je bila, kakor da bi jo bil kdo namerno razbil, zato je bilo napis v nemščini s številnimi okrajšavami težko prebrati. Prevod bi bil lahko takle: Tukaj je 30. marca 1916 padel od sovražnika sestreljen cesarsko-kraljevski nadporočnik Hans Mandl, nosilec reda železne krone 3. stopnje, križa za vojaške zasluge, v letih 1914, 1915 in 1916 najboljši avstrijski letalec. / Poklanja letalska stotnija št. 19.

Zdelo se je, da je pri skali s ploščo razcep; desni krak nama je odkril veliko opuščeno, zaraščeno razvalino (še ne vem, kaj je bilo tam), midva pa sva nadaljevala po levem med bodečimi grmi, podrtimi drevesi in z mahom obraščenimi skalami. Cveteli so blagodišeči telohi, iz podrasti so kukali popki malih zvončkov in trobentic, po tleh so ležali suhi kostanjevi listi in ježice. Dosegla sva prečno stezo in desno ob njej naju je zaustavil napis Dostop za nepooblaščene osebe prepovedan. Arhovi so ta napis videli že davnega leta 2009, zato sva domnevala, da so postavitelji pozabili odstraniti tablo, in sva rinila dalje. Pot je bila težko prehodna zaradi malinovja in vej. Naslednjo tablico Pozor na psa pa sva vzela že bolj resno. Vse je bilo zametano, na tleh so ležali ostanki ograje, a oljčnik nama je dal misliti, da tu še gospodarijo in da lastnik na svojem svetu pač ne mara neznancev. Do tega ima vsekakor pravico, toda potem pri izviru Lijaka ne bi smelo biti kažipota, ki naju je po 10 minutah pripeljal v to zadrego. Kdor zaide tja, se mora torej znajti, kakor ve in zna. 

»Prepovedano ozemlje« pripada hiši Šmihel 34. To je domačija Murnavi, neobljudena in propadajoča, zato na naju k sreči ni zarenčal noben čuvaj. Po kolovozu na drugi strani stavb sva nadaljevala nekaj korakov navzdol in takoj za gozdom zavila levo na drugega nad vinogradom. Pripeljal naju je na ovinek asfaltne ceste. Nasproti hiše kakih 20 m više sva cesto zapustila in pri vodnem zajetju zakoračila po kolovozu čez mokroten travnik mimo pločevinaste hiške in ograjenega vrta, potem pa spet na asfaltno cesto. Nisva se dolgo vzpenjala po njej, ko sva nasproti rastlinjakov le kakih 10 minut od Murnove domačije zagledala odmikališče z obvestilnim stebričkom. Na njem je bil zemljevid z naslovom Guno ter z opisom nunske kaznilnice (štroflagerja; pri sosednji hiši, morda oskrbnikovi, so se še dolgo imenovali Štrofejevi) in smerno tablico nazaj Lijak 25 min, naprej Šmihel 40 min.

 

Kljub opisu kaznilnice ni bilo nobenega namiga, kje je. Domačinka, ki sva jo srečala, naju je napotila na prvi odcep za stebričkom levo mimo rastlinjakov. V bregu pod slabo makadamsko cesto so med tenkimi drevesi na zemljišču brez trave čemele ovce z mladički. Mimo vodnega korita sva brž prikorakala do hiš 36 in 37. Kaznilnica ni bila označena. Prepoznala sva jo po udrti strehi. Težko si predstavljam, da je bilo med nunami toliko prestopnic in grešnic, da so zanje potrebovali tolikšno stavbo. Zaradi ograj in prepovedi si je nisva mogla zares ogledati, a kakršna je, je najbrž tako in tako nevarna.

Nadaljevala sva po kolovozu med hišama. Pogled od zadaj je še bolj razkril, v kako slabem stanju je kaznilnica. Od nje sva že videla Skozno. Na zemljevidu je od tam k naravnemu oknu narisana le nemarkirana pot. Kljub temu sva nadaljevala po ograjeni stezi. Nenadoma naju je presenetila markacija, pravzaprav le rdeč obroček. Takoj nato sva prečkala stezo iz doline in tudi na suhozidu ob njej je bil tak obroček. Desno se je odcepila stezica k preži in za njo še ena, na katero sva sledila komaj še vidni puščici. Pot je bila nadelana. Čudno, da domačini niso vedeli zanjo, ampak so trdili (tako kot zemljevid), da je treba naprej po cesti skozi vas (ne pri stebričku levo) do pokopališča in od njega na greben. Daleč pred nama so stezo pretekli trije gamsi ali srne ‒ nisva dobro videla. Tudi tam je raslo obilo bodečih lobodik. Prečkala sva zaraslo skalnato melišče, pod katerim sva niže že enkrat šla.

  

Na skali kakih 20 minut od Guna je pisalo naprej Sv. gora (to je nadaljevanje Srednječavenske poti, katere del sva že nekoč prehodila, desno Šmihel. Od tam so rdeče obročke nadomestili knafelčki. Po križu poleg napisa Šmihel sva sklepala, da ta pot pelje k pokopališču, ki so ga domačini omenjali kot izhodišče za pot na greben in k Skoznemu. Zavila sva tja. Ozka skalnata steza, posuta z odpadlim listjem in ovešena s suho travo, se je vzpenjala in spuščala vzporedno s pobočjem. Ni bila videti vzdrževana in s težavo sva se ogibala trnju. Visoko na levi naju je spremljal skalni rob. Nenadoma naju je neprijetno presenetila globoko vrezana sled motorja. Na desni se je za kratek čas pojavila ograja in stezica se je razširila skoraj v kolovoz, ki se je po krajšem spuščanju spet vzpenjal. Združil se je s širšo stezo, ki se je spustila z leve. Pod potjo sva zaslišala izvir in steza je postala razmočena. Splašila sva gamsa.

Kmalu zatem sva zagledala zvonik in k ograji so naju pritekle pogledat radovedne koze. Pri prvih hišah sva sestopila na asfaltno cesto. Na škarpi ob njej sta bila napisa Sv. gora in Skozno s puščico nazaj. Nazaj?! Torej bi bila mogoče morala iti pri skali z napisi še naprej proti Sveti gori in bi bil pozneje odcep na greben. Med čednimi novimi in lepo obnovljenimi starimi hišami (posebno slikoviti so bili nekateri dimniki) sva 20 minut od skale z napisi zakoračila v Šmihel. Pri cerkvi sv. Mihaela je stal obvestilni stebriček z zemljevidom, opisom cerkve, smerno tablico (do Skoznega je napovedovala še 40 minut) in Pogačnikovim poetičnim besedilom o tem kraju, kjer menda Nebo poljubi Zemljo. Cerkev je bila odprta in v njej so bile še jaslice. Barvite freske so pripovedovale zgodbe iz Svetega pisma. Posebno zanimiv se nama je zdel glavni oltar s konca 15. stoletja: sv. Mihael z mečem v roki je premagal in poteptal hudiča, s tehtnico pa tehtal, kdo je vreden nebes in kdo ne (ker so sv. Mihaelu postavljali cerkve kot znamenje zmage krščanstva nad poganstvom, ugibam, ali sta na tehtnici morda kristjan, ki moli, in pogan, ki ne). Na klopi pri cerkvi je bil enak znak kot na stebričkih – stilizirano drevo. Tam sva si privoščila malico in se zabavala ob »nastopu« sosedove črne goske.

 

Od cerkve naju je kažipot usmeril proti pokopališču. Na tamkajšnjem obvestilnem stebričku sta bila zemljevida pešpoti na Goriškem in posebej poti 19 na Skozno. Asfalta je bilo konec in začel se je kolovoz. Po njem sva se povzpela mimo vodnega zajetja in pri kažipotu Skozno zavila levo. Pri odcepu sta ležali skali z napisoma Skozno levo in Trpinovšče desno (tudi v to smer so se nadaljevale markacije). Srečala sva mamico s hčerko in bila deležna zaskrbljenega vprašanja, ali se bova tudi vračala po tej poti, saj da je tako strma, da so majhne otroke pustili kar pri Skoznem, da bodo šli peš do Ravnice, od koder jih bodo odpeljali z avtomobili. Svarilo je zvenelo prijazno, toda ali sva bila res videti tako nebogljena kot tisti malčki? Na trojnem razcepu je bila označena desna stezica. Prečkala sva zaraščeno grapico na levi in šla tretjič čez zaraščeno melišče. Čedalje več je bilo kamenja in skal in morala sva še čez en del melišča. Potka je bila ozka, ponekod viseča in izpostavljena.

 

Slabo uro nad Šmihelom sva se ustavila ob klopci pri lepem boru. Kažipota nad njo sta kazala desno Skozno 5min in Vitovlje 2^h ter levo 1^h15min Ravnica. Tam sva naletela na zamejca iz Trsta, ki nama je razložil, kako teče romarska pot do Svete gore. Če imava ves dan časa, je bil navdušen, greva lahko tudi dol na Grgár. Ali pa v Devin, nad njim po Zgornjem Krasu od vasi do vasi, do Opčin ali Repentabra. Razgledi so lepi, vmes pa agriturizmi, osmice, »kar česte«. Potem nama je opisal pot od Cerja do Trstelja in še in še. Njegovo navdušenje je bilo kar nalezljivo.

Zavila sva desno in se na kratko pomudila pri Skoznem, nato pa se vrnila h kažipotoma, od katerih sva nadaljevala v smeri Ravnice. Hodila sva po redkem gozdu med nizkimi tenkimi drevesi in prečkala več suhozidov. Že po dobrih petih minutah sva prišla do vzletišča jadralnih padalcev (pojavljata se podatka 581 in 591 m), ki je bilo videti kot rana v pobočju. Mimo njega je tekel kolovoz (morda slaba gozdna cesta). Oznak ni bilo; zadnja je bila rdeča črta na tleh. Po naključju sva opazila markacijo precej niže na drevesu na robu gozda. Po desni strani vzletišča sva se mimo koša za smeti spustila do tja, a Jani je pravi čas zagledal še eno markacijo niže, sicer bi bila pri prvi vstopila po kamniti stezi v gozd. Pri drugi sva stopila na stezico prav tako desno v gozd. Ko se je razcepila, sta se kraka kmalu spet združila. Rahlo sva se spuščala skozi visoko travo med suhozidoma na obeh straneh. Pri skali, na kateri je pisalo nazaj Vzlet. in Lijak, naprej Pri Peči in levo Loke, sva nadaljevala proti Peči, čeprav je bila najina smer sicer Loke; Tržačan nama je namreč prvi odcep levo odsvetoval, češ da je prestrm. 

Ko sva pustila za seboj udorno jamo na desni in skalo z napisom Skozno (nazaj), se je pred naju postavil prečni kolovoz. Po njem sva se spustila levo in šla mimo še več manjših jam. Na desni so se pojavile v tla zabite traverze, kakor da je bila tu kdaj kaka 2 m visoka ograja. Odkar sva stopila na kolovoz, ni bilo več oznak. Ko sva že hotela obrniti, misleč, da sva zgrešila označeno pot, sva končno zagledala slabo markacijo. Med podrtimi kamnitimi ograjami sva se spuščala proti travnikom. Od njih so naju ločili suhozidi, grmovje in nizka drevesa. Podrta vrata na desni so bila najbrž vhod skozi tisto visoko ograjo. Naslednja vrata v njej je krasila velika črka A. Z leve od spodaj se je priključila pot, podobna najini, in dobre pol ure od vzletišča sva zagledala hiše. 

Po hišnih številkah sodeč sva prispela v Ravnico. Na velikem gospodarskem poslopju, prvi stavbi na levi, sta bili pritrjeni tabli z napisoma v spomin na postajo M 1, ki je med NOB delovala v tej hiši (4. oktobra 1944 so Nemci ubili dva kurirja in odgnali gospodarja v taborišče, od koder se ni vrnil), in v zahvalo krajanom, ker so pomagali pri formiranju 1. tankovske čete Teritorialne obrambe v vojni za samostojno Slovenijo leta 1991. Vas se je zdela kot izumrla. Pred neko hišo je stala prikolica z ustreljenimi merjasci (dopoldne sva res slišala streljanje). Potrkala sva in našla lovce na letni skupščini. Bili so zelo prijazni in eden naju je pospremil do razcepa, kjer naju je usmeril desno (to je bil tisti priključek, ki sva ga opazila pred prihodom v vas). Razložil nama je, da je bila to po letu 1945, v času con A in B, glavna oskrbovalna cesta za Trnovsko in Banjško planoto, saj si niso upali čez Prevalo in čez Vratca, kjer je bila anglo-ameriška nadzorna točka. Kljub hišnim številkam Ravnica se njihov zaselek imenuje Pri Peči (»prava« Ravnica je poldrugi kilometer naprej), menda zato, ker pozimi pri njih ni burje, torej je »toplo«. Ko sva pripomnila, da so precej od rok, se je sicer strinjal, a dodal, da je do mesta le 10 minut z avtom. Nimajo pa vodovoda, pijejo kapnico.

V »civilizacijo« sva se torej vračala po nekdanji glavni cesti med Vipavsko dolino ter Trnovsko in Banjško planoto; o tem so pričali stari obcestni kamni. Lepo je dišalo po sveže posekanem borovem lesu. Po 25 minutah sva prišla do brane, kakor je napovedal »najin« lovec. Pred njo se je levo odcepila steza, ob kateri je ležala razbita tabla s slikami padal. Morda se tam izteče na cesto prva (strma) pot proti Lokam? Neoznačenih odcepov je bilo še več, a ker nisva vedela, kam zares vodijo, in se je že začelo mračiti, sva ostala na cesti. Kmalu sva pod seboj zagledala most čez Lijak na Kolenovci in se s ceste spustila po stezi čez terasast travnik proti vinogradom. Niže sva zavila levo po robu vinograda. Ker naju je zaustavilo robidovje, sva se umaknila v gozd in se spuščala dalje po njem kar na pamet. Pa spet po levem robu travnika, med gozdom in ograjo ob gmajni na desni. Z ograjo vred sva zavila navzdol in nadaljevala med njo in podrtim suhozidom. Skozi zaraščen in popolnoma zapuščen gozd sva sestopila na kolovoz, po katerem sva hodila zjutraj. Prečkala sva potoček in že sva bila pri spodnjem vinogradu, ožarjenem z zahajajočim soncem. Kakih 20 minut pod brano sva bila spet na Kolenovci. Srečala sva istega možaka s psom kot zjutraj. V četrt ure sva bila pri avtu.

Čeprav cilj najinega pohoda, Lijak, zaradi pomanjkanja vode ni bil tak, kakršnega sva si želela, nisva bila razočarana, saj sva videla marsikaj drugega, prav tako zanimivega. Lijak pa naju še vedno vabi, naj ga obiščeva v primernejših okoliščinah.