08 januar, 2019

Delovna sobota na Homu

Predzadnjega septembra lani so imeli v reteški osnovni šoli delovno soboto. Otroke so odpeljali na različne izlete in pohode. Na Ajdinega smo bili povabljeni tudi babice in dedki, a od vseh štirih sem bila prosta samo jaz. Odzvala sem se torej na povabilo na Hom (715 m), kjer sva pred leti že bila spotoma, ko sva šla na Osolnik.
 
Zbrali smo se pri osnovni šoli v Retečah. Od tam smo se napotili po cesti ob železniški progi proti jugovzhodu. Pri ekološkem otoku smo cesto zapustili po stezi desno in čez četrt ure zavili levo v gozd. Po visečem mostu smo se odzibali čez Soro. Ko smo se skozi gozd in čez travnike bližali vasi Sora, smo na desni videli Dol s cerkvijo sv. Mihaela. Čez 20 minut smo pri obzidju samostana reda bosonogih karmeličank prispeli do ceste. Tam je bil prvi postanek in mnogi so nemudoma izvlekli iz nahrbtnikov sladkarije in celo sendviče. Ajda in sošolka sta se igrali z vrvico mavričnih barv; prav spretno sta pričarali Eiffelov stolp, lestev in druge umetnije. Ta »nova moda« zame ni bila nič novega, saj smo se tako igrali tudi mi, le da z navadnim ribiškim laksom, sedanja otročad pa (seveda) uporablja strings. 


Po postanku smo se odpravili k župnijski cerkvi sv. Štefana. Pred tamkajšnjim župniščem, Finžgarjevim domom, je spomenik Franu Saleškemu Finžgarju, ki je tam služboval skoraj 10 let (od 30. aprila 1908 do 2. aprila 1918). O tem sem našla zanimiv prispevek Franceta Jenka Podhomskega Finžgar ‒ župnik in književnik v Sori iz Loških razgledov 1/2008. Otrokom o tem niso ničesar povedali in mislim si, da jih tudi ne bi zanimalo. Ob cerkvi smo se povzpeli po številnih stopnicah (neka deklica je bila odločna: »Tukaj bi moralo biti dvigalo!«) in za njo nadaljevali navzgor po asfaltni cesti.



Približno četrt ure nad samostanom smo zavili ostro desno na strmo stezo. Ob njej je bila smerna tablica Osovnik 1h 20' s puščico naprej. Nekaj časa smo se vzpenjali po koreninasti in skalnati stezi, ko pa smo se za kratek čas nekoliko spustili, se je zaslišalo glasno olajšanje: »Končno navzdol!« Ajdina sošolka me je presenetila z vzklikom: »Kako je lepa narava!« A kmalu so jo začeli boleti gležnji (v supergah bi najbrž tudi mene) in navdušenje je minilo. Po 20 minutah smo se ustavili na uravnavi ob cesti, kjer sta parkirala dva avtomobila. Od tam so nekateri stari starši, a tudi otroci, nadaljevali po cesti, nekaj se nas je podalo po običajni stezi, peščica pa se je zagnala bolj desno strmo v breg, vsaka skupina seveda pod budnim očesom kakega učitelja. Z Ajdo in njeno sošolko sem zaostala za vsemi, saj je slednja strašno težko hodila. Celo teže kot Ajda, za katero že vem, da nerada hodi navzgor. »O da bi imeli kulturni dan!« je jadikovala. Morda sem se glede Finžgarja vendarle motila ... Skušala sem biti spodbudna, češ saj je to tudi kulturni dan, za telesno kulturo pač. Nista se strinjali z mano. Ena izmed učiteljic nas je občasno nekoliko nejevoljno počakala. Za ostrim desnim ovinkom se je steza zravnala, a prepričevanje, da je to pravcato sprehajališče, ni nič zaleglo. Po 25 minutah smo pri kažipotu desno Hom srečale možaka, ki ju je skušal potolažiti, da bo »trpljenja« kmalu konec, in res smo v 10 minutah že dosegle cilj (po uri in tričetrt hoda).











Na gozdnatem vrhu okrog smerne tablice nazaj Osolnik 45min, naprej Sora 45min je bil pravi živ-žav. Otroci so jedli in pili, klepetali in se vpisovali v vpisno knjigo. Neki deklici, ki ji to ni šlo najbolje od rok, sem pomagala; bila je videti hvaležna, sploh ko sem jo na koncu pohvalila. Posebno dobrega razgleda nismo imeli, le proti Sorškemu polju se je videlo, Kamniško-Savinjske Alpe pa so nam skrivali meglice in oblaki. Učitelj Blaž, po vsem videzu poznavalec poti, mi je pojasnil, da bi lahko naredili krog, če bi sestopili v smeri Sora, a ker je ta pot za otroke prestrma, smo se vrnili po poti vzpona.
 
Dol grede so Ajdino sošolko brž nehali boleti gležnji, celo tekla je lahko, sploh ko sta nagajali sošolcu, ki obema ni bil kos. Tudi učiteljica ne, zato je zaropotal učitelj in ukazal, naj sošolka poslej hodi z njim, Ajda pa je ostala z mano. Zahteva, da je treba učiteljico ubogati, je naletela na zanimiv odziv: »Ooo, saj je sobota!« Ko smo sestopali po strmi asfaltni cesti, se je ena izmed utrujenih deklic domislila: »Učiteljica, ali mi nesete nahrbtnik?« Učiteljica je bila sicer prijazna, a k sreči razumna in odločna. Ob cerkvi sem štela stopnice, vendar zaradi dolgotrajnega Ajdinega ugibanja, koliko jih je, nisem več gotova, ali jih je bilo res 207. Opoldne je od vsepovsod zazvonilo, da smo imeli pravcati koncert. Po že znani poti mimo samostana, čez polje in naprej smo bili, kot bi mignil, spet pri šoli. 
 
Delovna sobota je bila čisto prijetna, a ker sem upokojenka, moje mnenje najbrž ne šteje. Kljub nekaterim »trpečim« posameznikom pa si upam reči, da je bila tudi mnogim otrokom všeč.

Ni komentarjev: