Ljubelj nekoč in danes

Že ko sva bila v Krminu in Brdih, sva nadaljevala raziskovanje Trubarjevih poti v bližnjih Gorici in Sovodnju, med krompirjevimi počitnicami pa sva ga »zasledovala« še po Nemčiji, zato sva se naslednjič odpravila v hribe šele na martinovo.

Med vožnjo po ljubeljski cesti sva si že večkrat rekla, da morava nekega dne vendarle pogledati, kako se po avstrijski strani pride na »stari« Ljubelj (1369 m), in ker vreme ni bilo primerno za kake »resne« hribe, sva končno prešla od besed k dejanjem. Jani je že prej brskal po gradivu o Ljubelju in si zapisoval zanimivosti (njegovo besedilo objavljam na koncu) in tako pripravljena sva se odpravila na pot. Potem ko se za ljubeljskim predorom cesta spusti na avstrijsko stran, se na prvem levem ovinku v desno odcepi stara ljubeljska cesta. Ob odcepu sva parkirala. Na tabli piše, da je Koča Stari Loibl Hütte odprta vse leto. Tam je tudi eno od izhodišč za Košutico.

Povzpela sva se po makadamski cesti in ko se je ta obrnila levo po mostu čez potok, sva nad seboj zagledala Bučanovo domačijo (tudi Vovčan, 1010 m). Pod njo je zavila desno steza z oznako za Emino pot, ki priteče čez Ljubelj. K razpadajoči hiši očitno ne hodijo več; okolica je bila precej zaraščena. Kažipot Koča Stari Loibl Hütte 1^h naju je usmeril dalje po cesti, na nekaterih odsekih asfaltirani in obdani s škarpami. Nad ljubeljsko cesto pod seboj sva opazila snegobrane in nekaj jih je bilo zveriženih od plazov. Šla sva mimo studenčka, kažipota nazaj za Emino pot in modre tablice za Stari Ljubelj s puščico naprej. Ob cesti so bile tudi rdeče-belo-rdeče markacije. Na desni naju je spremljal potok, ki teče mimo Bučana.

Po dobre četrt ure sva nasproti vodnega zajetja ob levem ovinku zagledala znamenje. Tablica naju je opozorila, da sva prispela k Šent Lenartu. Prva cerkev (Alt Sankt Leonhard) je tam stala že leta 1207. Cistercijanom iz Vetrinja/Viktringa je oglejski patriarh Berthold dovolil poleg nje postaviti hospic pod pogojem, da bodo skrbeli za cesto ter za varnost potnikov in tovora. Zaradi nenehnih plazov in slabega stanja stavb so ga opustili in leta 1859 nadomestili z novo cerkvijo sv. Lenarta (Neu Sankt Leonhard) v Brodéh/Loibltalu.  Od starih objektov je ostalo le nekaj ruševin.

Od Šent Lenarta sva šla mimo lesene hiške z žigom Emine poti. Ponekod se je cesta podirala ali pa se je nanjo sesipala zemlja. Kmalu sva prišla do odcepa levo, kjer so bili poleg zapornice markacija Emine poti, znak za prepoved prometa (celo za kolesarje) in tablica, na kateri je med drugim pisalo Scheriaugrabenweg (najbrž smer proti Žerjavovemu Praprotniku, Žerjavu, Žerjavskemu potoku ‒ prav Žerjavovega grabna na zemljevidih nisem našla). Obledelega napisa na naslonu samotne klopce ob cesti nisva mogla prebrati. Med znakoma, da pada kamenje, ki sta stala skoraj 10 minut vsaksebi, se je res nabralo kar precej grušča in tudi manjših skal. Cesta se nama je zdela manj urejena kot na naši strani, a pri nas je bolj strma. Kmalu za znamenjem, ki so ga v spomin Emilu Meglitschu postavili brodniki iz Glinj/Glainacha, je bila še ena klopca.

Pri razcepu dobre pol ure od Šent Lenarta so naju pričakali štirje kažipoti; do Koče na Ljubelju naj bi bilo le še 10 minut. Stopila sva pogledat nekaj korakov po levi gozdni cesti in od nje se je takoj odcepil desno označen kolovoz, z njega pa spet strmo desno pot 650 na Košutico. Z ovinka sva skozi drevje videla domnevno levo zadaj Žerjavov Praprotnik in desno spredaj Tomaški vrh. Vrnila sva se h kažipotom in nadaljevala po »svoji« cesti. Čez ostanke protitankovskih ovir in mimo betonskega objekta sva hitro prispela do obeliskov na starem mejnem prehodu. Ko sva se tam ustavila na poti na Ljubeljščico, sva opazila stopnice na majhno vzpetino in zdaj sva hotela preveriti, kam vodijo. Poleg njih je ležal trak, s katerim je bila ta izredno strma in spolzka pot najbrž kdaj zaprta. Ob njej so stali kovinski drogovi, skozi katere je bila nekoč napeljana žica – ograja. V 5 minutah sva bila pri mejnem kamnu XXV/2 in še čez toliko na vrhu s kamnom 3. Dol sva šla po drugi strani. Pri kamnu 7 in  kažipotu se je najina pot staknila s tisto čez Ljubeljščico; v 10 minutah sva se h koči dobesedno pridrsala, tako je bilo blatno. 

 

V koči (slika je od prejšnjič – tokrat sem jo kratko malo pozabila fotografirati), kjer še nikoli dotlej nisva doživela tolikšne gneče, sva srečala ljubiteljskega zgodovinarja Jožeta Romšaka, ki je skupaj s Slavkom Hočevarjem napisal knjigo Koncentracijsko taborišče Ljubelj Jug, podružnica Mauthausna ‒ 70 let (Tržiški muzej, 2015). Pokazal nama je svoj album starih fotografij, ki je na ogled v koči. Povedal je, da je bil tam, kjer je zdaj parkirišče, najprej bife vojakov SHS. Pred drugo svetovno vojno so zgradili restavracijo Jelenc; bife so podrli, tako da so bili tudi graničarji pri Jelencu. Na naši strani so leta 1841 začeli delati škarpo in so jo gradili 30 let. Zanjo so pripeljali iz Trsta po meri odrezane kamne. Iz vsega, kar nama je povedal, je velo veselje do raziskovanja zgodovine.

V slabi uri sva se vrnila po isti poti in srečala veliko ljudi. Ko sva parkirala, sva bila sama, zdaj pa je bilo avtov že devet.

Med vožnjo domov sva se ustavila na avstrijski strani mejnega prehoda in si ogledala tamkajšnje pomnike podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen (Ljubelj Sever). Na naši strani je bilo vse zaparkirano; Slovenci smo res pohodniki in planinci. Šla sva si ogledat letovišče za petične goste, ki ga je zgradil Friedrich Born v Podljubelju oziroma tedanji Sveti Ani, in tamkajšnjo cerkev sv. Ane (to nama je še ostalo od ukvarjanja z Jelendolom in Borni), mimo katere tudi teče Emina pot. Nato sva se pomudila še pri podružnici taborišča Mauthausen na naši strani (Ljubelj Jug) ter si v kleti gostišča Karavla Koren ogledala spominsko sobo s slikami in dokumenti iz tistega časa (skrbnik Gorenjski muzej, vstopnina 1 evro).

Konec naslednjega meseca sva se na poti v Celovec ustavila v Brodeh. Pod tamkajšnjo Lenartovo cerkvijo stoji ob cesti kapelica s poznogotskim kipom sv. Lenarta iz stare cerkve. V kapelico je vgrajen rimski kamen, ki priča o prometu po ljubeljski poti že pred dvema tisočletjema.

Ljubelj

Gorski prelaz Ljubelj (Loiblpass) s 1369 m nadmorske višine je najbolj znan prelaz v Karavankah, prek katerega so že v prazgodovini tovorili najrazličnejše blago. Prvo vozno cesto čezenj so leta 1575 zgradili koroški in kranjski deželni stanovi. Cesta s celo vrsto serpentin in okoli 100 m dolgim predorom tik pod vrhom je veljala za najstrmejšo v Alpah, saj je bil njen povprečni naklon 14 %, na nekaterih delih pa je dosegla celo 33 %. Posebej prometna je postala po habsburški razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče leta 1719. Ker je prek njega tekla glavna prometnica med Dunajem in Trstom, so jo morali korenito razširiti in posodobiti. Med drugim so podrli strop nevarno posipajočega se predora, tako da je skozi skalno steno nastal približno 130 m dolg usek. Ob zaključku del so deželni stanovi dali na vrhu postaviti dva kamnita piramidasta obeliska, s katerima so se poklonili cesarju Karlu VI. (1685‒1740), ki je 25. 8. 1728 prišel na slovesno otvoritev.

Že leta 1689 je Janez Vajkard Valvasor (1641‒93) v Slavi vojvodine Kranjske zapisal: »Pred nekaj leti sem bil voljan, da bi spodaj ob vznožju napravil luknjo, tako veliko kakor zgoraj, ki bi se skoznjo dalo jahati in voziti. Sem jo tudi že zmeril. Šla bi pri Sv. Ani v goro, ven pa bi prišla na drugi strani pri Sv. Lenartu in bi držala čisto naravnost od vhoda do izhoda.« V začetku 18. stoletja je podoben načrt pripravil grof Georg Christallnigg oz. Jurij Kristalnik (1666‒1734), stoletje za njim pa še dr. Jožef Jabornik in Andrej Kapus, a nobeden od njih ni dočakal uresničitve drzne zamisli. 1561 m dolg predor (688 m na slovenski strani) so na nadmorski višini 1058 m (na avstrijski strani 10 m više) zgradili šele med 2. svetovno vojno na ukaz nacističnega Gauleiterja za Koroško in Kranjsko dr. Friedricha Rainerja (1903‒47). Preboj je opravila dunajska družba Universale Hoch- und Tiefbau. Pripravljalna dela naj bi se začela poleti 1942 in zato je družba blizu Tržiča postavila stanovanjsko barako za 40 delavcev. A skupina Kokrškega odreda jo je v noči na 30. junij požgala in projekt je za pol leta zastal. Podjetje je nato za gradnjo najelo 660 delavcev, še 1650 prisilnih pa mu jih je priskrbelo vodstvo SS. Šlo je za pretežno francoske ujetnike iz koncentracijskega taborišča Mauthausen. Ker se je gradnja marca 1943 začela z obeh strani Karavank, so obakraj grebena postavili podružnici zloglasnega taborišča. Tista na jugoslovanski strani je bila precej večja. Poveljeval ji je Julius Ludof (1893‒1947), ki je slovel po neusmiljenem pretepanju jetnikov. Gradbeno podjetje se je zato od vsega začetka pritoževalo nad neučinkovitostjo delavcev, saj mnogi zaradi surovega ravnanja, mučenja ali sestradanosti niso bili sposobni za delo. Te so poslali nazaj v Mauthausen ali pa jih je taboriščni zdravnik Sigbert Ramsauer (1909‒91) pokončal z injekcijo bencina naravnost v srce. Po ocenah naj bi v obeh podružnicah skupaj umrlo kakih 200 jetnikov. Ludofa je zaradi številnih pritožb kmalu zamenjal Jakob Winkler (1892‒1948), ki pa do jetnikov ni bil nič bolj prizanesljiv. 4. 12. 1944 je bil predor prebit. Čeprav je bil še daleč od urejenosti za normalen promet, je pol leta kasneje Nemcem odlično služil za umik pred partizansko vojsko, prav tako pa jugoslovanskim beguncem, ki so se iz takih ali drugačnih razlogov bali nove oblasti. V takratnem vsesplošnem kaosu so 7. 5. 1945 čez mejo pobegnili tudi zadnji Nemci, ki so delali v taborišču. Kolona okoli 540 preživelih tujih taboriščnikov je še istega dne krenila za njimi proti Koroški. Kmalu so naleteli na partizane in z njihovo pomočjo srečno prispeli v Bistrico v Rožu, ki je že bila v rokah Kokrškega odreda. 102 jugoslovanska taboriščnika sta seveda ostala tostran meje. Zavezniška vojaška sodišča so Ludofa in Winklerja obsodila na smrt, Ramsauerja pa na dosmrtno ječo (izpuščen je bil že po sedmih letih). Jugoslovanska oblast je predor leta 1947 zaprla. Na slovenski strani so mesto južnega taborišča leta 1954 preuredili v spominski park s spomenikom J'accuse avtorja Borisa Kobeta. Avstrija je o severnem taborišču vsa povojna leta molčala, dokler ni v 90. letih prejšnjega stoletja njegov obstoj javnosti razkril Janko Tišler, ki je kot civilni merilec med vojno sodeloval pri gradnji predora. Šele leta 1995 so ob mejnem prehodu postavili spominske table in leta 2009 na mestu nekdanjega taborišča uredili spominski park. Leta 1956 so znova oživeli jugoslovansko-avstrijski pogovori o dokončanju in odprtju ljubeljskega predora, a se je spet posebej zatikalo na avstrijski strani. Usklajevanje in nato gradnja sta se vlekla vse do 15. 9. 1963, ko so predor končno odprli.

Stari cestni prelaz je sedaj zaprt za promet, vendar čezenj še vedno vodi razmeroma spodobna 6 km dolga makadamska cesta. Na slovenski strani je je poltretji kilometer speljane v 16 kratkih serpentinah, avstrijski del pa je zaradi dolgih šestih zavojev za kilometer daljši. Cesto od leta 1996 vendarle odpro eno nedeljo v septembru, ko po njej poteka dirka starodobnih avtomobilov in motorjev za Hrastov memorial. Vozila ne smejo biti izdelana po letu 1961, ko se je tod odvila zadnja povojna dirka. Prvo gorsko dirko so sicer na tej cesti pripravili že davnega leta 1926 in do leta 1939 izpeljali enajst tekmovanj, ki so takrat slovela kot najtežja v Evropi. Danes dirkajo le po slovenskem odseku ceste. Pozimi se po njem sankajo, za kar je treba precej poguma. Vrh starega prelaza stoji lepo prenovljena planinska koča, pred katero zadnja leta v avgustu pripravijo evropski »ples brez meja«. Od leta 2014 je njen lastnik dr. Silvo Mirko Tuschler, odvetnik in tolmač iz Celovca.

Briška Črnica

Posebno mene (Janija malce manj) veseli jeseni »obirati češnje« po Brdih ‒ ubirati poti, poimenovane po starih briških sortah. Privoščila sva si že Trcinko in Karnjuko, za lansko zadnjo oktobrsko soboto pa sem izbrala Črnico. Prenočevala sva v hotelu Venko v Neblem in že skozi okno videla, kje bova začela pot.

Od hotela sva se odpravila po asfaltni cesti proti Italiji. Pri potoku Dugo se je Črnica odcepila levo, a midva sva se jo odločila prehodili v nasprotno smer (da bi prišla do vinoteke v gradu Dobrovo kar najpozneje in tam kupljenega vina ne bi bilo treba predolgo nositi). Ker je označena le v eno smer, sva se zavedala, da bodo oznake ves čas kazale »narobe«. Zavila sva torej desno med vinograde. »Dišalo« je po zamaških. Med vrstami trt je raslo nekaj zelenega, preveč urejeno, da bi bil plevel. Brala sem, da vinogradniki posejejo med trte medonosne rastline, ki cveto spomladi, da privabljajo žuželke, ki potem oprašijo tudi trte.

Šele po 20 minutah naju je na škarpi nasproti razpadajočega gospodarskega poslopja pri Bertu razveselila prva markacija in asfalt se je končal. Ob poti so rasli kakiji. Na dvorišču pri Mihlarju sta med na pol podrtimi stavbami stala traktor in kitajski zabojnik. Po obokanem vhodu sva sklepala, da je bila domačija nekoč kar imenitna. Mimo naslednje sva čez 10 minut prišla do asfaltne ceste. Sprehodila sva se med hišami Nebla, ki so jih krasili rože in zanimiva drevesa, kot so pavlovnije, granatna jabolka, velecvetne magnolije. Za pavlovnijo je gospodar uporabil ime fatalka, kar spominja na usodnik, ki pa je drugačen (tudi tega sem nekoč spoznala v Brdih).

Po asfaltu sva se spustila v levo; na cestišču so bile narisane rumene puščice. Čez 20 minut sva pri zdelani, a lepo poslikani kapelici naletela na vaščanko, ki jo je zanimalo, ali sva od daleč. Povedala je, da je slika delo neke domačinke, kapelica pa propada, ker se ljudje ne znajo več »skup vzet«, da bi jo obnovili, ampak je danes vsak zase, tako kot otroci, ki se ne znajo več skupaj igrati zunaj, ampak sedi vsak pri svojem računalniku. Pri hiši Neblo 31a sva zakoračila po makadamu, spet med vinograde. Iz pozabljenega grozda (morda pa ne – nekateri vinogradniki menda namenoma pustijo kak grozd, da se tudi po trgatvi vidi, kakšen je pridelek) sva utrgala jagodo in bila je nepričakovano kisla.

Na naslednjem razcepu sva se držala levo in pri Hruševlju 18a spet stopila na asfalt. Že od daleč sva videla cerkev sv. Marjete. Takoj za razpadajočo hišo (za varnost mimoidočih je »poskrbljeno«) sva zavila levo navzgor in po četrt ure prišla do prikupne gotske cerkve z odprtim zvonikom. Ustavila sva se še na bližnjem pokopališču, kjer je tudi spomenik borcem in talcem, ki so 22. maja 1944 zgoreli pri Peternelu. Nadaljevala sva mimo table Pohodne poti po Brdih o Neblem in Hruševlju ter pri oljčniku v gozd. Srečala sva domačinko, ki je vprašala, ali greva v hribe. Ne vem, ali je razumela Janijev odgovor »Lahko bi se tako reklo.« Tam kljub obilici vzpetin (brd) pač nimajo »pravih« hribov. Prvič sva se zares povzpela. Na naslednjem razcepu je bil najin levi krak. Nad drugim oljčnikom sva stopila iz gozda pri klopci in počitniški hišici s pogledom na Hruševlje. Po tleh so ležale prazne kostanjeve ježice, ko sva nadaljevala po robu gozda, pa želodi. Po blatu in mokrih kamnih je drčalo. Gozd je bil neurejen in zaraščen s podrastjo pa tako gost, da se je kar stemnilo.

Ko sva naslednjič prišla do asfaltne ceste, je kažipot Črnica kazal desno, edinikrat v najino smer (torej narobe). Tam, četrt ure od Sv. Marjete, na pobočju Komnine (242 m), se je asfalt prekucnil proti desni. Cesta, na kateri so bile rumene puščice v obe smeri, naju je vodila mimo ograjene hiše (tablica je morebitnemu vsiljivcu grozila s psom, nožem, pištolo in puško v sliki in (italijanski) besedi) in transformatorske postaje Hlevnik (včasih je to edini vir podatka, kje sva se znašla) do druge ceste. Ob njej sva se ustavila pri slikovitem Skubinovem čebelnjaku in dveh osličkih. Kmalu zatem sva zavila ostro desno navzgor, kamor sta kazali rumena črta na asfaltu in markacija. Cesta se je zožila v stez(ic)o, pa je bila še vedno asfaltna. Komnino sva šele od tam videla kot vzpetino. Na nekem drugem hribu nama je pritegnilo pozornost nenavadno rogovilasto drevo. Ob cesti so rasli kakiji in oljke, ki so se šibili od plodov, pa tudi fige in orehi. Pred hišo, h kateri je najbrž spadalo to drevje, sva zavila levo.

 

 

 

Pol ure od Komnine sva prispela na križišče. Najina smer je bila desno navzdol, a najprej sva se na hitro povzpela levo, kjer naj bi bila najvišja točka najinega pohoda: Bajetov vrh (265 m – z nekaj zlobe bi mu lahko rekla Baje vrh), od koder sva med drugim videla dolinico, v kateri se je skrival Krčnik s kotliči in naravnim mostom, ki sva si jih ogledala prejšnji dan (ne prvič). Vrnila sva se na križišče in sledila markaciji. Pri zanimivi, a propadajoči kapelici sva prečkala asfaltno cesto in na drugi strani mimo domačije vstopila v gozd. Ko sva sestopala po strmi skalnati stezi, je začelo deževati. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Peternelu. Spomenik nad križiščem, posvečen 22 domačinom, ki so jih Nemci žive zažgali, sva že poznala, saj se tam Črnica sreča s Trcinko. Na tragični dogodek spominja tudi tablica na pročelju hiše na drugi strani križišča, ki je prejšnjikrat nisva opazila.

S križišča sva odšla po dvoločnem kamnitem mostu čez Kožbanjšček s kipcem Janeza Nepomuka; njegova podoba večkrat krasi kak most ali stoji ob reki, ker so ga vrgli v Vltavo in je utonil. Ko so leta 1903 zgradili most, so mu dodali kipec, da bi jih svetnik varoval pred Kožbanjščkovimi poplavami. Poseben kažipot na podstavku – roka, katere kazalec kaže v smer Slauče in Belo – je veljal tudi za naju. Cesta naju je vodila mimo hiše s svojevrstno »zemljanko« do križišča, od koder sva videla domačijo znanega vinarja Čarge na Pristavem. Smeri Slavče in Belo sta se ločili, pohodniških oznak pa ni bilo. Povzpela sva se desno proti Slavčam. Pri kažipotu Črnica sva se spet držala desno. Za kapelico pri Slavčah 2b sva stopila na kolovoz. Mimo kažipota levo Čmpevka sva se vzpenjala dalje nad vinograde. Na gojzarjih so se nama hitro nabrale blatne cokle.

 

Bližala sva se hribu z rogovilastim drevesom na vrhu. Pot je sicer tekla mimo njega, a radovednost naju je gnala gor. Nagajale so nama bodeče akacije in paziti sva morala, da nisva napravila kake škode na brajdah. Pol ure nad Peternelom sva s težavo dosegla vrh Kandije (217 m) s starim hrastom in borno klopco. Tedaj se je pošteno ulilo, kar vrnitve na pot ni ravno olajšalo. Spodaj po naseljih se je ves čas slišalo Moj očka 'ma konjička dva – potujoča prodajalna je vabila kupce. Kmalu sva se znašla na asfaltni cesti med hišami in mimo pokopališča prišla do kapelice. Nasproti nje so bili ob odcepu v desno kažipoti: nazaj Čmpevka, nazaj in desno Črnica. Slednja ima namreč dve različici in tam sta se srečali; midva sva hodila po daljši. Nedolgo zatem sva četrt ure pod Kandijo stopila na trg pri cerkvi sv. Lovrenca.

 

V vasi se nisva dolgo zadržala. Vrnila sva se na križišče pri kapelici in zavila desno navzdol po asfaltni cesti, od katere se je takoj spet desno odcepil kolovoz. Komaj sva se dobro otresla blata, že sva imela na podplatih spet debele cokle. Spustila sva se do potočka Šebeč, nato se začela vzpenjati, ves čas med vinogradi. Obstala sva na trojnem razcepu in v krošnji bogato obložene jablane precej po naključju opazila kažipota, ki sta kazala na srednjo pot. Dobre četrt ure od Šlovrenca sva po strmem bregu prisopihala pod hišo in zavila desno na asfaltno cesto, na kateri sva puščala grde sledi. Šla sva pogledat hišno številko: Kozarno 5a.

 

Po posvetu z zemljevidom sva zavila desno po cesti. Srečala sva prijazno dekle s prikupnim psom in izvedela, da bi bila morala spodaj na trojnem razcepu zaviti bolj desno. Izkoristila sva priložnost za vprašanje, kaj je vitki stolp ali steber, ki sva ga že nekaj časa opazovala v daljavi, in dobila nevznemirljiv odgovor: »Simobilova antena, nič posebnega, zelena plastika.« Skozi Kozarno, mimo kupa zavrženih kolov iz brajd, ki so se jih še držali posušeni trsi (vrtnica pa je še cvetela!) in čudovito polnih oljk sva se v četrt ure strmo spustila k bencinski črpalki pod Dobrovim. V daljavi se je že pokazal grad. Nasproti črpalke se je na cesto iztekla pot, ki sva jo zgrešila. Glavno cesto Neblo‒Dobrovo sva prečkala v smer Fojana.

Čez kakih 200 m sva za mostom čez Reko zavila levo. Kažipoti so nama povedali, da se tam srečajo Čmpevka, Črnica, Prvačnca in Bjla cepika. Kolovoz je tekel ob kanalu med vinogradi in sadovnjaki. Pod mostom čez kanal je po vodi stikala bela čaplja; ko sva se ji približala, je odletela. V 10 minutah sva prispela do torklje; del Kleti Brda je tudi oljarna. Lahko sva si ogledala zbiranje oliv, pridobivanje olja in odstranjevanje ostankov plodov ‒ tropin. Kdor pripelje vsaj 150 kg oliv, dobi svoje olje, manjše količine pa zmešajo. Na drugi strani iste stavbe je vinoteka. Od nje sva nadaljevala po cesti navzgor.

Pred tablo za krožišče in krajevno tablo Dobrovo sva zavila ostro desno in na začetku ekološkega otoka so bili spet »češnjevi« kažipoti. Nekakšen kolovoz naju je v 10 minutah pripeljal do gradu. V vinoteko nisva mogla, ker je bila zaradi prenove zaprta (na spletu ni bilo nobenega obvestila), torej sva brez potrebe hodila v »napačno« smer. Na dvorišču sta naju presenetila doprsni kip prvega predsednika vlade neodvisne Republike Indije Jawaharlala Nehruja, ki sta ga leta 2013 odkrila predsednica lok sabhe (tako se imenuje indijski parlament – česa vsega se človek ne nauči na pohodih!) Meira Kumar (ne, ni poročena s Slovencem, Kumar je v Indiji pogost priimek) in župan Brd Franc Mužič, ter spominsko drevo, zasajeno leta 2012 ob 20. obletnici vzpostavitve japonsko-slovenskih diplomatskih odnosov.

Pot sva nadaljevala mimo kažipotov Gradnikove učne poti in Kozanke (o Črnici pa nič), kjer je bilo konec asfalta. Na dveh razcepih sva se držala levo. Čez četrt ure sva končno lahko od blizu videla Simobilov stolp, »oblečen« v velikansko plastično cipreso, kar se nama je sicer zdelo zanimivo, lepo pa ne. Ogledala sva si tudi razgledno ploščo in tablo o Dobrovem. Sledil je kratek vzpon do kažipotov in med njimi je bil končno spet tudi najin. Spustila sva se desno in se za kratek čas znebila asfalta, a brž spet zakoračila desno na prečno asfaltno cesto, kjer je iz (nama) neznanega razloga čepel zajček (enega sva videla že prej).

 

Na naslednjem križišču ni bilo znamenja za naju, zato sva sledila kažipotu Prvačnca levo po asfaltu (desni krak je bil makadamski). Cesta se je spuščala skozi gozd. Na transformatorski postaji je pisalo Kozlink 2. Pri Grajski cesti 24 se je asfalt končal in Prvačnca se je nadaljevala desno navzdol, levo pa ni bilo oznake. Pozvonila sva pri najbližji hiši in vprašala, kje se gre v Fojano. Če bi se držala Prvačnce, bi prišla v Jordanovo, za Fojano pa morava nazaj in na križišču po desnem, makadamskem kraku, sva izvedela. Med vračanjem sva naletela na deklici, ki sta se podili po gozdu in kričali: »Tata, gobe, rjave gobe!« Pridružila se nama je psička Pika, čeprav jo je njena kolesarka glasno klicala in sva jo tudi midva podila nazaj. Srečala sva možaka v džipu; ustavil se je in vprašal, ali sva videla črnega psa. Le kaj je s tamkajšnjimi psi?

Kakih 20 minut od Simobilove antene (stranpoti po Prvačnci ne štejem) sva le prispela v Fojano. Kaj naj s Piko? Tedaj se je pripeljal avto in voznik z otrokoma jo je iskal. Mimoidoči domačin jih je poznal. Psička, stara šele eno leto, je bila ves dan notri in ko so jo končno spustili ven, ni hotela več nazaj. Ostala je v Fojani pri tistem domačinu. Mimo hiše, na katere zdelanem ometu sva še lahko prebrala Živel – Tito – Kardelj, in suhega vodnjaka sva dosegla vrh klanca s tablico o gradnji ceste Dobrovo‒Fojana‒Barbana iz časa samoprispevkov in prostovoljnega dela leta 1986. Postala sva pri spomeniku šestim domačinom, ki so padli za svobodo. Živahna domačinka, skoraj zgrožena, koliko sva že prehodila, in zaskrbljena, koliko še morava, nama je opisala pot naprej. Ko je izvedela, da je najin današnji cilj hotel Venko, je namignila: »Če masta puhno soldov, lohku ...« Pa sva ji brž razložila, da tam samo spiva, nič ne hazardirava (v hotelu je namreč igralnica). Poslovili smo se kot stari znanci. Brike, ki sva jih srečala ta dan, so bile vse zelo prijazne; morda to pomaga tudi pri vzgoji sadja.

O Fojani sem pozneje odkrila še dve zanimivosti: tam so ustanovili prvo zadrugo v Brdih in tam se je rodil skladatelj Rado Simoniti, ki je pokopan pri Svetem Duhu na jezeru. Ob stoletnici rojstva so na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. Žal si vasi nisva natančneje ogledala, tudi ker je spet začelo deževati. Ko sva se spuščala dalje po cesti, sva v daljavi že zagledala svoj hotel. Skozi Fojano sva hodila 20 minut in naslednja vas je bila Barbana. V označenem križišču sva zavila desno. Pri klopci pod hrastom sva prebrala tablo o obeh vaseh. Ko sva prišla do cipres pod domačijo, sva po napisih samo v italijanščini (Azienda agricola Livon, Val Buins Livon) sklepala, da sva prestopila državno mejo. Odšla sva že predaleč. Vrnila sva se in pod Kramarjem odkrila odcep nasproti škarpe, na kateri sta bili markacija in puščica, rumena puščica pa tudi na asfaltu (četrt ure od začetka Barbane). Spustila sva se po gozdni cesti in na drugi strani gozda zavila levo po mostu čez Reko. V njej so bile nekakšne pregrade, ob njej pa vodomerna postaja. Onstran mostu sva nadaljevala levo ob Reki in po 20 minutah prispela v hotel. 

Sicer veliko parkirišče je bilo že skoraj polno in avtobusi so še dovažali goste. Igralniških turistov ne razumem – oni pa najbrž pohodnikov ne. Po dobrih petih urah hoje in skoraj osmih urah »na terenu« sva bila prijetno utrujena (resnici na ljubo je bilo nekoliko preveč cest) in silno blatna, a z vremenom sva imela pravzaprav srečo: le nekajkrat je deževalo, napovedanih nalivov pa ni bilo. Bova videla, kakšne sreče bova naslednjič, ko bova spet na kakem koncertu v Krminu – kar nekaj »češnjevih poti« naju še čaka.