Kamni vrh tokrat zares, za zraven pa še Grmada

Pozimi zaradi obilice snega nisva prišla na Kamni vrh, zato sva 11. avgusta poskusila še enkrat, spet iz Ponikev, od cerkve sv. Florijana. Na travnikih za vasjo sva srečala več sprehajalcev, večino s psi, in trije so naju vprašali, ali greva na Kamen vrh (tako rečejo domačini in tako tudi piše na kažipotih in tablah). Posebno neki kolesar je navdušeno zatrjeval, da bo »čudovito lepo«. Vesela sva bila še enega srečanja, resda bolj od daleč: na travniku se je pasla srnica. V gozdu sva se spomnila, da tod hlačajo medvedje, zato sva začela ploskati in piskati. Sicer pa je šlo gladko, saj sva tokrat videla vse steze, kolovoze in ceste, ki so se pozimi skrivali pod snegom, predvsem pa svojo pot, ki je bila kar spodobno označena. Prejšnjikrat sva do jase, na kateri sva odnehala, tavala kaki dve uri, tokrat pa sva prišla do nje v 50 minutah.

Na robu jase ni bilo več sekire, pač pa je bila polna podrtih dreves. Levo, prejšnjikrat preizkušeno (neuporabno) pot je zdaj zakrivalo grmovje, desno pa je vodil razločen kolovoz. Ni bil videti markiran, čeprav je bila pot do tja v kopnem razmeroma dobro označena. Prva markacija se je pojavila šele čez čas. Kmalu sva prispela do dobre gozdne ceste; po njej je tekla v obe smeri pešpot E7, levo pa tudi pisateljska pot. Nedaleč na levi se je staknila z drugo, po kateri so usmerjali desno kažipoti pisateljske poti, E7 in planinske na Kamen vrh, smerna tablica Dobrepoljske poti pa je kazala nazaj v Ponikve in desno v Podpeč. Po zemljevidu sva ugotovila, da je to križišče v Dulah.

Po ogledu križišča sva se vrnila na mesto, kjer sva prišla na cesto, in sva jo prečkala. Do tam so bile markacije dokaj sveže, naprej pa stare, le občasni napisi Pon. (Ponikve), ki so kazali nazaj, so bili videti novejši. Stopala sva po kraškem svetu, polnem vrtač. Z leve je pritekla steza, za njo še kolovoz. Po tem sva nadaljevala desno in nato navkreber, včasih kar strmo. V naslednjih 20 minutah sva trikrat zavila desno. Markacije so bile slabe, a skalnati kolovoz je bil razločen in puščica na mestu, kjer sva ga zapustila v levo na ožjo stezo, je bila k sreči dobro vidna. Odcep desno čez 10 minut pa ni bil označen oziroma je bila markacija tako daleč, da se od njega ni videla. Brž zatem sva zavila levo, šla mimo zelo popisanega drevesa (gor K.V. = Kamen vrh, dol Vid = Videm, Pon = Ponikve, Pod = Podpeč, desno V. Lašče) in po 5 minutah zagledala gručo stavb.

Prispela sva k Planinski koči na Kamen vrhu ‒ zidani stavbi, brunarici, leseni uti in vodnjaku (nekoliko vstran v gozdu je še »dislocirano« stranišče). Napis PD Dobrepolje 17. 12. 1989 sem si razložila pozneje doma: gre za datum ustanovnega občnega zbora planinskega društva, ki je postavilo kočo. Mimo kurišča sva se povzpela še na bližnji vrh (783 m). Pod njim sva našla vpisno skrinjico, s strešico zavarovano pred mokroto. S škrapljastih skal na vrhu sva se razgledala naokrog, a vsega, kar naj bi se od tam videlo, bodisi nisva prepoznala bodisi se tisti dan ni razločilo: na severu in vzhodu spodaj Dobrepoljska dolina (Videm, Cesta in Ponikve), nad njo Planski vrh, dalje Stari grad (razvaline), Ilova gora, Posavsko hribovje (Kum) ter v daljavi na S Kamniško-Savinjske Alpe od Storžiča do Raduhe in na V Gorjanci (Trdinov vrh); na jugovzhodu Grmada, levo za njo najvišji vrh občine Grosuplje Tisovec, desno pa Velika gora in Stojna; na jugu in zahodu Travna gora in za njo Goteniški Snežnik, nato Bloška planota in Slivnica, na obzorju pa Snežnik; na zahodu in severu Gora s cerkvijo sv. Ahaca, sledijo Kurešček, Mokrec in Krim, za njimi Polhograjsko in Škofjeloško hribovje ter na obzorju Julijci (Triglav) in Karavanke od Kepe do Košute. Na vrhu so bili še geodetski kamen in nečitljivi ostanki rdečih napisov.

 

Nenadoma sva od koče zaslišala avtomobil in se vrnila k njej. Odprta je le ob nedeljah in praznikih (ali po dogovoru), zato je nekdo pripeljal vanjo pijačo za naslednji dan (ne kuhajo, le tople napitke in pijače je mogoče dobiti). Možak nama je kar ponosno razkazal notranjost in res imajo lepo urejeno. Po stenah visijo slike o gradnji in otvoritvi pa tudi priznanja. Ker je bilo na mizi nekaj planinske literature, sem dodala še svojo planinsko pesniško zbirko.

S Kamnega vrha sva se odpravila še proti Grmadi, vrhu v sredogorskem hrbtu Mala gora. Pod kočo sva sledila markaciji in oznaki G. ter se po nekaj metrih spustila levo po širokem razritem kolovozu. Lomljena črta je kmalu napovedala odcep desno in zavila sva s kolovoza v grmovje, v katerem se je skrivala steza (naprej Podgora). Pri naslednji lomljeni črti sva spet zavila desno. Globlje v gozdu sva se izmotala iz grmovja. Steza se je razširila in tekla po zračnem svetlem gozdu, po katerem je ležalo podrto drevje. Skale in nekatera debla so bili oblečeni v zelen mah. Več markacij je bilo zbrisanih ali spraskanih, poleg ali čeznje pa so bile narisane nove. Po kake četrt ure sva prišla do gozdne ceste in levo po njej do križišča, kjer so bile nagrmadene veje, ki so ostale od sečnje. Zavila sva desno na prečno gozdno cesto  in jo kmalu zapustila v levo. Na skali v podrasti sta se skrivala markacija in G. Tudi tam so bile nekatere oznake zbrisane.

Potem ko sva prečkala kamnit kolovoz, sva se začela pošteno vzpenjati. Na širši prečni stezi nama je smer (levo navzgor) pokazal G. Po združitvi s kolovozom, ki je pritekel z leve od spodaj, se je pot nekoliko zravnala in sledil je še en prečni kolovoz. Po njem sva se povzpela proti desni. Pot naju je vodila čez dva travnika, čez drugega levo navzgor v gozd. Tam je bilo treba še čez en kolovoz in čez stezo, ki je tekla desno proti Velikim Laščam; te sva z roba gozda lahko tudi videla. Ko sva naslednjič stopila na travnik, sva v daljavi nad gozdom zagledala anteno. Pri skladovnicah drv sva se še zadnjič povzpela v gozd. Čedalje bolj strma, koreninasta in skalnata pot naju je mimo drevesa z napisom Koča po 35 minutah pripeljala na Grmado.

Na cilju naju je čakalo nekaj presenečenj: napis Turistični dom na Grmadi 887 m nad Ortnekom (dom Turističnega društva Grmada torej ni planinski), drugačna nadmorska višina na kažipotu PD Velike Lašče (873 m), predvsem pa oskrbnikova slastna ponudba, saj nisva vedela, da tam sploh lahko dobiva jesti, zato sva imela v nahrbtnikih sendviče. Za naslednjič naju je povabil na štruklje. Sredi septembra vprašajva za polharijo, je priporočal. Seznanil naju je, da se po okoliških gozdovih klati medvedka z mladiči. Dal nama je prospekta TD Grmada Velike Poljane-Ortnek (o zgodovini, poteh nanjo, rastlinstvu, razgledih in še čem) in Ribnice. Ker sva se zanimala tudi za druge vrhove Male gore, naju je spodbujal, naj se le še oglasiva, saj iz Ortneka do parkirišča pod domom pripelje asfaltna cesta, od tam pa se lahko podava k Sveti Ani ali kam drugam. Potem sva se še nekoliko sprehodila po okolici. Za drvarnico sva opazila stezico proti Kompoljam. Tik pod domom (objekti so trije) ter mizami in klopmi v senci dreves je otroško igrišče, pod hribom na drugi strani pa že omenjeno parkirišče.

Do vrha nad kočo je bilo le nekaj korakov. Pri repetitorju sva našla geodetski kamen in žig. Na nekem drevesu je pisalo Vrh, na drugem V.L. (Velike Lašče). Grmado sva zapustila v smeri Velikih Lašč (če gor grede ne bi bila sledila napisu Koča, bi bila po tej poti prišla najprej na vrh – poleg napisa Koča sva dol grede namreč odkrila tudi napis Vrh, ki kaže levo navzgor). Ker je bil napovedan dež, sva bila brez palic, da bi lahko uporabljala dežnika. Gor grede me to ni motilo, navzdol pa sem palice bolj pogrešala. A z dežnikoma in pelerinama sva očitno »držala vreme gor«, da se je prijazno razvedrilo. Vračala sva se po poti vzpona. Pod Kamnim vrhom sva nenadoma ugotovila, da nisva več na znanem kolovozu, zato sva se vrnila in spoznala, da sva prehitro zavila z njega in šla proti Podpeči. Poslej sva bolj pazila na markacije. Tudi po gozdu pod železniško progo sva se vračala nekoliko drugače, a k sreči se v kopnem vidijo poti – če ne ena, pa druga.

Na označenem odcepu pred Ponikvami sva zavila levo proti ponoru/požiralniku Ráš(i)ce. Srečala sva ribiškega čuvaja na obhodu in ga vprašala za pot, saj sva od daleč videla tablo, o kateri sva domnevala, da označuje ponor, poti pa nobene. Nimava navade brez potrebe tlačiti travo, pa še precej visoka je bila, a usmeril naju je naravnost čez travnik. Opozoril naju je na luknjo sredi njega, obraslo z drevesi; ni zavarovana, zato je nevarna, še posebno za otroke. Pripomnil je, da zaradi suše v ponikalnici najbrž ne bo nič vode. V tisti travi nisva niti videla, kam lahko stopiva, ne da bi padla v kako luknjo. Že preden sva zagledala naravno znamenitost (kakih 10 minut od odcepa), sva po tablah sklepala, da vzdrževalec (vodnogospodarsko podjetje Hidrotehnik iz Ljubljane) ni posebno skrben, saj so bile hudo zanemarjene. Mogočna skalnata struga je bila res suha, da so se videle luknje, v katere sicer odteka voda. V eno je nanesla kup vej ali pa jih je znesel skupaj kak ptič za svoje domovanje. Visoke grablje in betonska pregrada so nama dale misliti, koliko vode se lahko pretaka tam. V strugi je bila velika razvalina in pri njej sva splezala skozi predor za pregrado. Če struga ne bi bila suha, si je seveda ne bi bila mogla tako ogledovati. Pozneje sem prebrala, da je ta kraški potok dolg blizu 90 km in se na svoji poti večkrat preimenuje. Izvira na vzhodnem robu Bloške planote, kot Rašica teče tudi mimo Trubarjeve domačije, pri Ponikvah pa prvič ponikne. Na svojo ponikalnico so domačini zelo ponosni: »V Sloveniji med 17 vasmi z enakim imenom ni nobena tako ponikovsko ponikovska, kot so Ponikve,« pravijo. Kar sva videla, je bilo res zanimivo, a tudi nevarno. Seveda piše, da se tam gibljemo na lastno odgovornost. To je tako kot na cesti: postavijo znak, da je luknjasta, namesto da bi luknje zakrpali.

Od ponora do avta je bilo le še kakih 15 minut. Prehojena pot pozimi za nepoznavalca preverjeno ni primerna, poleti pa je zelo prijetna, saj je večinoma senčna. Kakšna je v dežju, k sreči nisva preizkusila.