Srečno 2019!

Za letošnjo »novoletno goro« sva izbrala Altemaver v grebenu Ratitovca. Tam sva bila že velikokrat, a Jani se je k sreči domislil še enega izhodišča, od koder še nisva šla. Skozi Škofjo Loko, Železnike in Zali Log sva se odpeljala v Sorico, od tam pa v Zgornje Danje (1100‒1200 m). Cesta je bila nekaj časa asfaltna, nato makadamska in večinoma tako ozka (levo breg, desno prepad), da me je bilo naravnost groza srečanja. Parkirala sva pred razcepom na začetku naselja. Desni krak (proti hišam) je bil od tam asfaltiran, levi, makadamski, pa se je povzpel proti gozdu. Ob njem je stal kažipot, zato sva upala, da naju ne čakajo take orientacijske težave, o kakršnih sva brala na spletu. Zgornje Danje so po Krajevnem leksikonu Slovenije (KLS) tretja najvišja vas v Sloveniji (za Podolševo in Goreljkom) pod gozdnatim Avfernom (1456 m, tako KLS; na zemljevidih Avferna nisem našla), po nekaterih drugih podatkih pa celo najvišja. To je pet velikih hiš, postavljenih v skoraj ravno vrsto, od katerih eno in njeno gospodarsko poslopje obnavljajo, ena pa se podira. K naselju spada še zaselek Trojar (dve domačiji, tako KLS). Nekaj časa celo že popolnoma zapuščenemu kraju se menda po zaslugi enega izmed potomcev Gasserjev, tirolskih naseljencev iz 14. stoletja, ki so nekoč živeli tod, obetajo boljši časi.

Andraž Poljanec v novem vodniku PZS Julijske Alpe – južni del pravi, da je izhodišče med hišama 4 in 5, vendar sva verjela kar kažipotu na razcepu. Sledila sva mu mimo na spletu omenjanega »parkirišča«, ki je bolj odpad, gozdarskega delovišča in majhnega vodnega zajetja, iz katerega je po cevi curljala voda, v gozd. Že po nekaj metrih sva opazila znake za odcep levo za vegasto lesenjačo (stara pot se je odcepila pred kolibo, zdaj pa je zaraščena in se kmalu stakne z novo). Dobro markirana, sicer pa slabo vidna koreninasta steza se je pognala v breg. Tekla je vzporedno z zametano grapico na levi, v kateri sva še razločila stare markacije, torej je pot nekoč tekla po njej. Čez čas so se tudi nove markacije preselile vanjo in midva z njimi. Šla sva čez dve vlaki, zakoračila po poseki in na njej prečkala še tretjo vlako (pod njo se je grapica končala). V presledkih med drevjem sva videla okoliške hribe, med njimi prav lepo pobeljeni Porezen, in smučišče Cerkno, spodaj pa cerkvico sv. Marka v Spodnjih Danjah.

Ko se je strmina unesla, so se pojavile prve zaplate snega, na katerih so se videle stopinje predhodnikov, a jih ni bilo veliko. Kmalu zatem, 35 minut od izhodišča, sva stopila na nekdanjo planino Spodnji Jirn. Mihelič jo imenuje senožet Na Hirnu, France Planina v Pokrajinah in krajih Selške doline piše o opuščeni planini Jiren, v brošuri Akcije, pohodi in izleti 2019 PD za Selško dolino Železniki pa sem našla še četrto različico: Spodnji Irn. Travnik krasijo dva »šopka« smrek in slikovite pečine nad njim. V travi sva opazila ostanke zasilnih klopi, postavljenih v krogu, morda okoli ognjišča, a je bilo že preveč snega, da bi se bilo dobro videlo. Sledila sva gazem po spodnjem robu planine in na smrekah kmalu zagledala markacijo in puščico levo. Desno pod potjo je bila zaledenela kotanja, prekrita s snegom, najbrž kal.

Med planino in domnevnim kalom sva se povzpela v temen smrekov gozd. Na dveh križiščih kolovozov sva zavila levo, nato sva kolovoz zapustila in se povzpela levo na skalnato planinsko pot, podobno plitvi strugi. V strmini je bilo spet manj snega, ponekod pa je bila steza poledenela. Prejšnji večer sem poklicala v Krekov dom in se pozanimala o razmerah; za dol grede so mi priporočili »špičke«. V sicer smrekovem gozdu so nad neko kotanjo rasli sami listavci in med njimi je umiral posebno slikovit »starec«. Ko se je steza zravnala in med kotanjami privijugala na plano, sva stopila skozi leso in pol ure nad Spodnjim Jirnom zagledala leseno hiško, po opremi sodeč pastirsko.

Dotlej sva hodila po senci, poslej pa večinoma po soncu. Od hiške sva se napotila po dolgi in kljub strmemu pobočju zložni prečnici v desno. Čez travnike je bila pot slabše vidna. Markacij je bilo še vedno dovolj, a večinoma na skalah, kjer jih lahko pokrije sneg. Tokrat ga k sreči še ni bilo toliko. S Kremantom nad seboj sva se spotikala po grudastih tleh med šopasto travo in skalami. Stopala sva ob ograji (pozor na žico, ležečo na tleh!) in na smreki ob njenem vogalu je bila ena redkih markacij, »varnih« pred snegom. S poti sva videla Blegoš, smučišče Cerkno, Porezen, Koblo, Črno prst. Daleč spredaj se je na obzorju že risal bunker, sicer pa je bilo treba ves čas gledati pod noge, saj je sneg, ki so ga steptali predhodniki, poledenel. Za spremembo je stezica tekla skozi ozek pas smrekovega gozda, nato pa sva spet hodila po travnatem pobočju, posejanem s posameznimi drevesi. Po 25 minutah sva pri bunkerju z »napotki za planince« ubrala smer Koča. Na stičišču s potjo s Soriške planine sva stopila skozi leso in se povzpela na greben Ratitovca, kjer se je pot položila. Pri naslednjem bunkerju nama je puščica na skali pokazala desno navzgor proti Altemaverju. Skozi okence sva gledala naravnost na Triglav. Kakih 20 minut od prvega bunkerja sva dosegla najvišji vrh Ratitovca Altemaver (1678 m), Stari zid; njegova stena je najvišja in največja v Ratitovcu.

Tradicija »veleva«, da si na zadnjem hribovskem cilju v letu nazdraviva s penino. Sama samcata vrh Ratitovca sva se razveselila pogleda na postavi, ki sta se nama bližali od koče. Kmalu sva se pozdravila s prijaznima mladeničema, ki sta se predstavila kot dvojčka Vid in Anže iz Slovenj Gradca. Bodoča doktorja bioloških in biotehniških znanosti, ki študirata v tujini, sta se izkazala za pripravna fotografa in prijetna sogovornika. Prejšnji dan sta bila pri predsedniku Pahorju na sprejemu za slovenske študente, znanstvenike, raziskovalce in predavatelje, delujoče v tujini. Sta tudi člana Društva VTIS (v tujini izobraženih Slovencev). Ko sta bila že v Ljubljani, sta skočila še v hribe, saj je pri nas vse tako blizu, sta bila navdušena. Šele v tujini sta začela prav ceniti marsikatero odliko domovine, sta priznala. Tam potrebujeta za pot do hribov skoraj toliko, kot doma od enega konca Slovenije do drugega. Žal pa v odnosu do znanosti naša država ni tako prijazna kot nekatere tuje. Kljub temu sta optimista in upata, da bosta po študiju tu dobila primerno zaposlitev in se bosta lahko vrnila domov. Sicer nisva posebno družabna planinca, a to srečanje nama je zares polepšalo zadnje letošnje hribolazenje.

Pridružil se nam je še en par. Oni štirje so se kmalu poslovili, midva pa sva še ostala. Ko sva bila prejšnjikrat tam, sploh nisva bila gotova, ali sva na vrhu ali ne, tako slabo vreme je bilo, tokrat pa sva lahko uživala v lepem vremenu. Še kar nekaj časa sva se martinčkala in veselila razgledov, potem pa sva se napotila proti Krekovi koči. Ljubljansko kotlino so prav romantično zastirale meglice, a kljub temu – Ljubljančana pač – nisva prezrla Šmarne gore. Na zahodu skalnati Altemaver je bil z vzhodne strani videti bolj pohleven. Sestopala sva ob ograjnih kolih in skozi leso. Preden sva prišla do koče, sva se ustavila pri drsališču. Od daleč je bilo videti kot majhne soline, saj so sneg na poledenelem kalu zgrabili na kupe, da so se ljudje lahko drsali. Očitno obiskovalci to vedo: s seboj so imeli drsalke pa celo hokejske palice in plošček. Ko je očka vlekel iz nahrbtnika drsalke, ga je nadebudni mali hokejist vprašal: »Oči, a si s sabo tudi gole prinesel?«

Ni bilo prvič, da sva bila na poti do cilja čisto sama, na cilju, sploh če je tam koča, pa se je trlo obiskovalcev. V četrt ure sva prišla do Krekove koče in si privoščila kosilo. Kljub poštenima porcijama jote in odličnemu kruhu z bučnicami se nisva mogla upreti flancatu. Tam so vedno dobri, tokrat pa so kljub vsemu imeli eno napako: na tabli z jedilnikom ni pisalo fancovti, kakor se za Krekovo kočo spodobi. Možak, ki nama je stregel, je dejal, da je dan tako lep, da je škoda delati. Na pripombo, da sva že v pokoju (no, eden skoraj), je odvrnil, da tudi on – pa vendar še dela. In prav dobre volje je bil videti. Povzpela sva se še na Gladki vrh, saj se še nisva naveličala razgledov.

Vrnila sva se po isti poti, le vrhu Altemaverja sva se ognila. Mimo zimske sobe in ob ograji sva četrt ure od koče prišla do razcepa. Napis Altem. žig in puščica navzgor sta kazala na levi krak, midva pa sva nadaljevala po desnem, pod vrhom. Mimo bunkerja z napisoma Soriška pl. in Danje ter puščico naprej sva bila kar hitro spet na poti vzpona. Nazaj grede sneg ni bil več tako pomrznjen, zato si »špičk« nisva nataknila; kjer je bilo še kaj sumljivega, se je dalo stopiti na skalo ali šop trave. Po uri in tričetrt sva že sestopila na gozdno cesto v Zgornjih Danjah. Bila sva zadovoljna, da poročila na spletu o slabi označenosti in orientacijskih zadregah ne držijo več. Vsaj v kopnem ali pri manjši količini snega ni prav nobenih težav.

V dolino sva se odpeljala po drugi cesti, naprej mimo hiš. Iz dveh dimnikov se je kadilo. Srečala sva možaka s psičko, ki nama je povedal, da se bova pri rumeni hiši v Torki lahko spustila po večinoma asfaltni cesti v dolino. Za Zgornjimi Danjami 7 se je asfalt končal. Pri kapelici in klopci sva se umaknila mladcu na štirikolesniku, ki je pridivjal za nama. Od tam sva že videla veliko rumeno hišo, torej Torko. Pri naslednjih hišah se je spet pojavil asfalt. Skalni robovi nad Zabrdom so žareli v poznopopoldanskem soncu. Pa spet makadam in mimo velike rumene hiše Torka 1 znova asfalt. Kake druge hiše sploh ni bilo videti. Tudi naslednji hiši sta imeli številko 1 ‒ ima v tem odročju vsak zaselek samo eno hišo? Zanimivo bi se bilo kdaj potepati tam okoli. Zdaj sva tudi izvedela, da je v Zgornjih Danjah zasebni etnološki muzej. Ta cesta je prav tako preozka za srečanja in skoraj nikjer se ni kam umakniti. Daljši makadamski odsek je bil zelo slab in iz razrahljane brežine so se navalili na cestišče kar precejšnji kamni. Preživela sva srečanje z osebnim avtomobilom in traktorjem. Ko sem ju zagledala, mi je zledenela kri v žilah. A voznik avtomobila, nekam preveč prešeren za volan, je zatrjeval, da je prostora dovolj, lahko bi se peljal še eden vmes. Konec dober ‒ vse dobro.

Da bi se nam vsem novo leto posrečilo vsaj tako, kakor se nama je konec starega. Srečno!