Črni vrh na Mali gori z dodatki

Za zadnjo aprilsko soboto popoldne so napovedali dež, zato sva iskala nekaj, kjer bi lahko po potrebi hodila tudi z dežnikoma. Izbrala sva Črni vrh na Mali gori (dotlej sva tam obiskala že Kamni vrh in Grmado ter Stene svete Ane). Palice sva pustila doma.

Odpeljala sva se v Ribnico in v tamkajšnjo industrijsko cono Lepovče. Pri železniški postaji sva zavila levo, prečkala progo ter se mimo Rika in Jaskawe pripeljala do konca Ribnice, kjer se je končal tudi asfalt. Že kmalu je slabo opazen kažipot kazal levo proti Francetovi jami in opozorilna tabla je svarila pred medvedi. Ob cesti so bile markacije. Peljala sva se mimo ograjene Komunale Ribnica z zaprto deponijo, kjer se je levo nazaj odcepila cesta proti Žiglovici (križi na kažipotu so napovedovali grobišče), drugi kažipoti pa so usmerjali naprej (TIGR in Sv. Ana) in nazaj (še enkrat Sv. Ana). Od tam naj bi se gozdna cesta uporabljala le na lastno odgovornost in res je postala slabša. Držala sva se kažipotov TIGR in Sv. Ana. Na križišču, kjer so oznake na skali kazale desno proti Črnemu vrhu (v najino načrtovano smer), naprej po cesti pa je usmerjal napis Sv. Ana, je bilo sicer nekaj prostora za parkiranje, a sva se zapeljala dalje do razcepa, kjer je stalo razpelo in so podrta debla čakala na odvoz. Tam (kakih 5 km od konca Ribnice) sva parkirala. Pri razpelu sta bila kažipota levo Sv. Ana in desno TIGR.

Najprej sva se odpravila po desni cesti iskat spomenik tigrovcem. Slabe markacije so naju po 150‒160 m pripeljale na označen odcep levo. Še kakih 50 m navzdol po vlaki je bilo treba do spomenika. S kovinske plošče, pritrjene na skalo, sva izvedela, da so se 13.5.1941. leta /.../ tu spopadli z italijanskim okupatorjem slovenski rodoljubi člani ilegalne organizacije TIGR Danilo Zelen /.../ Ferdo Kravanja /.../ Anton Majnik /.../. Na kozolčku poleg je na dveh lesenih tablah pisalo Prvi oboroženi spopad z okupatorjem v Sloveniji 13. 5. 1941 in V tem boju je padel Danilo Zelen - vodja org. TIGR. Izdal jih je domačin. Italijanski karabinjerji in slovenski orožniki so jih obkolili v gozdarski koči. V oboroženem spopadu hudo ranjeni Zelen si je vzel življenje sam, tovariša pa so ujeli (pozneje sta pobegnila in padla drugje).

Vrnila sva se na parkirišče in od tam slabih 10 minut peš nazaj po markirani cesti (ker po njej teče pot k Sv. Ani) na prejšnje križišče, kjer sva zavila levo proti Črnemu vrhu. Markirana cesta se je zlagoma, a zdržema vzpenjala. Po sprva samo listnatem gozdu je ležalo veliko skal. Sčasoma je bilo med drevjem čedalje več smrek. Tu in tam sva se spomnila opozorila na medveda in piskala, ploskala, tolkla s palicami. To nerada počnem, ker vznemirjam tudi druge živali, a medveda se vendarle bojim srečati.

Po skoraj pol ure se je cesta prvič zravnala in se čez čas celo rahlo spustila. Zaman sem se ozirala za rožami, cveteli so samo popčki. Ob cesti so se vrstila večinoma nepospravljena gozdarska delovišča. Tablica Prepovedano odlaganje smeti Pazi kamera! na enem izmed njih se mi ni zdela posebno prepričljiva. Nekje sta starejši in mlajši možak natovarjala traktorsko prikolico; dobro, da sva bila peš, saj bi bila morala z avtom predolgo čakati ali celo obrniti. Nekaj časa sva se spet večinoma rahlo vzpenjala, nato je sledil daljši spust. Na neki ploščati skali so se markacisti posebej potrudili z oznakami smeri, a jih je že začel preraščati mah. Cveteli so kranjski volčiči (bunike), mlečki, mrtve koprive, sicer pa še vedno ni bilo veliko rož. Gozd je postajal čedalje bolj skalnat.

Poldrugo uro od izhodišča sva prispela na križišče: napis Makoša (na zemljevidu Makoše) na drevesu je kazal desno navzdol, levo pa se je odcepila pot na Črni vrh. Odcep je bil zametan in steza je bila navzgor označena zelo skopo, navzdol pa bolje. Prečkala sva traktorski kolovoz in pot se je izboljšala. Ko sva dosegla širši kolovoz, ni bilo nobene oznake, zato sva postavila možica, da bi našla nazaj. Čez obširno poseko sva se vzpenjala po nečem, kar je bilo bolj vlaka kot kolovoz, široko pa kot cesta. Nenadoma je zmanjkalo oznak; morda so padle z drevesi. Tako ni bilo čisto jasno, ali pot teče po glavni ali po stranski vlaki. Pobočje je postalo precej strmo. Potem ko naju je dobra markacija povabila levo na ožjo vlako, sva na nekem deblu ob glavni opazila napis Konec. Tedaj je prvič zagrmelo. Do te strmine nisva pogrešala palic, zdaj ko bi res prišle prav, pa je kazalo, da bo treba poseči po dežniku. Pogled v dolino in hribe onkraj nje nama je povedal, da tam že lije.

Ko se je leva vlaka končala, sva se vrnila na desno, ki je kljub omenjenemu napisu očitno še ni bilo konec. Brez markacij sva dosegla greben, tam pa je bilo tolikšno razdejanje, da nisva mogla desno po njem. Nekoliko sva se spustila, da sva pobočje prečila niže, kjer je bilo bolj prehodno, tedaj pa sva spet zagledala markacije: kjer sva se preselila na desno vlako, bi bila morala kar čeznjo. Tudi tam je bilo vse podrto. Kljub težavam sva pol ure nad odcepom le dosegla vrh (963 m) in takrat je začelo deževati. Pokrila sva nahrbtnika in se lotila malice pod dežnikoma. Na vrhu je bilo nekaj rdeče popisanih skal (na eno je bil pritrjen tudi žig), med njimi pa rjasta vpisna skrinjica in še ena zelena.

Ko sva se začela vračati, je grmelo, deževalo pa ne prehudo. Potem se je grmenje oddaljilo, »v zameno« pa se je ulilo. Imela sva srečo, da je bila edina večja strmina na najini poti že za nama, preden jo je naliv spremenil v drsalnico. Najin možic naju je zvesto čakal. Ko sva se v uri in 40 minutah vrnila k avtu, je že spet sijalo sonce.

Med vožnjo domov sva se ustavila pri odpadu in peš sledila kažipotu za Žiglovico. Ob vstopu v gozd je stala tabla 300 m Jama Žiglovica s koordinatama. Na prvem razcepu je bil desni krak označen s slabo opaznim majhnim rumenim kažipotom s križi. Pozneje se je zvrstilo še nekaj markacij (bel in rdeč obroč brez sredice, moder obroč). Rdeča lomljena črta in mali rumeni kažipot s križi sta naju po dobrih 10 minutah usmerila z blatnega in kamnitega kolovoza levo na travnato stezo, ki naju je pripeljala do poševnega stopnjastega brezna, dolgega oziroma globokega 82 m (tako e-kataster jam Društva za raziskovanje jam Ljubljana). Ob breznu sva prebrala marmorno spominsko ploščo z imeni devetih žrtev partizanske likvidacije 28. julija 1942, obsojenih na smrt, ker so na zahtevo Italijanov sekali gozdove ob progi, čeprav je OF to prepovedala, in petih žrtev iz Strug, pobitih 22. oktobra 1943, poleg kamnitega razpela z bronastim Križanim in napisom Žiglovica 1942 ‒ 1943.

Nazadnje sva šla še pogledat, kaj pomeni kažipot Francetova jama. Ta vodoravna jama v Mali gori pod Seljanom (594 m) je najmanjša turistična jama v Sloveniji, a je zdaj zaprta za javnost. Ogled omogočijo le vnaprej napovedanim organiziranim skupinam, zato notranjosti žal nisva videla. Odkrili so jo 7. decembra 1958. V e-katastru piše, da je dolga 22 m in globoka 8 m, kolikor so po odkritju namerili člani ljubljanskega jamarskega društva, v katero so bili nekdaj včlanjeni tudi ribniški jamarji. V njej so menda vse pri nas znane kraške tvorbe. Francetova se imenuje zato, ker je bilo v času odkritja kar sedmim ribniškim jamarjem ime France. Jamarski dom pri Francetovi jami iz leta 1960 je bil prvi v Sloveniji (in v takratni Jugoslaviji). Ob 50-letnici so obnovljenega ponovno odprli.

Tako je bil najin »program« končan. No, ne še čisto. V Ljubljani sva se ustavila na Dunajski cesti 88, kamor sicer hodim k frizerju, tokrat pa naju je zanimala spominska plošča, povezana z Malo goro. V tisti hiši je namreč živel tigrovec Danilo Zelen, rojen leta 1907 v Senožečah, organizator protifašističnega odpora in žrtev prvega oboroženega spopada z okupatorjem v Sloveniji. Tam je s tovariši razmnoževal ilegalna glasila in letake.