09 junij, 2018

Deset vrhov v okolici Ljubljane – Rašica

Prvo nedeljo v aprilu, velikonočno, sem morala zaradi manjšega kirurškega posega »dati mir«, zato sem nič kaj rada ostala doma, Jani pa je vnukinji sam odpeljal na Rašico. Takole poroča:

Naš velikonočni pohod smo začeli na enem izmed parkirišč ob Gameljski cesti, ki se z Dunajske odcepi levo takoj za Črnuškim mostom. Kot kaže, so parkirišča od najinega zadnjega obiska dobila zgovorna imena: naše se je imenovalo Straža, eno prej, zasedeno, pa Pr' soldatku. Resda je bilo še rahlo sveže, a Ajda je čisto po nepotrebnem nase navlekla vse, kar je našla v nahrbtniku. Po neoznačenem kolovozu v levo smo se povzpeli na greben in stopili na markirano pot, ki se je začela nekaj deset metrov niže proti Črnučam. Blag vzpon na Straški hrib je seveda ogrel samo Ajdo, vendar je začela svojo oblačilno čebulo lupiti šele po telovadbi čez podrto drevje, ki se mu dekleti nikakor nista mogli upreti.
 
Po nekaj vzponih in spustih smo sestopili na križišče, kjer se nam je z leve pridružila gozdna cesta iz Spodnjih Gameljn. Čeprav so knafelčki kazali edinole naravnost navzgor, kjer sva z Mojco šla vedno doslej, sem se tokrat odločil za nadaljevanje po gozdni cesti desno navzdol. Zdaj je dekleti že nekaj časa napadala strašanska žeja. Ko smo čez minutko ali dve stopili iz gozda na mokrotne travnike Sračje doline, sem privolil v postanek za pijačo. Ajda je uporabila vse svoje diplomatske spretnosti, da si je izprosila dodatni kozarec »tako dobrega« babičinega čaja. Čeprav se je doline Črnušnice (tudi Črnuškega potoka) prijelo taborniško ime po dolgorepih srakah, ime vasici nad njo pa so menda dale kričave vrane (prvotno naj bi se imenovala Vranščica) in so ornitologi tu našteli že 45 vrst ptic, smo mi od živali opazili zgolj preštevilne pse in psičke, ki so sprehajali svoje gospodarje. Prečkali smo dolino in se po njenem vzhodnem bregu povzpeli v vas (425 m). 
 
Na kratko smo postali ob gasilskem domu, na katerem je pritrjena lična spominska plošča Društva izgnancev Slovenije, da sem dekletoma razložil žalostno usodo Rašice v prvih mesecih druge svetovne vojne. A več o tem drugič, saj sva se z Mojco domenila, da bova ob priložnosti poiskala številne okoliške spomenika, povezane z rašiškimi dogodki. Mimo obnovljene cerkve sv. Križa smo se sprehodili skozi vas in spet zagrizli v hrib. Ajda je že tako zakuhala, da je slekla celo spodnjo majčko, čeprav smo srečevali pohodnike, do vratu zapete v flise in celo z volnenimi kapami čez ušesa. A zdaj je glavna težava postala Vesnina žeja. Z vztrajnim tolaženjem, da je koča že čisto blizu, smo vendarle brez novega odmora prisopihali do Planinskega doma Rašiške čete (631 m).

Take gneče, kot je bila okrog koče, v planinah še nisem doživel. Doslej je veljalo, da je rašiška ob ponedeljkih zaprta, in tako tudi piše na njenih vratih, ampak že prej so nam po telefonu zaupali, da bo odslej odprta vse dni v tednu. Kogar zanima, kaj se je v tukajšnjih hribih dogajalo med vojno, naj si le ogleda stene v njeni notranjosti, dekleti pa sta se bolj posvetili štrukljem in cmokom na mizi. Ko smo se podprli in, kar je vsaj tako pomembno, požigosali naše kartončke, smo zlezli še na imenitni kovinski razgledni stolp nekaj korakov više na Vrhu Staneta Kosca (641 m). Čeprav daje stolp zelo trden vtis, se je Vesna ustrašila višine in se je že na drugi ploščadi hotela obrniti. A ko se je spomnila očijevega navodila, da lahko čokoladni jajček poje šele na vrhu, si je premislila. Seveda sva se trdno držala za roke. Ajda z višino nima težav in je kot srnica skakljala po stolpu gor in dol. Dvakrat je preštela stopnice. Če se ni zmotila, jih je 84.

Za vrnitev sem izbral domnevno krajšo pot: po bližnjicah proti Srednjim Gameljnam, izpod vasi Rašica pa do avta ves čas po grebenu zahodno nad Sračjo dolino. A moja izbira se je v resnici izkazala za daljšo. Že takoj pod vrhom smo se namreč pustili zvabiti markacijam v desno in kar nekaj časa smo porabili, preden sem ugotovil, da koračimo proti Mengšu. Morali smo nazaj na vrh in levo na pravo bližnjico. Ta je bila zelo blatna in spolzka, kar je spet upočasnilo korak. No, po grebenu je končno šlo gladko in niti to, da sem pozabil, kje je treba skreniti z markirane poti na kolovoz proti parkirišču, nam ni vzelo omembe vredno časa. Čeprav se pri sestopu nisem ravno izkazal z vodenjem, se dekleti nista pritožili.

V mislih sem jih ves čas spremljala. Ko se mi je zdelo, da morajo biti že davno na vrhu, sem jih poklicala. Oglasila se je Ajda, a me zaradi neznanskega hrupa ni slišala, jaz pa sem slišala njo in Janija, ki je ravno naročal štruklje. Torej je vse v redu, sem si oddahnila in odložila. Čez čas mi je telefonirala Ajda in navdušeno poročala o svojem imenitnem odkritju: pri dedijevem nahrbtniku je ena izmed zaponk pravzaprav piščalka! Nemudoma sem šla gledat svoj nahrbtnik in res – prsna zaponka je zapiskala. Ta nahrbtnika imava že nekaj let, pa tega sploh nisva vedela. Oh, otroci. Pravzaprav bi morala reči Oh, odrasli!

Ni komentarjev: