Še so poti na Blegoš

No, vsaj še eno novo sva našla. Ko sva šla prejšnjo zimo na Blegoš s Heleno in Janezom čez Prvo ravan, sva tam videla kažipot za Sušo, pa sva jo izbrala za izhodišče letošnje tradicionalne poti na najin najljubši zimski cilj. Prejšnji dan, na dan kulture, sva z mladimi smučala na Krvavcu, od koder je bil lep razgled; Storžič in Košuta sta bila odeta v belo, drugod pa je bilo bolj malo snega, zato kake hude zime tudi na Blegošu nisva pričakovala.

Odpeljala sva se v Poljansko dolino, za Srednjo vasjo zavila desno v Hotavlje in na razcepu za njimi desno proti Suši. Že tam je bil kažipot za pot Suša‒Blegoš. Naslednja vas je bila že Suša (550 m). Parkirala sva pri nekakšnem krajevnem domu (videti je bil zapuščen) z oglasnima deskama, nekaj nabiralniki in košarkarskim košem. Stavba me je spominjala na zbiralnico mleka. Na robu stopnic oziroma podesta je bila markacija. Nasproti je stal znak za avtobusno postajo. Ob tamkajšnjem križišču je bilo več smernih tablic, med njimi za Blegoš, Malenski vrh in Pot Suša‒Gora‒Slapovi. Vodnik Škofjeloško in Cerkljansko hribovje tega izhodišča za Blegoš ne pozna.*

Asfaltna cesta, ki se je pred Sušo 12 vzpela levo proti toplarju, naju je nemudoma pripeljala do uganke: na toplarju so bili markacija Loške planinske poti in puščica proti gospodarskemu poslopju, a naprej ni bilo prehoda. Vrnila sva se po cesti, po kateri sva se pripeljala v vas in ob kateri sva že pred mostom čez Zarobarščico, pritok Logarščice (le zakaj se vas, skozi katero tečeta dva potoka, imenuje Suša?) opazila markacijo. Tam se je od glavne ceste odcepila ožja, ob kateri so bile celo tri markacije: na drevesu, električnem drogu in transformatorski postaji. Puščica na slednji naju je usmerila navzgor ob travniku, onstran katerega sva videla domačijo, kjer se nama je sprva ustavilo, le da z zadnje strani. Pod njo sva opazila brv, po kateri so nekoč morda prihajali sem mimo tistega kmeta, kar pa mu očitno ni bilo po volji. Do tega ima gotovo pravico, a potlej naj bi vsaj odstranili oznake na njegovem toplarju. Sicer je bila zaradi električnih pastirjev trasa 31. maja 2014 prestavljena in v žledolomu poškodovana pot obnovljena.

Kakih 10 minut od izhodišča se je v ovinku pod Pompeževo domačijo (asfaltne ceste, ki se nadaljuje mimo nje, na najinih zemljevidih ni) odcepil desno dobro označen kolovoz, ki se je zmerno vzpenjal. Tablica na smreki je opozarjala, da smejo gozdno vlako uporabljati le lastniki zemljišč, a kolovoz je bil prej podoben gozdni cesti kot vlaki. Na desni je šumela Zarobarščica. Pod travnikom, na katerem je stalo gospodarsko poslopje, sva jo prečkala in čez nekaj metrov še enkrat ter na razcepu na drugi strani nadaljevala ob njej. Čez majhno poseko sva se vrnila v gozd. Markacij ni bilo. Čez potok na desni je bila položena deska in na drugi strani sva opazila stezo. Bi morala tja? Ne, k sreči sva pravi čas zagledala markacijo na tej strani vode. Po četrt ure je kolovoz zavil ostro desno čez vodo in se na drugi strani nadaljeval v breg (brv je bila že zelo slaba). A že pred ovinkom se je levo navzgor odcepila steza, označena z rdečo in belo puščico.

 

Zavila sva torej levo in začetni vzpon (kakih 50 m) je bil sila strm, potem se je unesel. Ta steza je bila bolj podobna vlaki in zelo razmočena. Označena je bila ne le s knafelčki, ampak tudi z oranžnimi črtami. Obakraj nje so ležale velike skale. Še enkrat sva prečkala potok in se na drugi strani brvi povzpela desno v breg. Gozd je bil precej razdejan in tudi tam posejan s skalami. Pobočje je bilo zelo strmo. Oranžnih črt ni bilo več, markacije pa so se zredčile. Vzpenjala sva se tesno ob skalni steni na levi in kmalu po tistem, ko se nama je zdelo, da sva pod najvišjo točko skalnega roba (po približno 25 minutah), je stezica zavila ostro levo. Skal še ni bilo konec, le skozi prehod med njimi sva se preselila na drugo stran in se dalje vzpenjala po sončnem gozdu med krivenčastimi listavci. Hodila sva po grebenu in na obe strani skozi drevje videla travnate bregove. Potem ko se je v levo spustila razločna stezica proti Zarobarju, so se skale pojavile tudi na levi; tako sva po nekakšnem koridorju dosegla rob in nato kolovoz, ki je zavijal okrog vrha. Tam sta dve beli puščici kazali ena levo, druga navzdol. Najprej sva se spustila v desno, ker sva tam zagledala hiše.

Četrt ure od najvišje točke skalnega roba sva prispela na Jelovico (880 m). Domačinka nama je povedala, da je od njih po cesti kake pol ure do Suše, zato sva se odločila, da se bova tam vrnila k avtu. Zlezla sva še na hribček nad naseljem, od koder je bilo videti le eno zares zasneženo območje daleč naokoli: Prvo ravan. Na drugi strani hriba se je pot nadaljevala, pri brezah naprej po srednjem kolovozu (levi se je spuščal, desna je bila gozdna cesta). Po nekaj menjavah gozda in travnikov se je najina pot iztekla na strm traktorski kolovoz, ki je pritekel z leve in naju popeljal naravnost navzgor. Na trojnem razcepu sva sledila markacijam po desnem kraku. Kolovoz se je zožil v stezo in ta je zavila levo. Strmina ni in ni pojenjala. Po tleh so ležali plodovi mokovcev, sčasoma pa je bilo čedalje več snega, tudi na stezi, ki je zaradi obilice suhega listja večkrat niti nisva videla. Če ne bi bilo gazi, marsikje ne bi bila našla poti, saj so bile markacije zelo vsaksebi.

Čez 40 minut je zavel hlad in v krošnjah je zašumelo. Dosegla sva prečno pot (najbrž gozdno cesto), ki ni bila zgažena. Z nje so kazali nazaj na najino pot puščica, markacija in smejček. Po njej sva v blagem vzponu nadaljevala desno; po daljšem času je bilo konec grizenja kolen. Po slabih 10 minutah, ko se je svet uravnal in gozd razmaknil, sva prispela k partizanskemu spomeniku na Prvo ravan, ki se »ponaša« z zbirko nadmorskih višin: 1255 in 1277 na tamkajšnjih kažipotih ter 1289 m v vodniku in na zemljevidih. Takoj zatem je z desne pritekla še gozdna cesta s Črnega kala (1271 m). Na levi je bil bunker Rupnikove linije. Na razcepu (1340 m) čez dobrih 5 minut sta me dva kažipota spravila v slabo voljo: desni GO (to je vse, kar je ostalo od Blegoš) in levi upnikova linija (seveda Rupnikova) – le kako morejo biti nekateri tako neznansko priskutni, da v svojo zabavo uničujejo delo drugih?! Zavila sva proti vrhu. Tam teče tudi E7. Dotlej sva hodila sama, zdaj pa se je »promet« povečal. Bilo je precej zglajeno in dve planinki sta si natikali dereze. Prehitela sta naju možak na smučeh in tekač, še dve planinki sta se vračali od koče.

Gozd se je kmalu razredčil in pri lesi sva ga zapustila. Vrh (1562 m) sva dosegla čez slabe pol ure. Bil je poln, od vseh strani smo se zgrinjali nanj, a bril je mrzel veter, zato sva se kljub soncu in lepim razgledom kar hitro podala proti koči (1391 m). Dričanje je trajalo kake četrt ure. Gobova juha in domači kruh s semeni sta bila odlična in tudi toplota v koči je dobro dela.

V dolino sva se vrnila sprva po isti poti kot prejšnjikrat s Heleno in Janezom. Letos je bilo nekoliko manj snega kot tedaj, zato sva menda videla vse bunkerje (enajst, če sem prav štela). Na Prvi ravni čez tričetrt ure sva zavila levo proti Jelovici. Vse jutranje strmine je bilo treba predričati navzdol; ko je bilo konec snega, je šlo laže. Videla sva nekaj gazi, človeka pa nobenega. Za to pot najbrž vedo v glavnem le domačini, saj ni »prezrta« le v vodniku, tudi na zemljevidu je ni. Čez slabih 40 minut sva sestopila v naselje in ga zapustila po cesti. Prej kot v 10 minutah se je na desnem ovinku asfaltne ceste levo odcepila gozdna. Po njej je kazal kažipot za Blegoš in Črni kal. Tam je mogoče parkirati in se prek Črnega kala odpraviti na Blegoš.

Nadaljevala sva desno po asfaltu ter do Suše hodila še debele pol ure mimo asfaltnega odcepa levo k hiši, lesene počitniške hišice z obilico drv in več studenčkov, ki so se s pobočja stekali pod cesto. Vmes je bilo konec asfalta, a na žalost le za kratek čas. Prometa ni bilo nobenega. Kmalu za veliko domačijo pod cesto sva prišla do prvih hiš strnjenega naselja in do avta ni bilo več daleč. Na parkirišču sva bila še vedno sama.

* Sicer opisuje pot iz Jelovice, do katere se pripeljemo skozi Sušo, a ker na Jelovici ni primernega parkirišča, svetuje parkiranje že v Čabračah, ne v Suši. Ta je omenjena še pri poti s Hotavelj ter kot izhodišče za dva druga hriba: Mladi in Malenski vrh.