Ljubelj nekoč in danes

Že ko sva bila v Krminu in Brdih, sva nadaljevala raziskovanje Trubarjevih poti v bližnjih Gorici in Sovodnju, med krompirjevimi počitnicami pa sva ga »zasledovala« še po Nemčiji, zato sva se naslednjič odpravila v hribe šele na martinovo.

Med vožnjo po ljubeljski cesti sva si že večkrat rekla, da morava nekega dne vendarle pogledati, kako se po avstrijski strani pride na »stari« Ljubelj (1369 m), in ker vreme ni bilo primerno za kake »resne« hribe, sva končno prešla od besed k dejanjem. Jani je že prej brskal po gradivu o Ljubelju in si zapisoval zanimivosti (njegovo besedilo objavljam na koncu) in tako pripravljena sva se odpravila na pot. Potem ko se za ljubeljskim predorom cesta spusti na avstrijsko stran, se na prvem levem ovinku v desno odcepi stara ljubeljska cesta. Ob odcepu sva parkirala. Na tabli piše, da je Koča Stari Loibl Hütte odprta vse leto. Tam je tudi eno od izhodišč za Košutico.

Povzpela sva se po makadamski cesti in ko se je ta obrnila levo po mostu čez potok, sva nad seboj zagledala Bučanovo domačijo (tudi Vovčan, 1010 m). Pod njo je zavila desno steza z oznako za Emino pot, ki priteče čez Ljubelj. K razpadajoči hiši očitno ne hodijo več; okolica je bila precej zaraščena. Kažipot Koča Stari Loibl Hütte 1^h naju je usmeril dalje po cesti, na nekaterih odsekih asfaltirani in obdani s škarpami. Nad ljubeljsko cesto pod seboj sva opazila snegobrane in nekaj jih je bilo zveriženih od plazov. Šla sva mimo studenčka, kažipota nazaj za Emino pot in modre tablice za Stari Ljubelj s puščico naprej. Ob cesti so bile tudi rdeče-belo-rdeče markacije. Na desni naju je spremljal potok, ki teče mimo Bučana.

Po dobre četrt ure sva nasproti vodnega zajetja ob levem ovinku zagledala znamenje. Tablica naju je opozorila, da sva prispela k Šent Lenartu. Prva cerkev (Alt Sankt Leonhard) je tam stala že leta 1207. Cistercijanom iz Vetrinja/Viktringa je oglejski patriarh Berthold dovolil poleg nje postaviti hospic pod pogojem, da bodo skrbeli za cesto ter za varnost potnikov in tovora. Zaradi nenehnih plazov in slabega stanja stavb so ga opustili in leta 1859 nadomestili z novo cerkvijo sv. Lenarta (Neu Sankt Leonhard) v Brodéh/Loibltalu.  Od starih objektov je ostalo le nekaj ruševin.

Od Šent Lenarta sva šla mimo lesene hiške z žigom Emine poti. Ponekod se je cesta podirala ali pa se je nanjo sesipala zemlja. Kmalu sva prišla do odcepa levo, kjer so bili poleg zapornice markacija Emine poti, znak za prepoved prometa (celo za kolesarje) in tablica, na kateri je med drugim pisalo Scheriaugrabenweg (najbrž smer proti Žerjavovemu Praprotniku, Žerjavu, Žerjavskemu potoku ‒ prav Žerjavovega grabna na zemljevidih nisem našla). Obledelega napisa na naslonu samotne klopce ob cesti nisva mogla prebrati. Med znakoma, da pada kamenje, ki sta stala skoraj 10 minut vsaksebi, se je res nabralo kar precej grušča in tudi manjših skal. Cesta se nama je zdela manj urejena kot na naši strani, a pri nas je bolj strma. Kmalu za znamenjem, ki so ga v spomin Emilu Meglitschu postavili brodniki iz Glinj/Glainacha, je bila še ena klopca.

Pri razcepu dobre pol ure od Šent Lenarta so naju pričakali štirje kažipoti; do Koče na Ljubelju naj bi bilo le še 10 minut. Stopila sva pogledat nekaj korakov po levi gozdni cesti in od nje se je takoj odcepil desno označen kolovoz, z njega pa spet strmo desno pot 650 na Košutico. Z ovinka sva skozi drevje videla domnevno levo zadaj Žerjavov Praprotnik in desno spredaj Tomaški vrh. Vrnila sva se h kažipotom in nadaljevala po »svoji« cesti. Čez ostanke protitankovskih ovir in mimo betonskega objekta sva hitro prispela do obeliskov na starem mejnem prehodu. Ko sva se tam ustavila na poti na Ljubeljščico, sva opazila stopnice na majhno vzpetino in zdaj sva hotela preveriti, kam vodijo. Poleg njih je ležal trak, s katerim je bila ta izredno strma in spolzka pot najbrž kdaj zaprta. Ob njej so stali kovinski drogovi, skozi katere je bila nekoč napeljana žica – ograja. V 5 minutah sva bila pri mejnem kamnu XXV/2 in še čez toliko na vrhu s kamnom 3. Dol sva šla po drugi strani. Pri kamnu 7 in  kažipotu se je najina pot staknila s tisto čez Ljubeljščico; v 10 minutah sva se h koči dobesedno pridrsala, tako je bilo blatno. 

 

V koči (slika je od prejšnjič – tokrat sem jo kratko malo pozabila fotografirati), kjer še nikoli dotlej nisva doživela tolikšne gneče, sva srečala ljubiteljskega zgodovinarja Jožeta Romšaka, ki je skupaj s Slavkom Hočevarjem napisal knjigo Koncentracijsko taborišče Ljubelj Jug, podružnica Mauthausna ‒ 70 let (Tržiški muzej, 2015). Pokazal nama je svoj album starih fotografij, ki je na ogled v koči. Povedal je, da je bil tam, kjer je zdaj parkirišče, najprej bife vojakov SHS. Pred drugo svetovno vojno so zgradili restavracijo Jelenc; bife so podrli, tako da so bili tudi graničarji pri Jelencu. Na naši strani so leta 1841 začeli delati škarpo in so jo gradili 30 let. Zanjo so pripeljali iz Trsta po meri odrezane kamne. Iz vsega, kar nama je povedal, je velo veselje do raziskovanja zgodovine.

V slabi uri sva se vrnila po isti poti in srečala veliko ljudi. Ko sva parkirala, sva bila sama, zdaj pa je bilo avtov že devet.

Med vožnjo domov sva se ustavila na avstrijski strani mejnega prehoda in si ogledala tamkajšnje pomnike podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen (Ljubelj Sever). Na naši strani je bilo vse zaparkirano; Slovenci smo res pohodniki in planinci. Šla sva si ogledat letovišče za petične goste, ki ga je zgradil Friedrich Born v Podljubelju oziroma tedanji Sveti Ani, in tamkajšnjo cerkev sv. Ane (to nama je še ostalo od ukvarjanja z Jelendolom in Borni), mimo katere tudi teče Emina pot. Nato sva se pomudila še pri podružnici taborišča Mauthausen na naši strani (Ljubelj Jug) ter si v kleti gostišča Karavla Koren ogledala spominsko sobo s slikami in dokumenti iz tistega časa (skrbnik Gorenjski muzej, vstopnina 1 evro).

Konec naslednjega meseca sva se na poti v Celovec ustavila v Brodeh. Pod tamkajšnjo Lenartovo cerkvijo stoji ob cesti kapelica s poznogotskim kipom sv. Lenarta iz stare cerkve. V kapelico je vgrajen rimski kamen, ki priča o prometu po ljubeljski poti že pred dvema tisočletjema.

Ljubelj

Gorski prelaz Ljubelj (Loiblpass) s 1369 m nadmorske višine je najbolj znan prelaz v Karavankah, prek katerega so že v prazgodovini tovorili najrazličnejše blago. Prvo vozno cesto čezenj so leta 1575 zgradili koroški in kranjski deželni stanovi. Cesta s celo vrsto serpentin in okoli 100 m dolgim predorom tik pod vrhom je veljala za najstrmejšo v Alpah, saj je bil njen povprečni naklon 14 %, na nekaterih delih pa je dosegla celo 33 %. Posebej prometna je postala po habsburški razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče leta 1719. Ker je prek njega tekla glavna prometnica med Dunajem in Trstom, so jo morali korenito razširiti in posodobiti. Med drugim so podrli strop nevarno posipajočega se predora, tako da je skozi skalno steno nastal približno 130 m dolg usek. Ob zaključku del so deželni stanovi dali na vrhu postaviti dva kamnita piramidasta obeliska, s katerima so se poklonili cesarju Karlu VI. (1685‒1740), ki je 25. 8. 1728 prišel na slovesno otvoritev.

Že leta 1689 je Janez Vajkard Valvasor (1641‒93) v Slavi vojvodine Kranjske zapisal: »Pred nekaj leti sem bil voljan, da bi spodaj ob vznožju napravil luknjo, tako veliko kakor zgoraj, ki bi se skoznjo dalo jahati in voziti. Sem jo tudi že zmeril. Šla bi pri Sv. Ani v goro, ven pa bi prišla na drugi strani pri Sv. Lenartu in bi držala čisto naravnost od vhoda do izhoda.« V začetku 18. stoletja je podoben načrt pripravil grof Georg Christallnigg oz. Jurij Kristalnik (1666‒1734), stoletje za njim pa še dr. Jožef Jabornik in Andrej Kapus, a nobeden od njih ni dočakal uresničitve drzne zamisli. 1561 m dolg predor (688 m na slovenski strani) so na nadmorski višini 1058 m (na avstrijski strani 10 m više) zgradili šele med 2. svetovno vojno na ukaz nacističnega Gauleiterja za Koroško in Kranjsko dr. Friedricha Rainerja (1903‒47). Preboj je opravila dunajska družba Universale Hoch- und Tiefbau. Pripravljalna dela naj bi se začela poleti 1942 in zato je družba blizu Tržiča postavila stanovanjsko barako za 40 delavcev. A skupina Kokrškega odreda jo je v noči na 30. junij požgala in projekt je za pol leta zastal. Podjetje je nato za gradnjo najelo 660 delavcev, še 1650 prisilnih pa mu jih je priskrbelo vodstvo SS. Šlo je za pretežno francoske ujetnike iz koncentracijskega taborišča Mauthausen. Ker se je gradnja marca 1943 začela z obeh strani Karavank, so obakraj grebena postavili podružnici zloglasnega taborišča. Tista na jugoslovanski strani je bila precej večja. Poveljeval ji je Julius Ludof (1893‒1947), ki je slovel po neusmiljenem pretepanju jetnikov. Gradbeno podjetje se je zato od vsega začetka pritoževalo nad neučinkovitostjo delavcev, saj mnogi zaradi surovega ravnanja, mučenja ali sestradanosti niso bili sposobni za delo. Te so poslali nazaj v Mauthausen ali pa jih je taboriščni zdravnik Sigbert Ramsauer (1909‒91) pokončal z injekcijo bencina naravnost v srce. Po ocenah naj bi v obeh podružnicah skupaj umrlo kakih 200 jetnikov. Ludofa je zaradi številnih pritožb kmalu zamenjal Jakob Winkler (1892‒1948), ki pa do jetnikov ni bil nič bolj prizanesljiv. 4. 12. 1944 je bil predor prebit. Čeprav je bil še daleč od urejenosti za normalen promet, je pol leta kasneje Nemcem odlično služil za umik pred partizansko vojsko, prav tako pa jugoslovanskim beguncem, ki so se iz takih ali drugačnih razlogov bali nove oblasti. V takratnem vsesplošnem kaosu so 7. 5. 1945 čez mejo pobegnili tudi zadnji Nemci, ki so delali v taborišču. Kolona okoli 540 preživelih tujih taboriščnikov je še istega dne krenila za njimi proti Koroški. Kmalu so naleteli na partizane in z njihovo pomočjo srečno prispeli v Bistrico v Rožu, ki je že bila v rokah Kokrškega odreda. 102 jugoslovanska taboriščnika sta seveda ostala tostran meje. Zavezniška vojaška sodišča so Ludofa in Winklerja obsodila na smrt, Ramsauerja pa na dosmrtno ječo (izpuščen je bil že po sedmih letih). Jugoslovanska oblast je predor leta 1947 zaprla. Na slovenski strani so mesto južnega taborišča leta 1954 preuredili v spominski park s spomenikom J'accuse avtorja Borisa Kobeta. Avstrija je o severnem taborišču vsa povojna leta molčala, dokler ni v 90. letih prejšnjega stoletja njegov obstoj javnosti razkril Janko Tišler, ki je kot civilni merilec med vojno sodeloval pri gradnji predora. Šele leta 1995 so ob mejnem prehodu postavili spominske table in leta 2009 na mestu nekdanjega taborišča uredili spominski park. Leta 1956 so znova oživeli jugoslovansko-avstrijski pogovori o dokončanju in odprtju ljubeljskega predora, a se je spet posebej zatikalo na avstrijski strani. Usklajevanje in nato gradnja sta se vlekla vse do 15. 9. 1963, ko so predor končno odprli.

Stari cestni prelaz je sedaj zaprt za promet, vendar čezenj še vedno vodi razmeroma spodobna 6 km dolga makadamska cesta. Na slovenski strani je je poltretji kilometer speljane v 16 kratkih serpentinah, avstrijski del pa je zaradi dolgih šestih zavojev za kilometer daljši. Cesto od leta 1996 vendarle odpro eno nedeljo v septembru, ko po njej poteka dirka starodobnih avtomobilov in motorjev za Hrastov memorial. Vozila ne smejo biti izdelana po letu 1961, ko se je tod odvila zadnja povojna dirka. Prvo gorsko dirko so sicer na tej cesti pripravili že davnega leta 1926 in do leta 1939 izpeljali enajst tekmovanj, ki so takrat slovela kot najtežja v Evropi. Danes dirkajo le po slovenskem odseku ceste. Pozimi se po njem sankajo, za kar je treba precej poguma. Vrh starega prelaza stoji lepo prenovljena planinska koča, pred katero zadnja leta v avgustu pripravijo evropski »ples brez meja«. Od leta 2014 je njen lastnik dr. Silvo Mirko Tuschler, odvetnik in tolmač iz Celovca.