Najin tretji Snežnik

Ko sva se v začetku februarja vrnila s smučanja v Val Gardeni, je bilo na Gorenjskem tako neurje, da sva se bala podrtih dreves in drugega razdejanja, zato sva se odločila za Snežnik. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Unec in zavila v smer Cerknice. Na Bloški Polici sva skrenila desno proti Snežniku in v Pudobu spet desno, smer Kozarišče (tudi rjava tabla Snežnik). V Kozariščah je se je desno odcepila makadamska cesta h gradu Snežnik, midva pa sva se odpeljala levo, kamor sta kazala smerokaza Knežak 33 in Mašun 20. Asfalta je bilo kmalu konec in čakalo naju je približno 11 km makadama. Na začetku sva se peljala mimo dveh opuščenih hiš (na zemljevidu Šranga). Pri kažipotu nazaj 4 Kozarišče je na skali ob cesti desno pisalo Cesta na Bičko goro in Mašun, midva pa sva se ravnala po kažipotu naprej Mašun 16.

Približno 5 km od gradu Snežnik sva se ustavila na sedelcu (817 m) med Cinkovcem in Srednjim vrhom. Ob tamkajšnjem križišču in gozdarskem delovišču sta rjavela skrivljena kažipota levo Grajšovka 2km in naprej že skoraj nečitljivo Leskova dol. 5km. Kljub naravnost razkošno velikemu prostoru je edini parkirani avto stal natanko pred spomenikom, posvečenim partizanoma Ivanu Petriču in Antonu Mlakarju iz civilnega logarja, ki so ju tam 11. aprila 1943 ubili belogardisti. Medtem ko sva stala, je nasproti pripeljal velik tovornjak, poln hlodov – dobro, da ga nisva srečala. Na razcepu čez kak kilometer s kažipotoma nazaj Kozarišče 6 in levo Mašun 14 je najina (glavna) cesta zavila levo. Ob naslednjem razcepu čez 5 km je stala podrta čuvajnica, popisana s smermi in razdaljami. Najina smer je bila desna (Leskova d.). Takoj zatem sva že zagledala leseno tablo Leskova dolina. Pod glavno cesto je tekla še ena ožja in obe sta pripeljali k hišam.

Ali se najino izhodišče (793 m; S 45.622406, V 14.462005) imenuje Leskova dolina ali Leskova Dolina (zapisi so različni)? Atlas Slovenije, ki bi mi moral veljavno odgovoriti na to vprašanje, me je le še dodatno zmedel: v kazalu je velika začetnica (zaselek), na zemljevidu mala (nenaselbinsko ime). Hišne številke so Kozarišče, na neki hiši pa sva opazila (neuraden) napis Vojkovo naselje. Leta 1860 je na gradu Snežnik zagospodoval Georg Schönburg-Waldenburg, ki je načrtno izkoriščal gozdove. V Leskovi dolini je postavil čuvajnico, nato še hiše za lovce in gozdarje. Leta 1873 je odprl tovarno za suho destilacijo bukovine, ki je proizvajala oglje, katran in suhi špirit (delovala je le 15 let). Pozneje so bili tam še finančna straža, karabinjerji in miličniki. Prebivalci Unca in Rakeka so v dolini nabirali leskove palice za obroče (koretele), ki so se uporabljali za sode in ladijske zaboje. Obročarstvo je bilo v 19. stoletju zelo razvito, potem pa so lesene obroče izpodrinili kovinski. Med drugo svetovno vojno je v Leskovi dolini nekaj časa delovala partizanska bolnišnica. Po vojni je bilo tam kakih 20 prebivalcev. Zdaj so nekatere manjše hiše spremenjene v počitniške, večja stanovanjska bloka sta v slabem stanju.* Na kozolčku sem našla planinsko vpisno skrinjico; midva sva bila tam 7. februarja, zadnji pred nama pa se je vpisal oktobra lani – Francoz.

Odšla sva po cesti proti Mašunu in Snežniku mimo partizanskega spomenika; v Leskovi dolini je oktobra 1943 Tomšičeva brigada premagala nemški bataljon. Na drevesu poleg sta bila markacija in N (Notranjska planinska pot), smerna tablica pa je kazala nazaj Grad Snežnik 3^h in naprej Snežnik 3 ure. Ob cesti je stala tabla Nature 2000 Snežnik, Javorniki in dolina Pivke. Takoj na koncu naselja sva se povzpela levo v gozd, kamor je kazal kažipot. Po nekaj korakih sva dosegla gozdno cesto, ob kateri sta stali novi hiši. Onstran ceste sta se odcepila dva kolovoza in nisva bila gotova, h kateremu spada markacija. Poskusila sva po levem, bolj vlaki, in bil je pravi. Na naslednjem razcepu je bil levi krak označen. Prečkala sva jaso s solnico in prežo. Z leve je pritekel kolovoz, od katerega se je takoj nekaj odcepilo levo, znamenja, kam naprej, pa nobenega. Poskusila sva naravnost navzgor po levem kraku – pravilno. Tudi ta steza se je razcepila in za pravega se je izkazal glavnejši levi krak. Na naslednjem razcepu pa se je dotedanja »levičarska politika« spremenila: ubrala sva jo desno navzgor. Nad kolovozom, po sledeh sodeč razritim od divjih svinj, se je dvigala Velika Kalvarija. Snega je bilo ravno toliko, da so se dobro videle številne živalske sledi. Nenadoma je Jani zapiskal na piščalko – saj res, tod se klatijo tudi medvedi!

Po dobre pol ure sva zapustila kolovoz po markirani bližnjici čez skalnato pobočje. Na veliki skali je pisalo P.D. Logatec in N. Odkar markacije niso bile več samo na zasneženih tleh, se je označenost bistveno izboljšala. Bližnjica je kmalu dosegla gozdno cesto in zavila sva levo nanjo. Okrog velike skale levo ob cesti pod Čašo je bilo speljano obračališče. Levi rob ceste je bil utrjen s podpornim zidom, na desni se je dvigala skalnata Tjura. Obljudenost poti so izpričevale zavržene pločevinke. Na levem ovinku je cesta obšla grapo, zaradi katere so bili potrebni podporni zidovi, in odprl se je pogled na Kamniške Alpe od Kočen do Ojstrice.










Čez 35 minut sva se na križišču povzpela po desni cesti, ožji in slabši, a še vedno spodobni; na skali levo ob njej je pisalo Gašparjev hrib in Snežnik (puščici navzgor). Ko se je čez slabe pol ure gozd nekoliko razmaknil, je z desne pritekla cesta, označena z znakom za prepoved prometa in zaprta z verigo. Lesen kažipot Snežnik na drevesu je kazal levo navzgor (kaj je pisalo na leseni tablici pod njim, se ni več videlo). Sklepala sva, da sva prišla do izhodišča za pot Gašperjev hrib‒Snežnik (do sem se je mogoče pripeljati). Ob križišču so stale »mizica« (štor) in »klopci« (debli).

 




Zapustila sva cesto in se povzpela levo po zahodnem pobočju Gašperjevega hriba (1402 m) proti Snežniku. Čez dobrih 10 minut sva na vrhu strmega vzpona po širokem skalnatem kolovozu dosegla prečno stezo; levo je vodila na Gašperjev hrib, midva pa sva krenila desno po grebenu. Vzpenjala sva se po gozdu, posutem s skalami. Strmina se je kmalu unesla. Na desni so se vrstili vršiči dolgega grebena. Z vrha naslednjega vzpona sva nad gozdnatimi pobočji nenadoma zagledala svoj cilj. Čeprav je bila še zima, je bilo njegovo teme kopno, torej si nič več ne zasluži imena Bela gora (Mons Albius), kakor so ga imenovali v rimskih časih, ko se je na njegovi pleši še pozno v pomlad belil sneg. Takoj zatem sva se spustila med krivenčastimi listavci in ruševjem mimo skale z zabrisanim rdečim napisom Nova kračina; tako se na zemljevidu imenuje območje južno oziroma levo od poti. Po 20 minutah sva stopila na razgleden rob. Z njega sva se spustila čez travnik proti kotanji, onkraj travnika pa znova navzgor v gozd in na naslednji travnik z grmi ruševja. Markacij skoraj ni bilo, a morda so se skrivale pod snegom. Sestopila sva v veliko kotanjo, obrobljeno s skalami. Tudi pogled nazaj je bil precej slikovit. Še enkrat sva se potopila v gozd med razgibane listavce. Po strmem pobočju je pot vijugala navzgor najprej v ključih, nato pa skoraj naravnost po grapici. Med ruševjem, marsikje višjim od odraslega hodca, je markacij zmanjkalo, a izsekana pot je bila dovolj očitna.

Z višino je bilo čedalje manj snega. Kake tričetrt ure od razglednega roba sva se spustila na križišče na Grčevskem sedlu k zdelanim kažipotom nazaj Leskova Dol. 2h in Kozarišče 5h, levo Grčovec 45min, naprej proti desni Snežnik (najbrž) 30min in Sviščaki 2h (nadmorska višina se je že odluščila, morda 1650m). Po skalah in grušču med zaplatami ruševja sva grizla kolena proti vrhu (1796 m). Dosegla sva ga dobrih 20 minut nad kažipoti. Tisto, kar je bilo od daleč videti šotor tik pod vrhom, se je izkazalo za vrečo s smetmi, najbrž pripravljeno za odvoz s helikopterjem. Koča Draga Karolina (1790 m) je bila zaprta. Kljub lepemu dnevu sva bila vse dopoldne sama; očitno sva si spet izbrala zelo samotno pot. Od Sviščakov je prišel gor mlad fant, tudi zadovoljen z lepim dnevom. Razgledi niso bili najbolj ostri, a že občutek, da sem »na vrhu sveta«, me je spravil v blaženo voljo.

Vrnila sva se po isti poti. Do Leskove doline sva potrebovala dobro poltretjo uro, potem pa sva se za nekaj minut ustavila še pri gradu Snežnik, čeprav se je dan že poslavljal. V mraku je bil videti še mogočnejši in lepši.

 
Dotlej sva bila na Snežniku že dvakrat, marsikdo pa bi rekel, da šele. Gotovo Iztok Snoj, ki je tam kakor doma in je o tem že veliko napisal na spletnem mestu Gore-ljudje. Pri njem ne boste našli podrobnih podatkov, kako se pride gor in dol, zato pa toliko več o tem, kaj na poti lahko vidiš, razmišljaš, občutiš. In (tudi) zato hodimo v hribe, mar ne? 

* Štefka Šebalj Mikše iz PD Cerknica me je prijazno opozorila na knjigo Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem Heinricha von Schollmayer-Lichtenberga iz leta 1923 (v prevodu Jožeta Sterleta jo je leta 1998 izdalo Gozdno gospodarstvo Postojna), v kateri je popisana zgodovina tega območja, sedanjega stanja naselbine pa tudi gospa Štefka ne pozna.

Pizdenca in Frnihtov bajer

Ko sem se 6. junija ravno lotila pisanja včeraj objavljenega zapisa o Rašici, sva si zaželela sprehoda, a se nisva domislila nič zanimivega. Tedaj se je Jani, ne da bi bil vedel, o čem trenutno pišem, spomnil čudnega kažipota, na katerega sva naletela na poti na Rašico: Pizdnca. Pojdiva gledat, kaj je to! Odpeljala sva se skozi Trzin in Loko pri Mengšu na parkirišče pod gradom Jablje in se po drevoredu napotila k njemu. Pri gradu sva starega domačina povprašala, ali ve, kaj in kje je Pizdenca. Razložil nama je, da je to soteska, kjer se je v otroštvu sankal, a je daleč in morava paziti, da se ne izgubiva. Pot nama je opisal zelo približno.

Na križišču pri smučišču Dovga dolina sva zavila levo skozi gozd, kamor je kazal tisti nenavadni kažipot. Čez četrt ure sva se iz gozda spustila v novo naselja v Trzinu ter po Ulici pod gozdom, Mlakarjevi in Prešernovi v 5 minutah prispela do Športnega parka Trzin, kjer je bilo precej živahno. Ob njem je stala tabla z zemljevidom trimske steze. Srečala sva »občasnega domačina« in sprehajalko s psom, ki se jima ni niti sanjalo, po čem sprašujeva. Kmalu za izvirom Gvajška (voda ni pitna!) sva stopila na trimsko stezo pri njeni zadnji, 20. postaji. Na razcepu pri 17. sva nadaljevala naravnost naprej (trim je zavil ostro levo) in na križišču čez čas desno navzgor, kjer sva zagledala rdečo zemljato pot. Ker sva v trzinskem glasilu Odsev iz leta 2003 prebrala, da Pizdenca izginja (tudi tam ni pisalo, kaj je to), ker so se nekdaj živordeča pobočja znižala, sva zaradi barve prsti upala, da sva našla pravi kraj. Povzpela sva se po rdečem grabnu, erodiranem do skale, ki bi lahko bil sankališče; najbrž je stari mož pri gradu Jablje s sotesko mislil prav to, sploh če je bil jarek nekoč globlji. Na križišču na grebenu sva zavila levo navzgor skozi malinovje ter mimo odcepa desno nazaj, označenega z rdečo puščico in rumeno markacijo v obliki sekire (gotovo je mišljena znamenita trzinska skirca). Z njo je označena pot ob meji občine Trzin. Približno 25 minut nad športnim parkom sva dosegla nekakšen vrh. Kje sva, sva lahko sklepala po tem, da se je skozi drevje videlo dol na trzinsko obrtno-industrijsko cono.

 

»Odsankala« sva se nazaj k 17. postaji trimske steze in nadaljevala desno po njej, kajti na zemljevidu sva v tisti smeri opazila še eno hecno ime: Frnihtov bajer. Do 11. postaje je šlo po vrsti, nato se je vštulila 5., kjer sva zavila desno, za čebelnjakom pa je bil spet red: od 10 navzdol. Nekaj zmede sta povzročali dve vrsti trimskih tablic, zelene in rumene (morda stare?). Po četrt ure sva prišla do znaka z napisom Obračališče trim steze in še ene table z zemljevidom trimske steze. Med grmovjem se je zasvetlikala voda: prispela sva do Frnihtovega bajerja. Tam je bil nekoč glinokop, v bližini pa opekarna. Glinokop je zalila voda in tako je nastal bajer. V preteklosti so na njem moški pozimi lomili led ter ga vozili mesarjem v Trzinu in okolici. Ugibam, ali je bajer dobil ime zaradi »izničenja« glinokopa (nemško vernichten = uničiti, uničevati). V okolici so tudi mokrišča in gotovo se ta del Trzina zato imenuje Mlake. Obiskovalci na spletu poročajo o zanimivi prebivalki bajerja, želvi, a je žal nisva videla. Tudi žabe sva samo slišala, Jani pa je ujel pogled na dve raci. Zato pa sva se nagledala lokvanjev, belih in rdečih.

 

Med vračanjem sva pri 7. postaji trimske steze zavila desno in nato po občutku oziroma po sreči našla do Gvajška, od koder sva se vrnila k športnemu parku. Nad novim naseljem sva zgrešila pot in h gradu Jablje prišla čez Onger. Od bajerja do parkirišča sva hodila 40 minut.

Bil je sprehod in pol, skoraj poltretjo uro. Jani je o njem poročal nekdanjemu sodelavcu Miru iz Trzina in dobil potrditev: bila sva na Pizdenci. A tudi Miro ni vedel povedati, od kod to ‒ hm ‒ zanimivo ime.

Na Rašico čez Dobeno in Reber

Na Rašici sva bila že večkrat, a vsakič po drugi poti in vedno sva »odkrila« kaj novega. Ob eni takih priložnosti  sva izvedela za pot čez Reber, ki zaradi nasprotovanja lastnika zemljišča naj ne bi bila več »uradna«. Toda ker jo je PD Rašica na svoji spletni strani še vedno predstavljalo kot polurno zahtevno pot (in jo še zdaj, ko to pišem), torej vsekakor kot nekaj, kar »obstaja«, sva se jo namenila poiskati. Parkirala sva v Trzinu na Ljubljanski ulici v bližini šole, vrtca in Centra Ivana Hribarja (ta znameniti ljubljanski župan se je rodil v Trzinu). Možak, ki se je pripeljal mimo s kolesom, se je ustavil in sam od sebe razložil, da ima le še neki opravek, potem pa tudi on pride za nama na Rašico (le kako je uganil, kam greva?). 

Za Hribarjevim centrom sva se odpravila ob Pšati in kjer sva jo prečkala po mostu levo, je ob še enem parkirišču stala tabla Gozdne učne poti Onger. Za parkiriščem sva zavila desno na cesto Za hribom. Vodila naju je mimo barokizirane prvotno gotske cerkve sv. Florijana in kažipota naprej Rašica – vrh 1h 40min. Po jezercu pod cesto pri hiši Za hribom 15 so plavale race. Pri mostu čez četrt ure je bilo konec Trzina in začela se je Loka pri Mengšu, končal pa se je tudi asfalt in nadaljevala sva po makadamski cesti pod skalnatim pobočjem. Onstran Pšate so se vrstila kmetijska gospodarska poslopja.

 

Pri tabli Homško-rašiške in Trojiške poti ob odcepu na posestvo Jablje sva spet stopila na asfalt. Napis je opozarjal, da je na območju gradu gibanje omejeno. V 5 minutah sva bila pri njem. Za grajskim parkiriščem, kjer je bilo veliko avtomobilov, ker so imeli v gradu višje diplomatske izpite (tam prirejajo izobraževalne, kulturne, protokolarne in zabavne dogodke), sva sledila slabemu kažipotu Rašica – vrh 1h 25min in Dobeno – Ručigaj 35min po gozdni cesti. Kar hitro sva zavila desno na stezo, ob kateri so bili trije znaki: na prvi skali, poraščeni z mahom, zbledela rdeča lomljena črta, na drevesu slaba markacija, na drugi skali modra packa. Na naslednjem razcepu so modre oznake »odšle« desno, knafelčki pa levo in midva z njimi. Po tej stezi sva le sekala ovinek in se vrnila na cesto. Čez 5 minut sva se znašla na trojnem razcepu: med levima cestama je stal kozolček z napisi Smučarsko društvo Trzin / Dobrodošli / Dovga dolina; v les vrezane risbe (žičnica, smučarji, hiška) so bile že nerazločne. Na kozolček pritrjene lesene smerne tablice s slabo čitljivimi napisi so kazale nazaj Grad Jablje, levo Onger, Ovčje brdo in Pizdnca, desno Rašica in Dobeno ter naprej po srednji cesti Dovga dolina. Po slednji sva se sprehodila do smučišča z brunarico smučarskega društva ter slabih lesenih kažipotov poleg nje: Onger (po smučišču navzgor) in Prevale (mimo lesene hiške v gozd).

Trojni razcep sva zapustila po markiranem desnem kraku – kolovozu. Kmalu sta naju puščica in markacija usmerili na odcep desno. Po kratkem vzponu sva dosegla stičišče s potjo, označeno z modrimi packami, ki je pritekla z desne, zato so naju poslej poleg redkih knafelčkov spremljale tudi modre oznake. Prijetna gozdna steza, zasuta z listjem, se je vzpenjala in spuščala. Kjer je tekla po jarku, je po njegovem robu zaradi blata nastala vzporedna steza. Z leve je pritekla še ena in združeni sta se priključili slabi gozdni cesti. Čez četrt ure se je desno odcepila steza z mejnima markacijama (!?) na začetku. Tam so šli drugi (skupaj z modrimi packami) naravnost naprej na Rašico, midva pa desno. Da je to pot proti Ručigaju, kamor sva bila namenjena, nama je povedal domačin, ni pa vedel, kaj pomenijo modre packe. Poleg nekaterih markacij je bila črka D (Domžalska pot spominov). Globoko pod potjo sva slišala šum vode, verjetno Ručigajev izvir.

V slabe četrt ure sva dosegla asfaltno cesto pri gostilni Ručigaj na Spodnjem Dobenu (408 m). Sicer ne ravno zgovorni gospodar mi je povedal, da je bil tam doma praded Marjance Ručigaj, trzinske režiserke in igralke, po kateri se imenuje dvorana v Centru Ivana Hribarja. Srečala sva par iz Depale vasi, ki se je že vračal in je navdušeno pripovedoval, koliko poti pelje na Rašico in da sta prehodila že vse. Možu se je zdelo, da modre packe označujejo traso nekega trzinskega teka. Kažipot Rašica – vrh čez Dobeno 50min naju je usmeril levo po cesti (desno Rašica – vrh 1h). Po prvem vzponu se je cesta zravnala, nato se je spet pognala navzgor proti naslednjim hišam. Označena bližnjica – steza ob robu gozda – naju je mimo lepo urejene hiše na Srednjem Dobenu znova pripeljala na asfaltno cesto in kmalu zatem na Zgornje Dobeno. Asfalta je bilo čisto preveč.

Mimo spomenika šestim žrtvam okupatorja in mimo Dobenskega hrama sva slabe pol ure nad Ručigajem prispela h gostilni pri Blažu, kjer sva dobila žig prvega rezervnega cilja (Dobeno, 540 m; na bližnjem kažipotu je pisalo 525 m) v okviru akcije Deset vrhov v okolici Ljubljane. Medalji sva sicer že dobila, ampak če že imava kartončka za zbiranje žigov, se bova prej ali slej pofočkala tudi na rezervnih ciljih. Na Blaževem žigu je pisalo Športno društvo Skirca.* Tablice z domačimi imeni hiš, ki sva jih pred leti najprej videvala po Gorenjskem, so zdaj »moderne« že marsikje, tudi na Dobenu. Nekaj časa sva posedela na klopci pri bližnji kapelici z napisom Glej popotnik hram Marije naj te milost nje obsije in se zabavala z mačkom, ki je splezal na drevo, dol si pa ni upal.

 

Nadaljevala sva po cesti do razcepa z dvojimi kažipoti: lesenimi (med njimi so bili nekateri popisani s hišnimi številkami) in rdečimi planinskimi. Oboji so kazali levo na Rašico skozi istoimensko vas in desno naravnost na vrh, rdeči pa še levo Črnuče 1h 40min ter desno Rašica čez Smazovce 1h 40min, Mengeška koča 2h 15min in Mengeš po cesti mimo bajerja 1h 45min. Razcep sva zapustila po levem (spodnjem) kraku, po desnem pa sva se kanila vrniti. Na naslednjem razcepu sprva nisva vedela, katera pot je prava, a sva si pomagala s shematičnim zemljevidom »ulic« in hišnih številk: levo navzdol. Šla sva mimo spomenika z rdečo peterokrako in napisom Tu se je smrtno ponesrečil 28.1.1955 Bolta Ivan Ježa 14 v starosti 31.let borc in aktivist NOB odbornik občinskega L. O. K. Z. Črnuče in skale z napisom Z.B. Črnuče.

 

Po 15 minutah sva jo na levem ovinku ubrala po markiranem drugem odcepu desno (prvi je bil označen s še komaj vidno puščico), ker sva niže zagledala kažipot. Kazal je levo Črnuče 1h 20min, midva pa sva nadaljevala naravnost naprej po široki stezi, čeprav ni bila označena. Daleč pred seboj sva skozi drevje videla Rašico, torej je bila smer prava. Pri hiši 18c sva že stopila v vas. Pri Udamovih so prodajali med, cviček (!), jabolčni kis, sveže in suho sadje, krompir. Lahko bi si bila postregla sama in plačala v »pušico«, pa nisva bila nakupovalne volje. Za gasilskim domom sva se napotila po levi strani Španove izletniške kmetije, mimo ekološkega otoka in po Partizanski poti desno nad cerkvijo.

Čez četrt ure sva na levem ovinku na koncu vasi zavila desno s ceste, da bi poiskala strmo pot čez Reber, ki sva jo nekoč že neuspešno iskala od zgoraj. Pred vodnim zajetjem sva zagledala ostanek markacije, za zajetjem pa komaj vidno stezico in še eno bledo markacijo. Pobočje je postalo strmo in skalnato; če ne bi bilo čedalje več markacij, bi bila zlahka zašla, saj se je stezica skrivala med skalami in suho travo. Ko sva prisopihala do skale z napisom Hudičov zic, sva vedela, da se še nisva izgubila. Naletela sva tudi na staro zasekano deblo, kakršna je najti na nadelanih poteh. Strma steza, čeprav zasuta z listjem, je postajala spet bolj razločna, markacij pa je za nekaj časa zmanjkalo. Dosegla sva prečno stezo in zavila desno po njej. Na naslednjo prečno stezo sva zavila levo in takoj desno navzgor z nje.

Pot čez Reber naju je v 35 minutah pripeljala k Planinskemu domu Rašiške čete (631 m) natanko pri stopnicah (skrivljeni kažipot, ki nama je odkril obstoj te poti, je nekoliko niže ob cesti). Do Vrha Staneta Kosca (641 m) je bilo le še 5 minut. Na cilju naju je presenetil otok športa (trimsko orodje), ki ga prejšnjikrat še ni bilo. Razgledi s stolpa so bili precej »skrivnostni«.

Nekdo v planinskem domu nama je razložil, kako se vrneva na Dobeno po običajni poti. Od doma sva se spustila v levo in čez minutko so naju pod koreninami velikega drevesa presenetile božične jaslice, čeprav smo bili že 17. januarja. Pod napisom Družina Lorber Dobeno je bil komaj opazen pripis Pusti da vidijo tudi drugi ! Skalnata in koreninasta steza se je vztrajno spuščala in nobene markacije ni bilo. Na nekaterih deblih so bili narisani veliki rumeni L in črte, kakršne večkrat vidiva v gozdovih. Začela sva se vzpenjati, od tretjega L pa je šlo spet dol. V slabe četrt ure sva pristala na cesti in zagledala hiše. Levo navzdol je kazal kažipot Dobeno in Trzin – mimo gradu Jablje. Z desne je pritekla označena pot, ki sva jo očitno nekje zgrešila, zato ni bilo markacij. Možak v koči je sicer vedel, kako se pride na Dobeno, ni pa se oziral na to, kod teče markirana pot; vsi si poudarjali, da se ne moreva izgubiti, ne vedoč, da to ni bila najina edina skrb, ampak sva ‒ čudaka ‒ pač hotela dol po markirani poti.

 

Takoj zatem sva stopila na asfalt in nato na glavno cesto skozi Dobeno. Šla sva mimo stare lesene »vile« z novo streho, ki sva jo opazila že gor grede s spodnje ceste. Čeprav je bila še zima, so se že razcveteli prvi šopki trobentic. Po 10 minutah sva se znašla na razcepu nad Blažem, tokrat po drugem (zgornjem) kraku. Poslej sva se vračala po jutranji poti. Od Ručigaja sva videla precej avtomobilov, parkiranih naprej ob cesti; šla sva pogledat in ugotovila, da se na koncu parkirišča odcepi navzgor med drevje markirana steza, označena s kažipotoma Rašica in Mengeška koča na Gobavici. Pod Ručigajem sva zaradi množice poti nekoliko zatavala, a sva od Blaža do avta kljub temu prišla v slabi uri.

To je bila najina deseta Rašica (za mnoge malenkost, za naju, ki greva raje vsakič kam drugam, pa kar precej). In gotovo ne zadnja. 

* Trzinska skirca je vzdevek, ki so ga Trzinci nekoč menda tako slabo prenašali, da se tistemu, ki ga je izrekel, ni dobro godilo (danes je omemba tega orožja očitno sprejemljiva). Na spletni strani trzinske župnije sem našla tole razlago: »Zgodovinar Orožen poroča o bojevitih Trzincih, ki so 8. malega srpana 1528 skupno z Mengšani in Goričani (sedaj so to Domžale) pobili en oddelek Turkov. Dne 8. kimovca 1813 pa so Trzinci pri bistriškem mostu pomagali potolči Francoze. V okolici Trzina je deloval tudi najznamenite/j/ši in najgrozovitejši rokovnjač Dimež, ki je "nesrečno smrt storil" v opekarni južno od sedanjih Mlak. Bilo pa je med Trzinci še več delavnih rokovnjačev in pretepačev.«