26 marec, 2020

Vorančeva pot

Jeseni sta bila na vrsti za organiziranje srečanja patagoncev Korošca Sonja in Marko, a je naneslo tako, da smo se ga udeležili samo trije slovenski pari (poleg gostiteljev in naju še Helena in Janez izpod Blegoša), drugi, tudi hrvaški člani, pa niso mogli priti, vsaj nekateri zaradi nerodnega datuma: 2. novembra. V načrtu je bila Peca, vendar smo zaradi velikega osipa udeležencev in precej kislega vremena sklenili, da Peco prihranimo za boljše čase in se raje odpravimo po Vorančevi poti.

Vorančeva pot ali Koroška kulturna transverzala je speljana po krajih pod Uršljo goro, povezanih s pisateljem in politikom Lovrom Kuharjem - Prežihovim Vorancem (18931950). Vsako leto tretjo soboto v oktobru ob pričetku Kuharjevih dnevov v spomin na Voranca ter njegove brate Ivana, Alojza in Avgusta pripravijo tradicionalni pohod po tej poti. Pravzaprav sta dve: krajša triurna z 9 postajami in daljša peturna z 12. Naša Korošca sta izbrala krajšo. Od njunega doma v središču Kotelj smo se odpravili proti pošti in avtobusni postaji, kjer stoji bronasti Pobič s solzicami, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. To je začetna postaja (1) Vorančeve poti (na postajah so oznake s številkami in imeni, od ene do druge pa usmerjajo trikotni kažipoti). Pobiča so postavili 14. junija 2002 v na novo urejeno središče vasi, naslednje leto, ob 110. obletnici pisateljevega rojstva, ko so pot obnovili, pa je kip postal njena prva postaja. Deček iz priljubljene Vorančeve črtice Solzice zre proti Preškemu Vrhu. V bližini sta panoramski zemljevid Uršlje gore in okolice (ogledali smo si pot, na katero smo se namenili) ter postaja Picikla, ki je v občini Ravne na Koroškem nekaj podobnega kot ljubljanski Bicikelj.

Po mostu čez potok Hotuljko* smo bili brž pri župnišču, na katerem smo pod reliefno podobo moške glave prebrali Ddr. Alojz Kuhar / 1895-1958 / Izredni Slovenec. To delo domačega akademskega kiparja Miroslava Prodnika spominja na mlajšega Vorančevega brata, duhovnika, diplomata, pravnika, politika, časnikarja, zgodovinarja. Na pokopališču pri župnijski cerkvi sv. Marjete smo se ustavili ob grobovih Kuharjevih, tudi Prežihovega Voranca, ki se mu ni izpolnila želja, da bi bil pokopan pod domačo lipo. Pokopališče je pravzaprav zadnja postaja Vorančeve poti (9). Tam se je asfalt končal in stopili smo na kolovoz.







Od zadnje hiše smo se povzpeli po travniku in ob robu gozda. Z desne smo ves čas slišali šumenje Hotuljke. Za slikovitim znamenjem smo četrt ure od izhodišča zavili levo po pločniku ob asfaltni cesti. Ob njej smo zagledali partizanski spomenik mučenim in pobitim ter tam pokopanim žrtvam. Za desnim ovinkom se je pokazal Rimski vrelec (2). Tam je bila v 2. stoletju rimska postojanka, od tod ime. Vrelec so začeli izkoriščati v 19. stoletju, v času Avstro-Ogrske (Römerquelle), in takrat so zgradili zdravilišče. Voda je bila zelo cenjena; pravijo, da so jo na Dunaju prodajali v lekarnah in jo je pil sam cesar Franc Jožef, izvažali pa so jo celo v Ameriko. Hotuljska alkalna slatina brez žvepla baje dobro dene slabokrvnim in srčno-žilnim bolnikom. Med drugo svetovno vojno so se v zdraviliško stavbo naselili gestapovci, po vojni pa so bili v njej internat za učence kovinarske šole, počitniški dom in priljubljen hotel. A denacionalizacija ga je pogubila lepa zdraviliška stavba s spremljevalnimi objekti žalostno propada, kupca, ki bi se hotel ukvarjati z zdraviliškim turizmom, pa ne najdejo. Izvir je prosto dostopen in tudi mi smo pokusili kisevo vodo, kakor ji pravijo domačini.










Rimski vrelec se imenuje tudi bližnje smučišče, kjer se večina koroških otrok nauči smučati. Ko smo šli tam mimo, nas je Marko opozoril na hišo zgoraj na levi, kjer je doma znani koroški smučar Mitja Kunc. Na razcepu čez 10 minut smo zavili levo in po mostu čez potok (menda so nekoč tam zavijali desno, a so zaradi negodovanja bližnjih domačinov pot spremenili). Takoj zatem smo prišli na asfaltno cesto in krenili navzgor po njej. Nedaleč za lesenim kažipotom desno Pekel sem na drevesu ob cesti zagledala tudi prvo Knafelčevo markacijo za Poštarski dom pod Plešivcem.

Asfaltna cesta se je vztrajno vzpenjala mimo hiše z majhnim Aljaževim stolpom, vodohrana, napisa P. dom na električnem drogu ter nas po 10 minutah pripeljala do table z napisom Rojstna hiša Prežihovega Voranca in upodobitvijo Kotnikove bajte (3), v kateri se je rodil staršem najemnikom. Danes je ni več, na novi hiši (Podgora 13), ki stoji na istem mestu, je le spominska plošča: V tej bajti se je rodil Prežihov Voranc. V njej je živel samo nekaj mesecev.

Za Kotnikovo bajto se je asfaltna cesta prelevila v makadamsko. Pri skladovnici drv ob njej sta bila na smreki tablica z napisom Poštarska koča 45, (vejice spodaj za minute pa še nisem videla!) in nabiralnik. Za lesenim mostom čez Hotuljko smo zavili desno s ceste mimo zaprte zapornice v gozd na razrit kolovoz. Kmalu za pruhom smo ga zapustili po zaraščeni stezi levo, kamor nas je usmeril trikotni kažipot proti Peklu in Kóglu. Nad tem odcepom smo med drevjem opazili hišo, proti kateri se je nadaljeval kolovoz. Naša stezica, spolzka zaradi zemlje in odpadlega listja, se je strmo vzpenjala naravnost navzgor, k sreči pa so nam pomagale naravne stopnice: kamni in korenine. Dosegli smo zaraščen in zametan prečni kolovoz ter krenili desno navzgor po njem. Potok pod nami je bil dokaj živahen; v njegovem tolmunu se poleti menda rada hladi koroška mladež. Žuborel je po ozki globoki skalnati dolini, tako imenovanem Koroškem vintgarju, ki je domačinom precej pri srcu. Stopali smo visoko nad njim. Marko je omenil, da je v soteski kratek čas deloval rudnik. Potem ko je z leve od zadaj pritekel še en kolovoz, travnat in zasut z listjem, se je naša steza nekoliko zravnala in razširila ter nas pripeljala na dno vintgarja, tik vode, ob kateri je stal ostanek mlina. Dobrih 20 minut nad Kotnikovo bajto smo prispeli k Čekonovi, mimo katere je nekoč vodila pot, a ker lastnik tega ne mara, se zdaj hodi bolj levo, navzgor skozi gozd. Po strmem vzponu smo se priključili kolovozu z leve.

Ko smo dosegli makadamsko cesto, smo se spustili desno po njej. Mimo še enega pruha in ograjenega vodnega zajetja za Ravne na Koroškem smo 10 minut od Čekona prikorakali v Kozarnico pod Uršljo goro, kjer je bil v Tonejevi bajti doma Vorančev ded Johan Kuhar. Pri hiši za cesto sem videla leseni tablici z napisoma Kozarnik in Kozarin – prvo ob dovozu k tej hiši, drugo na ograjnih vratih, skozi katera se najbrž pride k hiši više v bregu. Po starih fotografijah na spletu domnevam, da je slednja Tonejeva bajta. S ceste se je kmalu odcepila navzdol strma steza desno proti Peklu in Koglu ter nas že po dobri minuti odložila na gozdno cesto, po kateri smo se napotili v desno (smer izjemoma ni bila označena). Pri hišni številki 8 smo zavili desno navzdol (Pekel), prestopili električnega pastirja ter pri kapelici z napisom V čast in zahvala Mariji in z belo plastiko kronane Marijine glave v niši zavili po travniku levo proti gozdu. Kakih 20 minut od Toneja smo prišli do klopce nad zaraščeno globeljo Pekel (4), kjer je mali Voranc pasel ovce in nabral solzice (šmarnice) za mamo, kakor pripoveduje v prisrčni črtici Solzice, eni izmed enajstih v zbirki z enakim naslovom.

Peklu smo obrnili hrbet in odšli proti leseni hiški z bivalno prikolico pod nadstreškom ter se po robu travnika povzpeli na bližnji grič Kogel (5) z dvema od nekdaj treh mogočnih lip. Streljaj od njiju sta stali miza in klop. Na tem razglednem kraju so bili Kuharjevi štiri leta grofovski najemniki. V tistem času (leta 1899) je začel Voranc hoditi v ljudsko šolo. S Kogla je videl goreti Kotlje, pri sosedu Kumru so bile doma sirote iz črtice Levi devžej. Vrnili smo se na cesto, nadaljevali po njej navzgor in prestopili več električnih pastirjev. Pri kažipotih nazaj proti Kumru, Kogovniku in Peklu smo se spustili desno po gozdni cesti. Pridružil se nam je simpatičen kuža. Po cestah sicer ni ravno prijetno hoditi, so pa »udobnejše« za klepet. Sonja mi je pripovedovala, kako je poleti prehodila K24, potem pa jo je tri tedne tako bolelo koleno, da ni mogla hoditi. To se mi je zdela še majhna posledica tako velikega podviga: v največ 24 (ženske 25) urah premagati 90 km iz Črne čez Peco, Olševo, Raduho, Smrekovec, Sleme in Uršljo goro nazaj v Črno. Bravo!

Na križišče pod Ivartnikom in nad Ivarčkim jezerom smo sledili kažipotu za jezero in četrt ure od Kogla smo bili že tam (okrog 640 m). To prikupno naravno jezerce (6) meri dober hektar in je globoko do 5 m. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so delavci Železarne Ravne z veliko prostovoljnega dela uredili njegovo okolico, bilo je priljubljeno pri kopalcih, sprehajalcih, športnikih, prirejali so piknike, koncerte, prvomajska srečanja. Jezero je bilo s sedežnico povezano s smučiščem Ošven. Odkar je železarna zaradi svojih težav turistično-rekreacijsko središče prodala, stavbe, oprema in igrišča (za odbojko, košarko, namizni tenis, minigolf, rusko kegljišče) propadajo, okolica je zanemarjena, v jezeru gospodarijo alge. Tudi smučišče je že zgodovina, tamkajšnja sedežnica pa zdaj vozi smučarje na Peci.

Naš naslednji cilj je bil Šratnék. Skozi zelena mrežasta vrata smo odšli od jezera. Mimo kažipota za Uršljo goro, na katero je po Železarski poti 2 uri in 45 minut hoda, in spodnje postaje nekdanje smučarske žičnice smo odkorakali po asfaltni cesti. Še vedno nas je spremljal kuža in skrbelo nas je že, kako bo našel domov. Na razcepu cest smo sledili levi (zgornji), po desni (spodnji) z znakom, ki opozarja na žabe na cesti, pa se je napotil »naš« kuža in oddahnili smo si, da se bo vendarle vrnil domov. Toda ne – spet nas je našel in še nekaj časa vztrajal z nami. Mimo velike kmetije Pavšar ter odcepa na Náravske ledine in k Smučarski koči smo čez 15 minut prispeli do razpadajočega stolpa brez strehe, ostanka gradiča Šratnek (tudi Šrotnek iz Schrottenegg) v Podgori (511 m). Zgrajen je bil na začetku 17. stoletja, po drugi svetovni vojni pa je bila v njem kmečka zadruga. Razpadajočega so leta 1969 podrli, ostal je le še zelo prezidan obrambni stolp (7).

Na naslednjih dveh križiščih za cerkvico sv. Mohorja in Fortunata smo se ravnali po kažipotih; naš cilj je bil zdaj Prežihova bajta, katere podobo smo si lahko ogledali na kozolčku ob drugem križišču. Zavili smo desno, kamor je kazal tudi kažipot Turške šance, in kmalu nas je še eden usmeril levo v gozd. Začelo je rositi. Nenadoma smo zagledali nenavaden prizor: z drevjem poraščen in s suhim listjem zasut kup zemlje, na katerem je stal – stol. K njemu je bila uhojena stezica. Ta kup naj bi bil eden ostankov tako imenovanih šanc (iz nem. die Schanze), to je obrambnih nasipov, okopov, zgrajenih v času turških vpadov. Iz Podgore so tekli mimo Šratneka in čez Preški vrh k javorniški graščini na Ravnah. Pa stol? Prikradla se mi je prismuknjena misel, da tja hodi posedat kak ljubiteljski raziskovalec poznega srednjega veka in začetka novega.

Vrnili smo se na cesto in se na naslednjem razcepu spustili desno proti Prežihovi bajti. Mimo kažipotov in table, ki je napovedovala Vorančev spominski muzej, smo v nekaj minutah najprej prišli do pisateljevega bronastega spomenika na Preškem Vrhu, prav tam, kjer je Vorančeva babica zadnjič žela ajdo, kakor presunljivo opisuje v črtici Ajdovo strnišče. Tudi ta spomenik je napravil akademski kipar Stojan Batič. Vorančev pogled je objemal Kotlje in se srečal s pogledom pobiča, pri katerem smo začeli pot. Spuščali smo se dalje proti hišam in pri prvi 10 minut pod šancami je puščica kazala navzdol k muzeju. Sonja je zaman zvonila, da bi nam odprli muzej – nihče se ni oglasil (muzej je sicer odprt le od 1. maja do 15. oktobra). Sami smo odšli k sosednji Prežihovini (8), ki pa je bila seveda zaprta. Tako le s spleta vem, da si je mogoče ogledati kamro, štiblc, shrambo in črno kuhinjo ter predmete, ki pripovedujejo o Vorančevem življenju in pisanju. Kuharjevi so bajto odkupili leta 1911 in bili prvič na svojem. V njej je Voranc z brati preživel najlepša mladostna leta, med svetovnima vojnama pa se je tam skrival s svojimi somišljeniki. Sedanja lastnica spomeniško zaščitene domačije je pisateljeva vnukinja.

Od Prežihovine je šlo strmo navzdol do stičišča kolovozov in od tam po levem. Zdaj je že deževalo. Čez travnike in med koruznimi strnišči smo pohiteli do hiš in na asfaltno cesto. Za silo smo si očedili hudo blatne gojzarje. Hotuljska dvorišča so krasile velike in majhne buče. Dobrih 10 minut pod Prežihovo bajto smo pri Sv. Marjeti sklenili krožno pot. Zdaj ko prebiram opise prehojene in daljše poti, ugotavljam, da smo večino zanimivosti videli, vseh pa ne. Že kar vem, kaj bo rekel Jani na mojo pomisel, da bi še kdaj ... In na imenitno odkritje, da obstaja še ena Vorančeva pot v Mokronogu.










Čeprav med potjo nismo trpeli lakote, ker sta Sonja in Helena skrbeli za nas s svojimi dobrotami, sta nas gostitelja nazadnje povabila v Smučarsko kočo (domačini ji rečejo kar Smuč koča), kjer slovijo po bograču. Res je bil okusen, čeprav zame preveč pekoč. Zraven so se prilegli kipjenki – nekaj takega kot gluhi štruklji. Za konec nas je natakarica ovekovečila na gasilski fotografiji (hvala Sonji za obe od tam). No, čisto konec še ni bilo. Hotuljca sta nas odpeljala še na Ravne, kjer smo se sprehodili po čudovitem grajskem parku, za posladek pa smo bili deležni Sonjine kuharske umetnije, bučne marmelade. Na njej je bila sicer etiketa Peca 2. 11. 2019, a kot rečeno, smo Peco pustili za drugič, ko se bo spet zbralo več patagoncev. Z njimi sva v stikih tudi te koronavirusne dni in za zdaj se držijo dobro, kljub hudemu potresu celo hrvaški sopotniki. Čeprav je v težkih časih še posebej pomembno ostati pozitiven, nam je Željko šaljivo, kakor je njegova navada, a zelo utemeljeno naročil: »Ostanite negativni!«

* Zasledimo tudi različice Kotulja, Hotuljščica in Kotuljski potok. Domačini si rečejo Hotuljci, čeprav bi za prebivalca Kotelj prej pričakovala Koteljčan, kakor piše v pravopisu, ali vsaj Kotuljec, kakor najdemo v leksikonu Slovenska krajevna imena, ki dodaja »lokalno tudi Hotuljec«. No, Sonja pravi, da Kotuljec že izpodriva Hotuljca.

Ni komentarjev: