Ko sva bila nazadnje na Mrzlici,
sva naletela na toliko kažipotov in smernih tablic za Gore, da je bilo le
vprašanje časa, kdaj bova šla pogledat, kakšno »gorstvo« je to. Zgodilo se je
18. marca. Odpeljala sva se v Hrastnik in parkirala pri tamkajšnji železniški
postaji, ki je izhodišče ne le za Gore, ampak tudi za Kal in Kum. Na škarpi pod
stopnicami za postajo in na kažipotih nad njimi je pisalo Gore oziroma Planinski dom
Gore 1h 30min in Sovretova pot.
Po stopnicah sva se povzpela v strm
breg s pogledom na Savo in del Hrastnika. Napovedanega snega ni bilo, je pa
izmenično rosilo in deževalo, zato sva se namesto s pohodnimi palicami za vsak
primer oborožila z dežnikoma. Steza naju je pripeljala na asfaltno cesto, kjer
naju je klavrna oznaka usmerila desno. Markacija na električnem drogu naju je
brž zvabila z asfalta proti hišam ob Cesti Hermana Debelaka, za katerimi sva se
vrnila na cesto. Po njej je kazal kažipot Sovretova
pot, a ne za dolgo, saj sva se kmalu povzpela po kolovozu med dvema
zajetjema in strmo nad tretjim. Kislemu vremenu se niso dali motiti kronice,
mali zvončki, trobentice, blagodišeči telohi, pljučniki, jetrniki,
deveterolistne konopnice. Skozi ozek pas gozda in ščavja sva se pretaknila na
strm travnat breg, vrh katerega sta čepeli hiši s pritiklinami in vrtom. Zatem
sva spet stopila v gozd, kjer sva na levi pod skalami opazila majhne votline. Ozka
stezica je bila bolj na redko markirana, a vsaj na razcepu je za naju poskrbel zdelan
kažipot levo Gore.
Pod potjo sva slišala šumenje vode in
zagledala več dotrajanih streh, potem pa še potoček. V ključih sva se vzpenjala
proti hišam, pred katerimi se je nemirno sprehajal velik pes. Blatna stezica je
zoprno visela. Po travnatem pobočju sva pri kažipotu za Sovretovo pot dosegla
asfaltno cesto. Po njej sva se dobre pol ure nad izhodiščem spustila na
križišče, kjer je od spodaj pritekla druga cesta, ter po tej nadaljevala
navzgor proti Goram in še vedno tudi po Sovretovi poti. Dobrih 5 minut nad
križiščem sva pri rastlinjakih prispela v Krnice. Pri seniku se nama je z desne
pridružila Pot spominov NOB, zato so naju odtlej poleg knafelčkov vodile tudi
rdeče peterokrake. Pri Krnicah 18 na desni so plapolale zastavice in tudi leseno
figurico z napisom Ocepkov Nande so
krasile trobojnice, zato sva ugibala, ali je ta hiša kako povezana s Potjo
spominov NOB. Nasproti nje stoji partizanski spomenik osmim krajanom Krnic in
Šavne Peči, padlim v letih 1941‒1945.
Na koncu Krnic sva za kapelico in zadnjo hišo zavila
na kolovoz, a se kmalu pri kažipotih povzpela po kamniti stezi levo z njega.
Kratkemu vzponu je sledil razcep, kjer sva se razšla s Potjo spominov NOB. Travnat
kolovoz naju je odpeljal desno v gozd in k naslednjim kažipotom: nazaj Krnice ‒ Žel. post., desno navzdol Sovretova pot in levo navzgor Dol. O Gorah pa nič, vendar je bila za
naju za zdaj še prava smer tudi Sovretova pot. Dokaj široka kamnita steza,
označena s knafelčki, se je rahlo spuščala. Četrt ure za Krnicami sva se ustavila
na razpotju, kjer sta se
ločili pot na Gore (s planinskimi markacijami označena steza levo navzgor) in
Sovretova pot (kolovoz desno rahlo navzdol). Ker je bilo za kosilo v planinski
koči še prezgodaj, sva se najprej odločila nadaljevati po Sovretovi poti v njegovo
Šavno Peč.
Ob kolovozu, na katerega se je zvalila
precejšnja skala, je cvetelo tevje. Na vrhu vzpona sva prišla do daljnovoda, se
ob njem spustila in spet povzpela. Na nekaterih drevesih so bile zelene packe. Ob
številnih odcepih na obe strani so naju večinoma usmerjali kažipoti Sovretove
poti, ponekod pa njena znamenja – stilizirani jonski kapiteli, izbrani brez
dvoma zato, ker je bil Anton Sovre naš največji prevajalec antičnih grških del.
Kmalu po tistem, ko sva pod seboj prvič videla Šavno Peč, sva stopila iz gozda
in zagledala pečine, po katerih se domnevno imenuje vas (Savine pečine). Vanjo
sva prispela slabih 20 minut od razpotja. Kjer se je kolovoz strmo spustil na
asfaltno cesto, je stal stiliziran kozolček z napisi Gore in Kovk (puščica je kazala
nazaj, od koder sva prišla, torej se bova morala vrniti na razpotje po isti
poti) ter Sovretova pot.
Spustila sva se po asfaltu skozi vas in
kmalu zagledala Sovretov spomenik iz leta 1998. Bronasti doprsni kip je delo
kiparja Viktorja Plestenjaka, okolico pa je domači (hrastniški) arhitekt Ivan
Maurovič uredil kot nekakšen amfiteater. Na marmornih ploščah za kipom je
odlomek iz Pindarove prve pitijske ode, ki ga je Anton Sovre prevajal na
predvečer svoje smrti, v latinščini in slovenščini: Sreča je nagrada prva, / druga
dober glas, / a kdor pridobil si je
oboje, / si spletel venec je
najlepši. Naš največji klasični filolog in prevajalec se je rodil v Šavni
Peči 4. decembra 1885, pozneje pa je živel v Krškem. Po osnovni šoli v Zidanem
Mostu ter gimnaziji v Celju in Ljubljani je na Dunaju in v Gradcu študiral
klasično filologijo. Bil je gimnazijski profesor, šolski inšpektor, dramaturg
SNG Ljubljana ter profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski
univerzi. Prevedel je Homerjevi Iliado in Odisejo ter Ajshilove, Sofoklejeve in
Evripidove tragedije pa tudi dela Goetheja, Shawa, Poeja in Prešernove nemške
pesmi. Njegovo delo Stari Grki (1939,
ponatis 2002) je kljub nekaterim poznejšim novim spoznanjem pomembno še danes. Dvakrat
je dobil Prešernovo nagrado (1950 in 1956) in od leta 1953 je bil redni član
SAZU. Po njem se imenuje nagrada, ki jo Društvo slovenskih književnih
prevajalcev podeljuje za vrhunske književne prevode od leta 1963, ko je umrl
(1. maja v Ljubljani).
Od spomenika in Doma Krajevne skupnosti Krnice-Šavna Peč sva se sprehodila mimo
obnovljene kašče, kapelice in toplarja do kakih 100 m oddaljenega slopnega
znamenja iz 17. stoletja. Bogato obloženo z angelci, kipci in drugim okrasjem
velja za eno najlepših zidanih slopnih znamenj v Sloveniji. Od njega sva se
spustila levo po ozki makadamski cesti proti skupini hiš. Prva na levi je bila počitniška,
druga pa Sovretova (Šavna Peč 1), prav kakor je napovedala domačinka, ki nama
je pokazala pot (kakšno naključje: srečala sva gospo, s katere sorodnico je bil
poročen Anton Sovre). Domačija je naseljena in ni označena. Menda je nikoli niso
obnavljali, zato je v slabem stanju. Pred njo stoji prav tako klavrna kapelica.
Ko sva se potikala tam okrog, je začel naletavati sneg. Samo da ne dežuje! Poti
so bile dotlej take, da palic nisva pogrešala, dežnikov pa tudi nisva odprla,
samo »vreme sva gor držala« z njima.
Iz Šavne Peči sva se vrnila na razpotje, kjer sva zdaj zavila
desno proti Goram. Tudi tam so se na drevesih pojavljale zelene packe. Nekatere
markacije so bile prebarvane in poleg narisane nove. Kar strma pot se je
razširila v udobno stezo z več priključki/odcepi, med njimi je bil eden (čez 10
minut) na desni označen s kažipotom 20min.-Šavna
Peč (torej bi se bila lahko vrnila iz Šavne Peči po tej poti, vendar tam
nisva opazila nobenega znamenja zanjo). Zatem sva se spet začela čedalje
strmeje vzpenjati. Krošnje in tla so bili narahlo poprhani s snegom. Prečkala
sva grapo. Zdaj sva najbrž hodila že nad Savinimi pečinami nad vasjo, vidno
skozi drevje na desni. Potem se je strmina unesla. Nekaj časa je šlo gor in dol
mimo dveh razgledišč po vedno bolj zasneženi skalnati in koreninasti stezi. Pri
drugem razgledišču je zavila ostro levo (tam se je desno navzdol odcepila
druga, neoznačena) in se kmalu zatem križala s še eno. Po gozdu je ležalo precej
podrtega drevja. Čez več kot pol ure sva se znašla na prečni cesti; kažipot Gore je kazal desno navzgor. Zdaj sva že
gazila.
Cesta naju je pripeljala na travnik, s
katerega se je že videl zvonik. Kmalu sva prišla do električnega droga z
naslednjim kažipotom, ki pa ni obveščal o smeri, temveč o veliki modrosti: »Ko si na tleh se zavedaj, da si šel le po
zalet.« Markacija poleg napisa se je veselo smejala. Čez dobrih 5 minut sva
vkorakala v vas, kjer naju je pričakal še en smejoči se »kažipot« nazaj: »Življenje ni narejeno iz želja. Narejeno je
iz dejanj!«
Gore so raztresena hribovska vas na severnem
pobočju slemena enakega imena med Savo in Savinjo. Pred
Domom v Gorah (762 m) naju je pozdravil prijazen kuža. Sicer planinski dom bolj
spominja na gostilno; porcije so obilne, ljudje prihajajo (polno parkirišče je pričalo,
da se večina pripelje) na nedeljska kosila, praznovat in podobno. Imajo ogromne
kremne rezine, da sem se prav čudila, kako si jo je Jani upal naročiti po
tistih velikanski zrezkih – in res je imel nekaj težav z njo. Zasnežene klopce
in mize okrog doma so seveda samevale, poleti pa je pod košatimi drevesi gotovo zelo
prijetno, kakor sva sklepala tudi po napisu na škarpi Gore so zakon. »Kažipot« Imam
365 vej na enem izmed dreves je kazal navzgor v krošnjo, Kum na drugem pa nekam proti cerkvi sv.
Jurija iz 15. stoletja. V bližini doma so rokometno, košarkarsko in teniško
igrišče ter balinišče, menda tudi smučišče. Preden sva odšla, sva stopila še do
cerkve. Med potjo k njej sva nad nekim vhodom opazila napis Konjerejsko društvo Hrastnik (pod
cerkvijo je privez za konje), na sosednji hiši pa še en »kažipot«: »Ladja je v pristanu 
na varnem, vendar ni
narejena zato.« Cerkev je bila zaprta, tabla Botanične učne poti Urtica
(latinsko ime za koprivo) pa zasnežena, a ne toliko, da je ne bi bila mogla
prebrati in uvrstiti na seznam »za drugič«. Prav tako razgled z Gor, saj nama
ni bil dan.
Vrnila sva se po isti poti. Dol grede
je hudo drčalo, zato sva pogrešala palice. A ker sta dežnika v nahrbtnikih tako
uspešno »krotila« vreme, se nisva pritoževala. Pot nama je pretekla lisica. Čez
pol ure sva pustila za seboj razpotje,
kjer se ločita poti na Gore in v Šavno Peč, ter 40 minut zatem dokaj suha
sestopila k železniški postaji.
Nasveta »Obesi svoje oblake sušit na sonce!« na reklamnem kozolčku pred planinskim
domom žal ni bilo mogoče upoštevati, saj je bilo vreme kislo. Midva pa ne,
najbrž zato, ker sva svoje oblake pustila v dolini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar