Po jeloviških planinah

Po jeloviški planoti sva se že potepala, a nama je vedno ostalo kaj, česar nisva znala ali utegnila najti. Taki ostanki pridejo prav, kadar se ne moreva domisliti ničesar novega ali razmere niso pravšnje za kaj drugega. Po kratkih prednovoletnih počitnicah v Beogradu in »likofu« na Kališču sva se 6. januarja (sem »že« v letošnjem letu!) znova podala na Jelovico.

Za izhodišče sva si spet izbrala Selski most (S 46.345915, V 14.102688), do katerega sva pred časom prikolovratila precej nerodno, tokrat pa nama je šlo bolje. Ko sva se spuščala proti Blejskemu jezeru, sva pri kitajski restavraciji zavila levo na Ulico narodnih herojev, ki se nadaljuje s Cankarjevo cesto. Na razcepu pri kapelici sva se držala desno. Po Selski cesti sva se peljala do konca Bleda ter naprej med polji, travniki in gozdovi na Selo pri Bledu. Na razcepu na koncu vasi sva izbrala desni krak in na naslednjem levega (kažipot Kupljenik), ki naju je pripeljal do mostu z lepim pogledom na Selo in okoliške hribe. Ribji čuvaj s psom, dežuren do desetih, je prežal na kormorane. Ko se je pri njem oglasil tovariš, ga je glasno ustavil: »Stoj ili pucam!« Čuvajski smisel za humor.

Pot onkraj Save Bohinjke do ograde, v kateri so se tudi tokrat pasli konji, sva že poznala, tam pa sva zavila levo (kažipota ni bilo). V okolici je neznansko smrdelo po gnojnici. Pri ograjenem travniku se je začela slaba gozdna cesta rahlo vzpenjati. Mimo preže na desni sva prišla na razcep in po levem kraku v gozd. Cesta naju je mimo gozdarskega delovišča pripeljala do naslednjega travnika, s katerega sva videla zasnežene Karavanke (Stol, Vrtačo, Begunjščico). Pri razpadajočem lesenem seniku četrt ure od izhodišča sva se vrnila v gozd. Levo ob njem je bila še ena preža. Prestopila sva vodo, ki je tekla čez kolovoz. Kažipot naprej Lovska koča Talež naju je presenetil, saj dotlej ni bilo nobenih oznak. Začela sva se nekoliko vzpenjati in pot nama je pretekel še en potoček. Čudila sva se, da voda kljub ‒6 °C ni zmrznila. Ob poti je bila napeljana tenka vrv (bolj opozorilna kot varovalna in večkrat pretrgana) in debeli koli ali štori so bili najbrž tudi nekakšna ograja.

Kolovoz je bil ponekod zelo skalnat, kje skoraj podoben mulatjeri, ponekod pa razrit kot vlaka, a pri nizki temperaturi k sreči vsaj trd. Vijugal je mimo odcepov na obe strani in sledovi so kazali, da se uporablja tudi kot vlaka. Dobrih 20 minut nad kažipotom sva bila domnevno pod vrhom Tolstega vrha, slabe četrt ure zatem pa sva prispela na ovinek, ob katerem je kažipot Lovska koča Talež na velikem štoru kazal levo navzgor. Od tam se je desno spustila podrta pot, midva pa sva sledila kažipotu. Po nekaj korakih sva se ozrla in zagledala kažipot Kupljenik 11, ki prišedšega od zgoraj usmeri levo na omenjeno podrto pot (tablice s številkami poti so bile videti nove, vendar so mi iz Turističnega društva Bohinjska Bela na vprašanje, kaj pomenijo te številke, odgovorili, da »po novem konceptu sprehajalnih poti v občini Bled /.../ ni več označenih številk. Številke so le še na starih smerokazih, ki so jih morda pozabili odstraniti in na starih zemljevidih.«). Niže v podrasti je ležal še en kažipot, na katerem je nekoč pisalo Talež. Očitno sva naletela na nekdanjo markirano pot iz Kupljenika na Talež, ki so jo zaradi poškodb po žledolomu leta 2014 zaprli. Pričakovala sva, da bova poslej naletela vsaj na kako staro markacijo, a se to ni zgodilo.

Začela sva se strmeje vzpenjati, še vedno ob vrvicah. Modra puščica na neki skali je kazala navzgor. Kolovoz se je obrnil v levo in mimo mogočnega štora v slabe četrt ure dosegel križišče na sedlu pri spomeniku partizanu Mihu Torkarju. Prejšnjikrat sva na to sedlo prišla prek Taleža in Tolstega vrha. Takrat nisva našla planine Vršane, zdaj pa sva že vedela, da morava zaviti desno strmo navzgor. Na vrhu vzpona sva se prvič znašla na planem, na soncu, med mogočnim votlim drevesom na desni in manjšo poseko na levi. Za naslednjim vzponom naju je pričakal travnik s krmilnicama in klopco. Vršana (900 m) je zgolj slabih 10 minut nad sedlom. Ker je sredi gozda, ni razgledna, le skozi drevje sva bolj slutila kot videla Karavanke.

Planino sva zapustila po kolovozu desno od nje kar strmo navzgor. Tudi ko sva šla mimo levega odcepa nekakšnega jarka, ki je bil »zaprt« s trakom, sva se držala desno. Ozki kolovoz je postal skalnat, se dvignil nad poseko in naju po dobrih 10 minutah odložil na gozdno cesto, ob kateri je bilo šest kažipotov: nazaj Talež, Kupljenik (oba 11) in Selo-Ribno, levo po cesti Babji zob ter desno 11 Kupljenik in 7 Boh.Bela. V levo sva se vzpenjala kakih 10 minut, nato se je cesta začela spuščati. Po 5 minutah sva zagledala odprto zeleno zapornico, za njo pa tistim, ki prihajajo iz nasprotne smeri, namenjena znak za prepoved prometa, »dopolnjen« s smejčkom, in tablica Razen za kolesarje, lastnike zemljišč, gospodarjenje z gozdom in intervencije.

Ob prečni cesti takoj za zapornico so bili spet kažipoti. Zavila sva desno (Bohinj in Babji zob; levo Lancovo). Po lahnem spustu sva ob levem ovinku zagledala hišici in v 5 minutah sva bila na Danejevi planini (1090 m). Po napisu DANEJEVA PLANINA / MLAKA nisva vedela, katero ime se nanaša na kaj. Na zemljevidu Pespoti.si piše Danejeva planina (Danejeva mlaka), na turistični karti Bled pa samo Danejeva mlaka. Na njej so brunarica Janezova koča na Danejevi planini 1010 (če številka pomeni nadmorsko višino, je kar za 80 m nižja kot v drugih virih), lesena lopa s tablico Ranč Biba 99. & Zoro 04., vodno zajetje, vrt, nekaj ptičjih hišic, kaj se skriva v goščavi za žičnato ograjo, pa nisva raziskovala. Na škarpi za kočo sva našla dva reliefa lovca s psom.

S planine sva odšla mimo več kotanj (so to mlake?) in odcepov, nato se je gozdna cesta začela zložno vzpenjati. Na obe strani se je odcepilo več kolovozov in stez, a midva sva se držala ceste. Na nekaterih drevesih ob njej so bili beli in zeleni  listki in kartončki s številkami (enomestnimi od 1 navzgor in dvomestnimi od 33 navzdol). Ko se je po slabih 10 minutah levo odcepila široka gozdna cesta z enakima prometnima znakoma kot pri zeleni zapornici, sva nadaljevala po dotedanji cesti, v tem križišču označeni s kažipotom za Babji zob. Enak kažipot se je pojavil čez četrt ure, ko se je desno odcepila gozdna cesta (to je pot na Babji zob čez planino Ricman). Ta razcep je Na puši. »Najina« cesta pa je tekla dalje mimo znamenja z zanimivim (pravzaprav nestrpnim) napisom Ne postopi se tukaj mimo hoditi, ako ne misliš Jezusa počastiti ter letnicami 1879, 1924, 1969 in 2010.

Že dobrih 5 minut od Puše se je desno odcepila slaba gozdna cesta, označena s smerno tablico Oblakova & Povšinova planina. Kmalu zatem sva res stopila na Oblakovo planino (1100 m). Tamkajšnje koče so se nama zdele bolj počitniške hišice. Imajo kupljeniške hišne številke. Pri 17 je stalo znamenje s hologramsko Marijino sliko, v bližini pa preža. Pri eni skupini hiš sva videla vodno zajetje, pri drugi zbiralnik za kapnico. Pod macesnoma na vzpetinici onkraj ceste sva si ogledala spomenik sedmim borcem II. grupe odredov, ki so zaradi izdaje padli na tej planini 10. avgusta 1942.

 

Na razcepu kakih 5 minut za Oblakovo planino se je izkazal za pravega levi krak, na naslednjem pa sva šla po spodnji (desni) poti. Ob njej se je pojavila žična ograja; pri »lesi« je bila na drevesno deblo pritrjena deščica z napisom Pozor hud bik!! Sprehodila sva se čez veliko poseko, s katere so se na desni videli Julijci s Triglavom, in po 10 minutah zakoračila na planino Tamar (1124 m; na karti Bled planina Tamare), znano tudi kot Povšinova planina. Eno izmed koč je krasila slika krave in telička. S planine je bil še lepši pogled na Očaka in sosede. Kala v kotanji pod gozdom sta bila suha.












Planino Tamar sva zapustila po zgornji poti, ki se je kmalu združila s spodnjo, in se v 10 minutah vrnila k smerni tablici ob gozdni cesti. Ko sva prišla do znamenja, sva zavila levo na kolovoz, ker sva skozi drevje opazila stavbo. Ta kraj je na zemljevidu označen kot Ravni. To je (bila) morda še ena planina, a od nje ni ostalo veliko, le travnata kotanja z nasadom smrečic, nad njo pa počitniška hiša s pritiklinami. Tam nama ni bilo všeč, zato sva se brž vrnila na cesto in nadaljevala proti križišču Na puši, kjer sva sledila kažipotu Babji zob levo na kolovoz. Na stezi, ki se je kmalu odcepila desno, sva naletela na domačina, ki je delal vlako. Sicer ni vedel, kaj pomeni bližnji Robež na zemljevidu, je pa povedal, da se tam pride k Janezovi koči in v Selo. Odločila sva se za to pot, da ne bi toliko hodila po cesti. Prijetna gozdna steza naju je pripeljala na jaso (bi bil to lahko Robež?). Ko se je povprek postavil kolovoz, se je steza končala. Ker nisva vedela, kam se pride levo, sva zavila desno, kjer sva pričakovala cesto, ki sva jo zapustila. Res sva se kmalu znašla na znanem križišču in 20 minut od Puše prišla na Danejevo planino.

Med preostankom poti ni bilo nič novega, le preverila sva, ali se je z že opisanega ovinka mogoče spustiti proti Kupljeniku, glede na to, da je kažipot nov, obvestila, da je pot podrta, pa ni. A ko sva videla, kakšna je oziroma da je ni, sva nadaljevala po poti vzpona. Uro in 20 minut od Danejeve planine sva bila spet pri Selskem mostu. Sonce se je že poslavljalo in okoliški hribi so se še zadnjič ta dan ogledovali v gladini Save.